Karanteno večinoma preživlja na vikendu na Dolenjskem, na podeželju je vse bolj mirno in manj črnogledo, pravi 51-letni voditelj in urednik. Ne dvomi, da se bo nekoč zares preselil na vas, a odločitev še ni čisto dozorela. Trenutno bolj razmišlja o novi sezoni kviza Joker.
Kako je ustvarjanje oddaje prilagojeno tem koronskim časom, razen tega, da ni gledalcev v studiu?
Sprijaznili smo se že, da bomo tudi letos brez gledalcev, tako da o tem sploh ne razmišljamo več. To je seveda glavna sprememba, ki potegne za seboj še vse ostale. Vzdušje, aplavze, smeh občinstva je treba dodajati pozneje, jaz pa si moram kot voditelj sproti predstavljati, kje bodo te reakcije. Delati v tihem studiu je zame nekaj povsem novega. In ni mi ravno zelo všeč. A imam raje to, kot da sedim doma in čakam, da bo epidemija mimo.
Če se prav spomnim, ste imeli zasebno sicer raje tišino? Tišina v studiu pa je torej moteča?
Da, morda se sliši protislovno, a res je tako. Sem človek, ki dobesedno beži od hrupa. A samo v zasebnosti, v službi me poln in glasen studio poživlja. Zdaj se mi zdi, kot da sem v vakuumu in da moje delo nima enakega učinka, kot ga je imelo, ko je bilo v studiu sto ljudi.
Pogrešate torej občinstvo v studiu, ampak ali je zato vaše delo lažje ali težje?
Čutim, da moram kot voditelj biti še bolj zbran in med vodenjem razmišljati še o občinstvu, čeprav ga ni. Kjer se glasno smejim, pozneje režiser doda še smeh gledalcev, podobno je z aplavzi. Mislim, da je za vse težje, morda drugače. Razvedrilnim oddajam daje občinstvo kri, energijo, pogosto smo od ljudi odvisni, saj nam dajejo takojšnjo reakcijo in odgovor, ali delamo dobro ali ne.
Kako bo na dolgi rok korona vplivala na televizijo?
Ta izkušnja nas bo veliko naučila, o tem ni dvoma. Videli smo, kaj vse se da narediti v izrednih razmerah. Pred letom dni si nismo niti predstavljali, kaj nas čaka, najbrž bi takrat rekli, da ni mogoče delati v tako nehvaležnih okoliščinah. Pa je. Večina oddaj se je morala prilagoditi novim razmeram in izkazalo se je, da s tem pravzaprav ni bilo težav. In tudi gledalci so to razumeli in nas nagradili z visoko gledanostjo. Seveda pa to ne pomeni, da bomo zaradi korone znižali standarde za zmeraj. To se ne sme zgoditi. Naj bo zgolj dokaz, da smo trdoživi, prilagodljivi in iznajdljivi, ko je nuja. Sicer pa si vsi želimo delati tako, kot smo delali pred epidemijo.
Po novem lahko v kvizu sodelujejo tudi gledalci z aplikacijo Joker doma. To je prvi kviz s takšno možnostjo pri nas. Zakaj ste se odločili za to in kako velik zalogaj je bil?
To smo si že dolgo želeli in končno nam je uspelo. Res smo prvi TV-kviz, ki bo naredil nekaj takega. Gledalci bodo obiskali našo stran in se na hitro prijavili v kviz, povezava jih bo preselila v spletno aplikacijo, ki smo ji dali ime Joker doma. In hkrati s tekmovalcem bodo lahko tekmovali na domačem kavču. Ista vprašanja ob istem času. In računalnik bo določil deset najboljših, ki bodo v najkrajšem času odgovorili pravilno na največ vprašanj, teh deset bo dobilo nagrado. Komaj čakam, da vidim odziv. Seveda te igrice ne bo med ponovitvijo ali med gledanjem z zamikom, zato je treba gledati oddajo v živo v soboto zvečer.
V teh časih več gledamo televizijo in iščemo razvedrilo. Kaj pa razvedri vas?
Mene najbolj lep dan brez slabih novic. Če gledaš poročila, je to že kar težko. Drugače pa sem se v zadnjem letu navadil biti veliko doma, eksperimentirati v kuhinji in igrati družabne igre. Da o svojem kužku niti ne govorim. Sem opazil, da se preveč razgovorim in potem tistim, ki nimajo nobene živali, to ni ravno zanimivo. No, Rudi ima največ od te epidemije.
Eksperimentirate v kuhinji? S čim se zdaj lahko pohvalite?
Hvaliti si še ne upam, to je bolj igra, raziskovanje. Odkril sem namreč, da je lahko kuhanje podobno napeti družabni igri. Izbereš si jed, ki bi jo želel jesti. Potem iščeš recept, ki si mu kos. Potem si ta recept neštetokrat pogledaš na youtubu, kjer slika pove več kot tisoč besed. Potem moraš v trgovino, nato šele nastopi kuhanje. Ves ta proces je zelo zanimiv. Seveda, če jed uspe. Kadar ni tako, kot bi moralo biti, mi vse skupaj vzame veselje in vaje ne ponavljam. Raje poiščem novo jed. Gre pa bolj ali manj za sladice.
Veliko časa, sploh zdaj med epidemijo, preživljate na vikendu na Dolenjskem. Vam je »podeželsko« življenje, utrip, zrak, sproščenost …, zlezlo pod kožo? Morda celo razmišljate o popolni preselitvi?
To imam ves čas v mislih in najbrž se bo tudi zgodilo, a ta odločitev mora dozoreti. Odpovedati se stanovanju v Ljubljani ni ravno lahko, sploh zato ker sem vanj vložil veliko truda, idej, vse v njem je narejeno zame, zdaj pa naj to prepustim drugim. Težko je to, zato bom s tem še počakal. Ni pa dvoma, v Ljubljani sem komaj kaj, na deželi uživam in vse bolj cenim tak stil življenja.
Spomladi ste v nekem intervjuju dejali, da se na podeželju kriza in osamitev ne čutita toliko kot v mestu. To še vedno velja? Ali je kriza zdaj prišla že v vse kotičke dežele?
Seveda so ljudje obremenjeni z zdravstveno krizo, kamorkoli prideš. A na vasi, kjer ni trgovin in lokalov, zgolj gozd in polja, je bistveno lažje. Ne srečuješ ljudi v maskah, ni praznih ulic in osamljenih ljudi vse naokoli. Samo mir in to mi je super.
Vem, da imate radi svoj mir, ampak ali ni bilo tega v preteklem letu že kar preveč? Pogrešate zdaj družbo, prireditve …?
Seveda pogrešam vse to. Še najbolj gledališče, pa tudi kakšno kavico s prijatelji v stari Ljubljani. Fino je, ko si lahko mir izbereš sam, in ne, ko je predpisan.
Korona nam je prinesla tudi čas za razmišljanje o sebi, svojih željah, prihodnosti … Ste prišli do kakšnega novega spoznanja?
Nisem še doživel kakšne hude preobrazbe, če sem iskren. Zelo cenim dejstvo, da imam krasen dom, da se doma dobro počutim. A bolj kot to sem spoznal, kako zelo pogrešam svobodo, rad bi potoval, raziskoval svet. Vidim, da mi to pomeni največ, in zato komaj čakam, da se cepim, da bo nekoliko lažje. In ko poslušam, kaj govorijo »anticepilci«, se pogosto kar držim za mizo.
Kako nadomeščate željo po potovanjih?
Nadomestila za to ni. Morda nekoliko raje gledam potopisne oddaje vsak ponedeljek zvečer na drugem programu TVS. In podoživljam svoje poti ali načrtujem nove. Takoj ko bo mogoče, bom odletel kam daleč, še zdaj imam pri letalskih družbah v dobrem vsaj dve dolgi poti, ki sem ju moral preložiti. Prva na vrsti bi morala biti Južna Koreja, tak je bil načrt, a če ne bo šlo, bom šel kam drugam. A kot rečeno, prej se moram cepiti, da bom nekoliko bolj brezskrbno hodil med ljudi.
Pred kakšnima dvema letoma ste rekli, da bi si zelo želeli delati oddajo Zvezde pod masko. To ravno zdaj snema Planet TV. Vam je kaj žal, da niste zraven?
V mislih sem imel oddajo Masked Singer, ki je res velik in svetovno uspešen format. Vidim, da bodo na Planetu delali nekaj podobnega, a ne originalnega formata. Kakšen je ta drugi format, ne vem natančno, a ni mi žal, da me ni zraven. Jaz sem vendar človek RTV in bom raje zraven, ko bo tukaj kaj novega in ambicioznega.
Na RTV ste že skoraj 30 let. Kaj vas še motivira, da ostajate? Bili ste tudi že urednik razvedrilnega programa. Si morda spet ogledujete kak stolček?
Motivacijo je treba poiskati vedno znova, za vsak projekt posebej. Zdaj sem z obema nogama v Jokerju, in dokler je tako, naj bo tako. Ko bo kakšna nova priložnost ali ponudba, se bom zagrel zanjo. Nikakor pa sam ne iščem nobenega stolčka, bolj nove ideje in oddaje.
Zdi se, da je RTV, tudi po zaslugi političnih mahinacij, v zadnjem letu izgubila nekaj zaupanja pri državljanih. Kako ga povrniti?
Jaz sicer upam, da ljudje znajo ločiti zrnje od plev in da je zaupanja kvečjemu več. Vsaj jaz tako razmišljam. Za ugled in zaupanje je gotovo najbolj pomembna kondicija informativnega programa, zato kolegi nimajo lahkega dela. Razvedrilo pa mora ne glede na vse delati zabavne, vznemirljive oddaje, kakršnih ne delajo zasebne televizije. Gledalcev prav nič ne zanimajo prepiri in naklonjenost oblasti. Delati moramo zanimive oddaje in navdušiti čim širši krog gledalcev, kar nam ne glede na vse, kar dobro uspeva.
