„Lansko leto smo dokumentarce že prestavljali, gledali na koledar, spremljali epidemiološko sliko in jih potem na prelomu iz pomladi v poletje izvedli v nekakšnih polovičarskih pogojih. Tokrat ne, dokumentarci so marčevski dogodek in marca bodo predstavljeni v gloriji virtualnega domačega kina. Srce krvavi, tudi zato ker so številni filmi – kot temu rečemo – »rojeni za veliko platno«, ampak ker je življenje tudi stvar doslednosti, bomo tokrat načelni. Dvajset celovečernih dokumentarcev ter peščica kratkih bo skušalo aktualne stvari doma in po svetu postaviti v kontekst. Prvi kontekst bo dal Matjaž Ivanišin, slovenski nacionalni zaklad, ki mu je bila letos podeljena »mala« Prešernova nagrada in čigar filmi so majhne, iskrene, brezčasne mojstrovine o dinamiki med ljudmi, različnih folklorah, kulturah in običajih. Drugi kontekst plete trmoglava pandemija, ki ji bo mero vzel kitajski zorni kot; tretjega, četrtega in tako naprej pa teme preostalih filmov, ki se gibljejo med filozofskimi razmišljanji, igrivimi in deloma insceniranimi dokudramami, nikoli bolj aktualno #JazTudi problematiko, fenomenom spletnih zavajanj in prevar, do vprašanj spolne identitete ali nikoli premaganega političnega nadzora in represije,“ je v uvodniku kataloga 23. Festivala dokumentarnega filma zapisal vodja filmskega programa Cankarjevega doma Simon Popek.
Program
Tekmovalni sklop
Nasmeh Helen Keller
Her Socialist Smile
Režija: John Gianvito
ZDA, 2020; 93' DCP
Helen Keller (1880–1968) je vse premalo znana borka za pravice neprivilegiranih in invalidnih posameznikov, predvsem pa goreča zagovornica socialističnih idealov in ženskih pravic, radikalna pacifistka, ki je v otroštvu oglušela in oslepela, kar pa je ni v ustavilo v njenem neprestanem boju za bolj pravičen in manj nasilen svet. Svoj prvi in prelomni govor z naslovom Iz teme je imela leta 1913, nakar je po izkušnjah prve in druge svetovne vojne, proletarskih gibanj in atomske dobe poudarjala pomembnost revolucije, izkoreninjenja kapitalizma in zaščite delavskih pravic.
Primer spolne zlorabe
The Case You
Režija: Alison Kuhn
Nemčija, 2020; 80' DCP
Ob gibanju #JazTudi je bila pod še posebnim drobnogledom filmska industrija. Dokumentarec Alison Kuhn v odrsko mizansceno postavi pet žensk, ki so bile – enako kot tudi režiserka – med avdicijo za film spolno zmanipulirane in zlorabljene. Kje je meja med pripravo na vlogo v filmu, ki govori o incestu, in nesramno zlorabo? Dekleta, ki so bila ob avdiciji povečini še najstnice, niso bila šokirana le nad zahtevami režiserja in producentke, temveč tudi nad dejstvom, da sta pozneje posnetke avdicije – brez njihove privolitve ali vednosti – uporabila v dokumentarnem filmu. Njihov nastop pred objektivom Kuhnove ne deluje le v kontekstu boja za pravice, temveč tudi kot protistrup toksične avdicije.
Nemesis
Nemesis
Režija: Thomas Imbach
Švica, 2020; 128' DCP
Thomas Imbach je polnih sedem let snemal dogajanje s svojega okna v središču Züricha, podiranje več kot sto let stare železniške postaje in gradnjo sodobnega zapora s policijsko postajo. Zveni dolgovezno? Na papirju morda, toda filmska reprezentacija dogodkov je naravnost spektakularna, igriva, neprestano inovativna in celo operetna, za nameček – s pričevanji nelegalnih prebežnikov, ki bodo verjetno napolnili dotični zapor – pa še družbeno aktualna. Izmenjujejo se počasni in pospešeni posnetki, včasih grobe ter spet drugič idilične podobe destrukcije in novogradnje. Strehe in stene odslužene postaje najprej podirajo, da jih z vzvratnim vrtenjem malo za tem čudežno sestavljajo nazaj. Žerjavi plešejo med izmenjujočo se dnevno svetlobo. Med čakanjem na gradnjo se pojavi festival ulične hrane, aktivirajo se grafitarji, ki očedijo varovalno ograjo, skratka, Imbach predstavi čudovito orkestriran in zvočno duhovito zmanipuliran postopek spreminjajočega se prostora.
Acasa, moj dom
Acasa, My Home
Režija: Radu Ciorniciuc
Romunija, Nemčija, 2020; 86' DCP
Na obronkih Bukarešte se ob rečni delti razteza eden največjih urbanih parkov v Evropi; tja se je pred skoraj dvajsetimi leti preselil Gica Enache ter postal neformalen skrbnik s floro in favno raznovrstnega okoliša, kjer še vedno živi z ženo in devetimi otroki. Nenadoma pa oblasti pokažejo namen po preureditvi okoliša, kar za Gico in njegovo romsko družino pomeni nesporen konec idiličnega in brezskrbnega vsakdana. Našli jim bodo stanovanje v mestu, otroke poslali v šolo in jim priskrbeli primerno zdravstveno oskrbo. Ciorniciucov film prikaže standarden, v vseh okoljih poznan odnos večine do marginalizirane manjšine.
Punčka
Petite fille
Režija: Sébastien Lifshitz
Francija, Danska, 2020; 88' DCP
Osemletni Sasha je deklica, rojena v fantovskem telesu. Tako meni sam in takšnega mnenja so njegovi starši, ki Sasho razumejo in brezpogojno podpirajo. Stvari v sodobni družbi seveda niso preproste, Sasha se druži z vrstniki, obiskuje šolo in plesne vaje, njegov dekliški videz in način oblačenja pa sprožata odzive, nemalokrat je predmet izživljanja in nasilnega vedenja. Družba vprašanje spola še vedno dojema črno-belo.
Aktualni, družbeno kritični
Neprebojen
Bulletproof
Režija: Todd Chandler
ZDA, 2020; 83' DCP
Zgodovina nasilnih in smrtonosnih strelskih obračunov na ameriških šolah je dobro dokumentirana, od Columbina do Parklanda in šole Sandy Hook, film Todda Chandlerja pa se osredotoča na aktualne strategije lokalnih oblasti in šol, kako zamejiti in preprečiti podobne strelske pohode. Različne šole se problematike lotevajo različno, v nekaterih uvedejo do zob oboroženo varnostno službo, v drugih skušajo oborožiti in v bojnih taktikah izobraziti celo učitelje, drugje vodstva šol kljub pritisku varnostnih služb, ki novo »stanje stvari« dojemajo predvsem kot poslovno priložnost, razmišljajo drugače, s psihološke in vzgojne plati.
Ujete v medmrežju
V siti
Caught in the Net
Režija: Barbora Chalupová, Vít Klusák
Češka republika, 2020; 100' DCP
Odvisnost mladih od spletnih aplikacij in posledično spletno spolno nadlegovanje sta velik problem sodobne družbe, zato sta se Chalupová in Vít Klusák (znan po Čeških sanjah) odločila izpeljati filmski eksperiment, ki je postopoma postal družbena intervencija, saj je organom oblasti pomagala pri konkretnih obtožbah. Na igralski avdiciji sta izbrala tri polnoletna dekleta, ki bi po videzu lahko igrala dvanajstletnice, nato sta s skupino psihologov, seksologov in odvetnikov ustvarila lažne spletne profile treh »dvanajstletnic« in dekleta prepustila spletnim video klepetalnicam. Število prošenj anonimnežev po osebnem stiku in razkazovanju intimnih delov telesa je bilo šokantno …
76 dni
76 Days
Režija: Chen Weixi, Hao Wu, Anonymous
Kitajska, ZDA, 2020; 93' DCP
Enajstmilijonski Vuhan se je pozimi 2020 prvi spopadel z epidemijo covida 19 in jo v 76 dneh spravil pod nadzor. Film treh avtorjev z neposrednostjo, iskrenostjo in celo občasnimi ščepci humorja prikaže bolnišnični protokol in predanost zdravstvenih delavcev v skafandrih pri vsakodnevnih opravilih; spoznavamo kaos prvih dni epidemije in očiten strah pred neznanim virusom, delo z intubiranimi bolniki, pomembnost komuniciranja z bližnjimi, krotenje neposlušnih pacientov, delo v porodniškem oddelku. Predvsem pa film pokaže, kaj prineseta sposobnost vživljanja in predanost delu v skrajnih razmerah. 76 dni je spomenik vsem dobrohotnim zdravstvenim delavcem v prvih vojnih vrstah.
Disident
The Dissident
Režija: Bryan Fogel
ZDA, 2020; 118' DCP
Foglov dokumentarec o umoru kritičnega savdskega novinarja Džamala Hašokdžija oktobra 2018 je prvovrsten politični triler, primerljiv s CitizenFour (2014), pravo raziskovalno delo z neomejenimi produkcijskimi sredstvi, saj se pred kamerami znajdejo tako rekoč vsi ključni protagonisti, Džamalova zaročenka Hatidže, s katero naj bi se v Istanbulu nekaj dni po izginotju poročil, njegovi somišljeniki in soborci proti brutalni avtokraciji savdskega režima, pa turški preiskovalni sodniki, forenziki in številni drugi. Film ne prikaže le razmerja med Hašokdžijem in savdsko kraljevo družino (s katero je bil v preteklosti povezan), zelo zgovoren in izražen je tudi v prikazu informacijske moči tamkajšnjega režima, ki prek spleta, aplikacij in računalniških virusov ni sposoben nadzorovati le »manjvrednih« sodržavljanov, temveč tudi najvplivnejše ljudi na svetu, med njimi Jeffa Bezosa, lastnika Washington Posta, ki je po umoru z nezmanjšano kritično močjo poročal naprej in razkrival vpletenost savdskega dvora.
Nokturno
Notturno
Režija: Gianfranco Rosi
Italija, Francija, Nemčija, 2020; 100' DCP
Rosi je dokumentarec na obmejnem območju med Irakom, Kurdistanom, Libanonom in Sirijo snemal tri leta, iz posnetega gradiva je nastal vizualno osupljiv film, ki prikazuje krajino v mraku, notranjosti in zunanjosti neuglednih, napol uničenih objektov, v katerih živijo civilisti, pričevalci nekaj državljanskih vojn, brutalnih diktatur, »osvobajanja« zahodnih zaveznikov in divjanja Islamske države. Različne zgodbe z različnih območij Rosi preplete v univerzalno celoto; v ospredju je motiv humanosti, človek, zaznamovan z nasiljem.
Intimni in globalni portreti
Ko plime obmolknejo
Silence of the Tides
Režija: Pieter-Rim de Kroon
Nizozemska, 2020; 102' DCP
Navdušujoč portret mogočne obalne regije okrog Waddenskega morja, ki se v dolžini petstotih kilometrov razteza od severne Nizozemske, čez zahodno obalo Nemčije pa vse do Danske. Gre za največje mokrišče z razgibanim plimovanjem na svetu. Film prinaša spektakel biološke pestrosti, nenadnega plimovanja, življenjskih ciklov znotraj spreminjajočih se flore in favne, kontrastov, ki jih prinašajo letni časi. Roko si podajajo rojstvo in smrt, viharji in tišina, množica in posamezniki, vse med neprestano spreminjajočo se svetlobo in razmerjem med naravo in človekom.
Krvav nos, prazni žepi
Bloody Nose, Empty Pockets
Režija: Bill Ross IV, Turner Ross
ZDA, 2020; 98' DCP
»The Roaring 20's« je lasvegaški bar na obrobju mesta, na »nikogaršnjem ozemlju« med izpraznjenim igralniškim bliščem centra mesta in puščavo. Tega dne je klientela še zadnjič lahko popivala v lokalu, ki so si ga številni vzeli za svoj drugi dom, medtem ko so drugi v njem prepoznali tesno povezano skupnost. Brata Ross sta dogodek primerno dokumentirala, od dopoldanskih ur, ko prispejo prvi stalni gostje, do jutranjih ur naslednjega dne, ko se nad mestom znova dvigne sonce. To je ljubeč, empatičen portret skupnosti »izgubljenih duš«, ob katerem nisi nikdar povsem prepričan, koliko stvari je avtentičnih in koliko insceniranih.
Ljudje iz garaž
Garagenvolk
Garage People
Režija: Natalija Jefimkina
Nemčija, 2020; 95' DCP
Eden od dokumentarcev, ki odkrivajo vse (tragi)komične absurde in norosti postsocialistične ruske province. Nekje v sibirski tajgi je mestece, kjer prebivalci prosti (ali ves) čas preživljajo v improviziranih garažah na obrobju naselja. Ponekod se ustvarjajo mikroskupnosti zainteresiranih posameznikov (npr. dvigovalci uteži ali člani death metal skupine), drugje posamezniki izpolnjujejo svoje življenjske cilje, npr. »nori rovokopač«, ki je v pol stoletja – kar tako, da bi porabil čas – v zmrznjeni zemlji ročno izkopal za več nadstropij podzemnih soban in rovov. Ta nadomestni življenjski prostor ljudem ponuja izhod iz vsakodnevne rutine in beg od ruralnega dolgčasa.
Gunda
Gunda
Režija: Viktor Kosakovski
Norveška, ZDA, 2020; 93' DCP
Gunda je ogromna pujsa, ki v prvih prizorih filma povrže ducat prašičkov. Kar sledi, je lirična, skoraj sanjska prezentacija ležernega kmetskega vsakdana na neimenovani kmetiji, kjer Gunda »vzgaja« in doji večno lačne potomce. Občasno se pojavijo tudi druge domače živali, ob človekovi odsotnosti pa gledalec dobi občutek, da je v Arkadiji. Ko pride človek oziroma njegova industrijska reprezentacija, je harmonija nenadoma na preizkušnji.
Miti, ikone, mediji
MLK / FBI
MLK / FBI
Režija: Sam Pollard
ZDA, 2020; 104' DCP
Da ima FBI dolgo zgodovino zasledovanja, prisluškovanja in zastrahovanja »sovražnih elementov« ameriške družbe, je znano dejstvo. Da se je z vsemi silami boril proti komunizmu, prav tako. Malo manj znano pa je dejstvo, da komunizem ni bil prva prednostna naloga J. Edgarja Hooverja, ta »čast« je namreč pripadla temnopoltim gibanjem, ki so z vzponom Martina Luthra Kinga mlajšega konec petdesetih in v začetku šestdesetih let dobila silovit pospešek. Pollardov dokumentarec z na novo razkritimi dokumenti nazorno prikaže, kako si je FBI po letu 1963 in Kingovem »I have a dream« govoru v Washingtonu prizadeval onesposobiti Kingova vse večja priljubljenost in vpliv, če ne drugače, pa s pranjem umazanega perila, vezanim na Kingove številne (in neprestane) zunajzakonske spolne avanture.
Par rund s Shanom MacGowanom
Crock of Gold: A Few Rounds with Shane MacGowan
Režija: Julien Temple
VB, ZDA, 2020; 124' DCP
Shane MacGowan je s skupino The Pogues v osemdesetih letih irsko tradicionalno glasbo, kot se je sam izrazil, »brcnil v rit«, jo križal s pankovsko senzibilnostjo in jo postavil na svetovni zemljevid. Dokumentarec Juliena Templa, dolgoletnega kronista angleškega glasbenega prizorišča, se fenomena Shana MacGowana, ki ni toliko pel o Irski kot o irskih izseljencih v Angliji, loti vse od začetkov na revnem irskem podeželju, kjer ga je formirala irska zgodovina, pa zgodnjega alkoholizma, selitve v London, spoznavanja zgodnje pank scene ter uveljavitve v glasbenem mainstreamu, ki mu je prinesel tako slavo kot vse večjo alkoholno in mamilarsko odvisnost.
Vrnitev domov: Marina Abramović in njeni otroci
Povratak kući - Marina Abramovic i njena deca
Homecoming: Marina Abramović and Her Children
Režija: Boris Miljković
Srbija, 2020; 84' DCP
Marina Abramović se je leta 2019 po več letih vrnila v rodni Beograd, kjer je pripravila pregledno razstavo svojega dela z naslovom Čistilec. Ob tem je nastal dokumentarec, v katerem umetnica in performerka govori o svojem delu, življenju, odnosu do svojega telesa in dolgoletnega sodelavca Ulaya, odraščanju v Titovi Jugoslaviji, kjer je doživljala tako represijo ideologije kot svojega družinskega okolja. Temu bi lahko rekli tudi »vodnik po Marini Abramović«, v njem otroke, ki jih nikoli ni imela – niti jih ni želela imeti, imela je tri splave – nadomeščajo njeni mladi umetniški sledilci.
Zapiski iz podzemlja
Aufzeichnungen aus der Unterwelt
Notes from the Underworld
Režija: Tizza Covi, Rainer Frimmel
Avstrija, 2020; 115' DCP
Dunaj redko povezujemo z gangsterskim podzemljem; dokumentarec Tizze Covi in Rainerja Frimmla s serijo intimnih pogovorov prikaže prav »divja leta« dunajskega podzemlja šestdesetih let. Glavna protagonista – ob gostujočih »pričah« – sta Kurt Girk (1932–2019), popularen barski pevec, poimenovan tudi dunajski Sinatra, ter Alois Schmutzer, čokat in neskrupulozen gangster, ki je v letih z Girkom razvil tesno prijateljstvo. Njuni pričevanji, vse od druge svetovne vojne naprej, izrišeta neobičajno sliko avstrijske prestolnice, zgodovino nasilnih obračunov, kvartopirskih beznic, navzkrižij z zakonom, a tudi hedonističnega življenja – in sistematičnega obračunavanja oblasti, ki je Schmutzerja brez vsakršnih dokazov obsodila na deset let zapora.
Posvečeno: Matjaž Ivanišin
Che Sara
Režija: Matjaž Ivanišin
Slovenija, 2002; 19'
Ivanišinov študentski film se osredotoči na družino z Goriškega in še posebej na hčerko Saro, ki jo je »nagovoril Bog«. Povedal ji je, naj ga posluša in širi dobro energijo ter da bo nekega dne rodila Jezusa. Oče ji bo na vrtu zgradil lesen hlevček, vanj postavil oslička in konjička, da bo »vse po predpisih«. Približno petnajstletna Sara pomaga tudi drugim ljudem; film ne razkrije, ali je družina iz tega razvila poslovni model, je pa očitno, da so pod njen vliv padli vsi domači in bližnji prijatelji.
Štirje arhitekturni filmi
Režija: Matjaž Ivanišin
Slovenija, 2011; 4 x 5'
Štirje približno petminutni filmi so nastali v okviru projekta »Majhno in pametno – ekspresije sodobne slovenske arhitekture v filmu«, ki ga je naročil Muzej za arhitekturo in oblikovanje (MAO). Posvečen je slovenskim sodobnim arhitekturnim dosežkom in stališču, da arhitektura ni statična, temveč dinamična, živa stvar. Ker je zadevo zrežiral Ivanišin, vedno domiseln in igriv avtor, štirje zanimivi kraji pospremijo štiri narativne miniature, vse duhovite in vse brez dialoga, kot nekakšne sofisticirane burleske. Forma se zabavno spoji z vsebino. Cikel sestavljajo filmi Biotehniška fakulteta, Hiše na Jurčkovi, Odpad ter Trg in zunanji oltar na Brezjah.
Karpopotnik
Režija: Matjaž Ivanišin
Slovenija, 2012; 48'
Leta 1971 je tedaj 28-letni Karpo Godina s kamero popotoval po Vojvodini in posnel nenavaden film ceste, dokumentarec Imam eno hišo, ki je danes ohranjen samo fragmentarno. V njem je snemal male vojvodinske vasice, značilne blatne dole in njihove prebivalce, ki se pred kamero predstavljajo kot zgarani ljudje brazdastih obrazov. Veliko jih tudi zapoje. Štirideset let pozneje se po istih stezicah poda neka druga kamera režiserja Ivanišina, ki sestavlja in si predstavlja njegovo potovanje. Gledamo neke vrste »nadgradnjo« filma izpred štiridesetih let, Ivanišin je našel nekoč mlade ljudi, ki danes kot starci pripovedujejo o življenju od prvega filma naprej.
Hiške
Režija: Darko Sinko, Matjaž Ivanišin
Slovenija, 2015; 51'
Televizijski dokumentarec opazuje življenje v neki majhni štajerski vasi; sprva je bilo zamišljeno, da bosta Sinko in Ivanišin posnela film o usodah zapuščenih slovenskih domačij, pa so se stvari obrnile drugače. Da bi prišla na sled izgubljeni usodi nekdanjih prebivalcev, sta se avtorja med raziskovanjem ene od takšnih domačij po pomoč obrnila na prebivalce iz sosednjih hiš. Vsakdanje življenjske zgodbe so zavoljo iskrenosti vaščanov nenadoma postale bolj zanimive od zgodb zapuščenih hiš.
Vsaka dobra zgodba je ljubezenska zgodba
Režija: Matjaž Ivanišin, Rajko Grlić
Slovenija, 2017; 71'
Dokumentarec o nastajanju gledališke predstave Boris, Milena, Radko in o štirih zelo znanih osebah, ki so jo ustvarile, o pisatelju in režiserju Dušanu Jovanoviću, igralki Mileni Zupančič ter igralcih Radku Poliču in Borisu Cavazzi; zgodba o ljubezenskem trikotniku ter o večplastnem, popolnoma odkritem prepletanju javnih umetniških podob in osebnih življenj protagonistov.
Playing Men
Režija: Matjaž Ivanišin
Slovenija, Hrvaška, 2017; 61'
»Igrivi moški« ali »radoživi moški« bi se lahko glasila slovenska variacija naslova metafilmskega dokumentarca, v katerem Ivanišin prečeše regionalno ruralno dogajanje in naniza serijo bolj ali manj tradicionalnih oziroma folklornih posebnosti, ki pri igri ali v procesu tratenja časa okupirajo … moške. Film se odpre s »kirkpinarjem« ali oljno rokoborbo v Turčiji, nadaljuje s kotaljenjem sira po vaških ulicah na Siciliji, »matematičnimi« dvoboji s prsti, metom kamna oziroma »kamnom saramenom« in uličnim moškim plesom. Potem na polovici filma v baru zagledamo Jožeta Dolmarka, ki naznani, da je »režiser padel v globoko eksistencialno krizo in se odločil prekiniti snemanje«, film pa s tem dobi igrivo in metafikcijsko razsežnost.
Spremljevalni program
Spremljevalni program 23. Festivala dokumentarnega filma bo – tako kot ogledi filmov – potekal na daljavo. Pogovori z režiserji in drugimi filmskimi ustvarjalci ter pomembnimi sogovorniki o temah, ki jih predstavlja letošnji izbor filmov, bodo med festivalom na ogled na družbenih omrežjih Cankarjevega doma.
