Svetlo modra stara gospa
Z Matejo sva zavzeto iskali svetlo modro hišo v Mostah pri Žirovnici, a sva jo prvič zgrešili, saj sva namesto nje zaljubljeno gledali v star, dobro ohranjen hlev. Izkazalo se je, da stoji natanko za hišo Aleksandra Mežka. Tudi hiša je impozantna, zelo stara gospa, a se dobro drži, iz leta 1902. Najprej je bila v njej gostilna, last Aleksandrovega strica, pozneje policijska postaja. Aleksandra vprašam, ali ni malo velika zanj, pa se nasmeje in pravi, da je včasih še pretesna za vso njegovo družino.
Skuha nam kavico in sede na »gospodarjev« stol, udoben star fotelj. Kasneje ga Mateja naheca, da nama zaigra na kitaro. Ko jo prime v roko, kitara brni od užitka pod mojstrovimi rokami. Imamo se lepo, klepetamo kot stari znanci. Aleksander je prijeten sogovornik. Moder. Ima nekaj čisto svojih pogledov na življenje, na ta nenavadni čas, ki ga lahko izkoristimo, kolikor se le da, na družino, zdravje ... Pa pojdimo po vrsti.
Naša dežela je trda
Aleksander pripoveduje, kako je še pred korono hodil mimo šole v svoji vasi in slišal mladino, ki je prepevala Sivo pot. Bilo mu je lepo, pa ne samo zato, ker je pesem njegova. Všeč mu je bilo, da jo otroci radi pojejo. »Enostavno pove tisto, kar želimo slišati. Vsi vemo, da je naša dežela trda, a vsi jo imamo zelo radi. Življenje ni lahko, nismo Švica. Ljudje morajo trdo delati. Tudi v moji družini, tisti, ki imajo kmetijo, trdo delajo, od jutra do večera. A je tudi lepo, čudovito. V življenju ti ostanejo samo lepi spomini. Jaz imam na otroštvo krasne. Preživljal sem ga v tej hiši. Ko sem bil star osem, devet let, sem zapornikom nosil hrano, smilili so se mi, ker sta bila v tej hiši policija in zapor.« (smeh)
Hči je prišla iz San Francisca
Zanima me, zakaj se je njegova hči vrnila iz sončne Kalifornije. Mi si želimo tja, na sonce in morje, ona pride živet v mrzlo Slovenijo. »Prišla je junija, ko so bili tam požari, San Francisco je bil ves v dimu. Ni vedela, kaj bo, pa sem jo povabil na čist zrak in zeleno travo. Skrbelo jo je tudi zaradi covida. Otroka tu lahko mirno tekata po travi za hišo. Za njo je prišel tudi Jack, njen mož. Oba delata na daljavo, on za Apple, ona pa je pravnica, dela tudi za slovenska podjetja, pomaga jim priti na ameriški trg. To je njen dom, pozna ga od otroštva. Vsako leto je prišla za vsaj dva meseca. Nekaj let je živela tukaj. Ona je igrala v mojem videospotu Julija, ko je bila stara 16 let,« se nasmeje Aleksander. In razmišlja o tej pesmi: »Redko je, da je pesem všeč moškim in ženskam, ki potem pojejo zraven. Ugotovil sem, da ženske to besedilo uporabljajo kot očitek, moški pa kot opravičilo.« (smeh)
Katja ima slovenski značaj
Vprašam ga, kakšen je slovenski značaj. »Takšen, kot ga je imela moja mama. Da ne odneha, je odgovorna, iskrena. Je pa Katja razpeta med Ameriko, njena mama je Američanka, in to sta dve popolnoma različni kulturi. A njen dom je tukaj. V Ameriki se samo selijo, tukaj, v tej hiši, je doma. Zato imam srečo, da imam tu vnuke. Luštno jih je imeti. Super se razumemo. To je zame bistveno doživetje, mislil sem celo, da vnukov ne bom doživel nikoli. In to enega za drugim! Tako hitro se je vse zgodilo. James že govori malo slovensko, ponavlja za mano. In še kar nekaj časa bodo tukaj, najmanj leto dni. Zdaj so se preselili na obrobje Kranja, družina mora živeti po svoje. Jaz pa obožujem vlogo starega fotra. Jamesu sem kupil majhno kitaro, oba sta zelo muzikalna. Jaz ju samo zabavam. Skupaj smo postavili jelko, pa snežaka za hišo ...«
Delovna penzija
Aleksander naj bi bil v pokoju, a ves čas dela, nastopa, muzicira. Ko se je vrnil iz Londona, kjer je živel 45 let, je najprej obnovil hišo, v kateri živi. »Všeč mi je, ker se povezujem s slovenskimi glasbeniki. V Vrbi smo letos imeli že osmi koncert, na katerega sem povabil Severo in Gala, Rudija Bučarja, Guštija, Hama ... pri meni naštudiramo komade in zadnji vikend v juniju imamo prireditev. Letos smo jo pripravili z dvomesečno zamudo, zaradi korone. Na TV bo 8. februarja, na dan kulture. Ko sem v sedemdesetih prišel v London, je bilo podobno – srečeval sem se z različnimi glasbeniki, se povezoval z njimi, dobival stike. To se zdaj dogaja v Sloveniji, pomagamo si med sabo. In to mi je strašno všeč. Ko sodelujemo, vsi napredujemo. Mešajo se ideje in izkušnje. Tudi zdaj imam ogromno dela z ustvarjanjem videa s tega koncerta v Vrbi. Ker delamo po medmrežju, traja dosti dlje.« Zanima me, kaj še počne. »Vikendi so razprodani za vnuka, pa še kakšen dan vmes. Danes sem posnel videovključek v šolski internetni sestanek. Pa tale intervju z vami je padel vmes. Imam dosti obiskov, pišem glasbo ... vsak dan imam zapolnjen tako, da si zvečer napišem vse, kar sem pozabil narediti,« se zadovoljno muza Aleksander.
Kaj je položil na srca šolarjem
Vprašam ga, kakšno sporočilo je posnel za šolarje. »Ponavadi se dobimo v telovadnici, letos pa to ni mogoče. Prosil sem jih, naj poskusijo biti strpni, naj pomagajo svojim doma. Naj si zapomnijo te čase, svoje občutke, naj kaj napišejo, narišejo, naredijo glasbo. Te čase si bomo zapomnili vsi. O njih bodo govorili svojim otrokom. Zato naj shranijo nekaj, kar bodo naredili v tem času – kakšno sliko, fotografijo ... naj spodbudijo ustvarjalnost v sebi. Ko sem odraščal, nismo imeli nič. Če smo imeli čas, je sestra zvečer igrala klavir in smo prepevali pesmi. Pisal sem scenarije za igrice, predstave, pa smo jih igrali, imel sem lutkovno gledališče za hišo, pisal pesmice. Vse to lahko ustvariš, a moraš sam sebe spodbuditi. Poglobiti se moraš, zdaj imaš čas za stvari, ki ga takrat, ko hodiš v šolo, nimaš. Lahko pospraviš stvari, urediš zvezke. Lahko zaigraš na inštrument. Lahko narediš kakšno zbirko. S tem se lahko zamotiš. Jaz sem strastno zbiral znamke, izrezoval strip Zvitorepec iz Tedenske tribune, še danes jih imam zvezane. Vedno lahko najdeš kaj, kar te zanima, samo lotiti se moraš, nič odlašati,« je prepričan Aleksander. In doda: »Boljše je početi karkoli kot jokati v nekem kotu. Magari, če narediš čežano!«
Življenje gre naprej
Aleksander pravi, da stvari ne bodo nikoli več takšne, kot so bile. »Nič ne bo šlo nazaj, življenje gre naprej. Treba bo spremeniti razmišljanje, ozaveščenost o tem, kaj smo. Kaj bomo počeli zdaj. Dobro je, da se je vse malo ustavilo, da imamo čas za razmislek. Ves svet je v tem, in to je dobro. Nihče nima izgovora. Ko se bomo vrnili v normalno življenje, ga bomo znali ceniti. Svobodo gibanja, stikov, življenje brez mask. To je čas odraščanja, emocionalnega, psihološkega, moramo se učiti življenja skupaj,« je prepričan.
Rak ga je spremenil
Ali obžaluje stvari, ki jih ni naredil, ali kakšno neumnost, ki jo je? »Nič ne obžalujem, iz neumnosti, ki sem jih počel, sem se nekaj naučil,« razmišlja. »Bistven trenutek je bil, ko sem imel raka. Takrat sem popolnoma nehal piti alkohol. Saj nisem bil kakšen alkoholik, a včasih sem popil preveč. To mi je gotovo škodovalo. Zdaj ne pijem več, morda kozarček za rojstni dan. Spremenil sem tudi hrano. Naučil sem se kuhati, preprosto, a dobro. Imam svojo zelenjavo, svoje sadje. Tudi vnuka imata rada moje stvaritve,« je zadovoljen Aleksander.
Zadovoljen dedek
Aleksander je rad dedek. »Tudi onadva uživata pri meni, komaj čakata, da pridejo na obisk,« se pohvali. »Skupaj se igramo, slikamo, pojemo, plešemo. Zadnjič sva z Jamesom gledala risanke, pa sem za sekundo preklopil na smučarske skoke. James je čisto noter padel. Ni več hotel risank, samo še skoke,« se smeje in doda: »Jaz ju razvajam, očka in mamica pa ju morata vzgajati.«
Vraščen v svoj rojstni kraj
Aleksandra vabijo na nastope v vrtec pa osnovno šolo, v Vrbo na koncerte ... pa je v bistvu povratnik, 45 let je preživel v Londonu. »Ampak sem ves čas hodil domov, se družil s sošolci, sosedi,« me dopolni. »In so me večkrat prosili, da kaj naredim zanje, za Žirovnico, da jim pomagam. In mi ni bilo nikoli težko.« Vprašam ga, ali si predstavlja, kako bi bilo, če bi zdaj živel v Londonu. Brez pomisleka se zasmeje: »Grozno bi bilo! Sredi betonske džungle, zdaj, ko so zapore, prideš iz bloka, vse naokrog beton. Tukaj iz hiše stopim na travnik, to je čisto nekaj drugega. Na srečo nisem več v Londonu, čeprav je moj drugi dom, a to je velemesto. Prijatelj mi poroča, da mora delati od doma zaprt v stanovanjski hiši, trgovine so zaprte, bari tudi, nima kaj početi v mestu.«
Pomembne stvari
»Najpomembneje v življenju je, da tisto, kar začneš, tudi končaš. Tudi če ti ne uspe popolnoma. Če delaš, pokažeš zanimanje ... Karkoli sem dobil v roke, sem poskusil rešiti. To te pelje naprej. Če se vključiš v življenje, napreduješ. Ko nekdo pride k tebi in te prosi za pomoč, ustavi se, naredi. Včasih traja samo pet minut. In potem se ti dogaja življenje, ena stvar za drugo. Tako ne spregledaš ničesar. Če pridem nastopat, pa pridejo samo trije ljudje, bom v koncert vložil toliko, kot če igram v Operi za ne vem koliko ljudi. Ne želim delati kompromisov. Seveda pa je neverjetno pomembna tudi družina. Lepo je doživeti celo paleto tistega, kar ti življenje lahko da. Da se rodiš, imaš svoje otroke, se poročiš, da ti tvoji otroci prinesejo otroke. To so naravni valovi življenja, ki ti prinesejo čisto drugačno zadovoljstvo. Lahko sem miren in zadovoljen, ker vidim moja vnuka, ki prihajata za mano, kako osvajata prve korake in svet. Lahko jima pomagam drugače kot očka in mamica. Pri meni vedno najdeta zatočišče, onadva pa ju morata disciplinirati. Zato je dobro imeti stare starše. Moja stara mama me je, medtem ko sem pisal nalogo, božala po laseh. Teh občutkov ne bom nikoli pozabil, bilo mi je nedopovedljivo lepo. Tega ne more narediti nihče drug kot stara mama, ima čisto drugačen občutek. Mama te na kratko pocrklja, potem pa te nekam pošlje. (smeh) Zato moramo paziti starejše ljudi, dedke in babice, zato jih potrebujemo. Ker so dragoceni. Ker ti dajejo drugačne občutke. Ker ti puščajo svobodo.«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
