No, še kako rada pa jo mahne tudi po svetu. A kar se tiče potopisnih oddaj, so se zaradi nepredvidljive epidemiološke situacije stvari nekoliko zapletle.
Kdaj jo boste spet mahnili »čez planke«?
Čim prej, ko bo to spet mogoče in varno. Verjamem, da konec pomladi. Lani poleti sem delala s polno paro in posnela serijo oddaj Čez planke. Oddajo pripravljam v razvedrilnem programu TV Slovenija. Vesela sem, da mi urednik Vanja Vardjan ob tem povsem zaupa in mi pušča proste roke pri pripravi. Oddajo delno sproduciram sama, jo posnamem, v okviru hiše potem opravimo postprodukcijo, kar se je izkazalo za dobro formulo. ZDA in Latinska Amerika sta letos zagotovo destinaciji, ki glede na situacijo ne bosta aktualni, odpirajo se nekatere azijske države. Sama bom zagotovo snemala nekje v regiji. Koronski časi so nas naučili, da so stvari nezanesljive, težje načrtujemo daleč vnaprej, bolj zanimivi bodo krajši izleti na bližnje destinacije. To pa ni nujno slabo. Tudi v Evropi je še veliko neodkritega. Samo da bi se kmalu spet lahko premikali. Že znamenita kava v kozarcu na Piazza Unita v Trstu se danes zdi luksuz.
Ste kdaj pri sebi potegnili črto in naredili seznam vseh obiskanih držav?
Iskreno? Ne vodim statistike. Potovanja so način življenja, in ne norma pri delu. Koliko držav sem opravila in koliko jih še moram. A bila so divja leta, vmes toliko nepozabnih ljudi in dogodkov, sploh praznik pomladi na Kitajskem, pa Gorski Karabah takoj po konfliktu, nekaj tednov med Inuiti na Grenlandiji … Zdaj ko smo vsi ves čas doma, toliko bolj podoživljam te zgodbe, se hranim s podobami in zapisi iz preteklosti. A ni hudo. Bolj kot potovanja v eksotične kraje manjkajo kratki skoki na tuje. V London na gledališko predstavo, v Benetke na najboljše sarde in saor … To so potovanja, ki jih najbolj pogrešam.
»Sem vraževerna in raje ne povem preveč, dokler ne dokončam.«
Malokdo vse, da ste se se podpisali tudi že pod kakšen dokumentaren film. Je v igri še kakšna zgodba, ki nas bo po »beli Ljubljani"« znova pobožala?
Lepo, da ste se spomnili na to, to je res bil lep projekt. Trenutno res nastaja nekaj novega. Pogodba je podpisana. Ne bo pa televizijska oddaja. Sem vraževerna in raje ne povem preveč, dokler ne končam.
Vas pa poboža, če se ne motim, predvsem narava, ki je, kot sem prebral na vašem instagramu, zatočišče pred slabimi novicami. Bo držalo?
Kako srečni smo lahko Slovenci, ker imamo naravo za vsakim vogalom. Iz centra Ljubljane potrebujem točno deset minut peš in sem že sredi pristnega gozda. Gozd je moja rešitev. In je del tiste discipline, o kateri sva govorila. Vsak dan si vzamem čas za vadbo ali sprehod v gozdu. Saj je vedno težko na začetku, sploh občutek, da moram opraviti še na tisoče stvari, ko pa pridem iz gozda, se počutim kot superjunakinja. Narava je bila med najhujšo fazo epidemije tudi redek kraj, kjer si sploh lahko srečal več ljudi na kupu. Morda bi pa v prihodnje uvedli več sestankov v gozdu, co-walking namesto co-working. Mislim, da bi se več zmenili kot v eni uri na Zoomu ali Skypu.
Kako pa sicer skrbite za kožo in telo? Od tiste prve Eme se mi namreč zdi, da ste ista Mojca, ki ji leta ne pridejo do živega?!
Ljudje vedno rečejo, ja ti, ki imaš dobre gene, ali lahko tebi, ker nimaš otrok in vlagaš sama vase. Kup izgovorov. Pri zdravju in dobrem počutju je tako kot pri drugih stvareh v življenju, za uspeh sta potrebna volja in malo discipline. Predvsem pa veselje do vsega, kar počneš. Sama pazim na prehrano, veliko se gibam. A mislim, da je bistveno predvsem to, da se počutiš dobro v svoji koži. Da si pomirjen sam s sabo. Greš svojo pot in se kar naprej ne primerjaš z drugimi. Žlehtnoba in fovšija povzročata gube in kisle nasmeške. Ljudje smo lepši, če se smejimo. Je pa res, da živimo v nemogočih časih. V težkih časih, ko se nam je svet obrnil na glavo. Zato je toliko bolj pomembno, da pomislimo nase. Ne v smislu egoizma, ampak skrbi zase. Meni pomaga priprava domače hrane, izklop mobilnega telefona, dolg sprehod po gozdu, iskanje veselja in umirjenosti sredi norosti. Če se sam ne počutiš dobro v svoji koži, boš težko pomagal drugim.
Ste se sploh kdaj obremenjevali z leti? Marsikdo namreč se ...
Kako že gre najlepši kompliment? »Dobro izgledaš. Za svoja leta.« Očitno ne gre več brez drugega dela stavka pri določenih letih, ali kako? Res zanimivo tole z leti. Zdi sei, da se z njimi predvsem obremenjujejo drugi. Z mojimi leti, se razume. Zadnjič smo imeli v razvedrilnem programu debato o novi glasbeni oddaji, pa mi kolega navrže, naj kar pozabim, da bi kaj takega še kdaj vodila, češ da sem prestara. (smeh) Očitno imam na čelu poleg gub odtisnjen tudi rok uporabe. Za moške vedno rečejo, da z leti postanejo šarmantni, ženske pa se le staramo. Sploh v našem poslu. Maria Galuniča verjetno nikoli ne vprašajo, ali se obremenjuje z leti. In zakaj bi se, mimogrede? Postal je samo še šarmantnejši in odličen voditelj kviza. Oprosti, Mario, za omembo v tem kontekstu, a tule služiš kot dober primer. Z leti se pri ljudeh nikoli nisem obremenjevala. Veliko bolj opazim, ali ima nekdo empatijo ali ne, ali je lenuh ali ne, ali ima humor ali bo zameril vsako stvar, ki jo rečem. Sem pa vesela, če me povabijo v projekt z mladimi … No, mlajšimi od mene. (smeh) Trenutno z eno od slovenskih založb pripravljamo serijo kratkih spletnih oddaj o slovenščini za osnovnošolce. Tega se res veselim in moj rok uporabe vsaj malo premika naprej v prihodnost. Edinole črke v žepni izdaji Prešernovih poezij se zdijo iz leta v leto manjše. Kar me resno opozarja, da čas teče tudi zame.
Če sva začela s televizijo, pa še končajva. Kaj vse se je od devetdesetih pa do danes spremenilo?
Predvsem je vse manj avtorskih oddaj. To je škoda. Spremenile so se tudi delovne navade, vsaj v naši hiši. Zdaj vsi samo še preštevajo ure in pazijo, da se vse ujema v planu. Včasih je bilo pomembno, da je bila oddaja posneta, tudi če si zato delal uro več. Počasi tudi izumirajo obrti, kot je scenaristika. Danes na televiziji redkokdaj vidiš izdelan scenarij, osnove dramaturgije, vsaj v programih, kjer sodelujem. Digitalizacija je spremenila tudi način, kako danes gledamo televizijo, velikokrat z zamikom ali na klik v arhivu. Televizija se seli tudi na splet in aplikacije. Priljubljenost posameznih oddaj ali prispevkov se vse bolj meri s številom všečkov na Facebooku in Instagramu. A ne glede na vse se nekaj ne bo nikoli spremenilo, vsaj zame. Še vedno se mi zdi, da imam najlepši poklic na svetu.
»Priljubljenost posameznih oddaj ali prispevkov se vse bolj meri s številom všečkov na Facebooku in Instagramu.«
