Poznamo ga iz Skečoholikov, predstave Brade, soustvarjal je Kaj dogaja z Jonasom ter pisal šale za več drugih oddaj. S kolegom (in nekdanjim cimrom) Žanom Papičem ustvarjata podkast Fejmiči, zdaj pa pripravljata še črno komedijo Na črno, ki bo »roast« leta 2020 in vseh, ki so prilivali olja na žerjavico.
Razčistiva takoj na začetku: ste v sorodu z voditeljem Odmevov Igorjem E. Bergantom?
Ne, sem pa večkrat za zabavo trdil, da je moj oče ali očim, kadar me je kdo to vprašal. Sploh ko sem bil mulec, pa potem na faksu sem rad govoril, da je moj oče, ki me je zapustil. (smeh) V resnici nisva v sorodu in se ne poznava. Je pa na Gorenjskem kar veliko Bergantov, mislim, da nas je Gašperjev Bergantov celo sedem v Sloveniji.
So vas s katerim že zamešali?
Se je tudi že zgodilo, ker sva bila z enim hkrati na istem faksu. Ko so bili objavljeni rezultati nekega kolokvija in sem naredil z osmico, sem se zelo čudil, ker ga niti pod razno ne bi naredil. Zato se mi je zdelo, da mora biti to neki drugi Gašper Bergant. In je dejansko bil. Sem ga potem celo spoznal, ko so naju spravili skupaj za oddajo Vala 202.
Zakaj imate radi ravno črni humor?
Ne vem. Tak sem, na ta način na splošno komuniciram. Pač, direkten sem.
Verjetno morate vseeno paziti, da ne greste čez mejo?
To so besede nekega drugega komika, s katerim se kar strinjam: pri komediji bi se moralo pol publike smejati, pol pa bi je moralo biti zgrožene. Seveda se na nastopu bolj kontroliram kot v zasebnem življenju, kjer včasih res rečem kaj, česar ne bi smel. Imam konstantno probleme, ker zinem kaj, kar se meni zdi čisto normalno, pa je očitno prehudo. A rad direktno povem, če je le mogoče. Marsikoga sem že razkuril s tem. So tudi ljudje, ki me nikoli več ne pokličejo nazaj. (smeh)
Verjetno pa tudi dobite nazaj kakšno »direktno«?
O, ja, vsak dan! Velikokrat mi rečejo, naj utihnem ali naredim kaj drugače.
Z Žanom Papičem pripravljata komedijo Na črno, žal seveda brez gledalcev v živo.
Ja, to je pač kompromis, da lahko vseeno delamo. Se nam že meša, ker smo toliko časa zaprti. Zato sva se z Žanom odločila, da narediva to komedijo in poskušava ljudi malo nasmejati. A bova šele kasneje videla, kakšni so odzivi. Do konca predstave ne bova vedela, ali je bilo še komu všeč ali samo nama. Ampak bomo že. Komaj čakam, da spet nastopim. Po dolgem času – po pol leta – se spet nekaj dogaja! In spet sem živčen in zmeden, da ne gledam samo v zrak.
Mislite, da ljudje še nimajo dovolj morbidnih situacij? Jih po vseh teh črnih šalah, ki jim jih servira politika, sploh še lahko nasmejete?
Pri morbidnih situacijah je dobro to, da nam komikom dajejo še več materiala. Je pa res, da nama politiki (verjetno nenačrtno) konkurirajo. Mislim, da bi lahko kdo od njih mirno zamenjal poklic, glede na vse izrečene absurde.
Se torej komiki zdaj učite od politikov?
Predvsem smo se od njih naučili, česa ne početi, če se ljudem nočeš zameriti. In da ima pisana beseda drugačno težo kot izgovorjena. Midva s Papičem bi bila vesela, če bi o nama pisali nemški časniki. (smeh) Zdaj pa resno: kaj dosti podobnosti med komiki in politiki ni. Razen morda to, da vsi mislimo, da delamo za ljudi.
V vaši predstavitvi piše, da ste »mešanica prijetno agresivnega medveda ter premalo povoženega dihurja«. Mi lahko prosim tole razložite?
Medved zato, ker sem s podeželja, glava mi še vedno funkcionira na kmečki način; še ko grem na sprehod po Ljubljani in vidim podrto drevo, začnem računati, koliko bi lahko dobil za ta hlod, in se sprašujem, zakaj ga nihče ne pobere in uporabi, če je tako blizu ceste. Premalo povožen dihur pa zato, ker kljub vsemu še kar živim – v našem fohu ne bi obstal nihče normalen, ker nas tolikokrat povozijo, vržejo stran, a vedno pridemo nazaj kot stara mačka, ki se je ne moreš znebiti. (smeh)
Kdaj razmišljate o drugem poklicu?
Razmišljam že, a me vedno privleče nazaj, ker imam to delo tako zelo rad. Komiki imamo privilegij, da v delu dejansko uživamo. Nihče od nas noče biti doma, zato se nam zdaj meša. Saj poskušamo nekaj delati, pišemo, delamo oddaje, podkaste, »projekte« in tako dalje, a to je bolj larifari v primerjavi z nastopi. Upam, da bodo cepiva delovala in da se znebimo te korone. Da bom spet lahko vedno znova zbit, po vseh štirih prilezel nazaj na oder.
Vas tudi korona ni povozila?
Malo me seveda je, na momente udari depresivnost, a upanje nas drži pokonci. Prihaja poletje!
