Božični dan je žal prinesel tudi slabo novico. Umrl je velikan slovenske zabavne glasbe, skladatelj in dirigent, Mojmir Sepe.
Poletna noč, Zemlja pleše, Med iskrenimi ljudmi, Pridi dala ti bom cvet, Brez besed, ... so samo nekatere od brezštevilnih melodij, ki jih pozna skoraj vsak Slovenec in ki so številna besedila in poezijo povezale v celoto in zaznamovale tisto, čemur danes pravimo zlata leta slovenske popevke. Pravili so mu tudi 'oče slovenske popevke in šansona'.
Rodil se je 11. julija leta 1930 v Črni na Koroškem. Oba starša sta bila glasbeno in pevsko izobražena, oče je bil celo operni pevec. Mojmir je že s šestimi leti sedel za klavir v glasbeni šoli v Celju, kamor so se preselili s Koroške, pri petnajstih pa se je začel učiti še trobente. Že v gimnazijskih letih je pisal prve skladbe in aranžmaje, po maturi pa šel študirat na Akademijo za glasbo v Ljubljani, kajpak klavir in trobento.
Leta 1950 je začel igrati kot trobentač v Plesnem orkestru Radia Ljubljana, pod vodstvom Bojana Adamiča. Takrat nova in vedno bolj priljubljena jazz in swing sta ostala temelj njegovega glasbenega ustvarjanja tudi kasneje.
V času igranja v velikem orkestru je kot pianist in trobentač sodeloval tudi z manjšimi zasedbami, med drugim v Ljubljanskem plesnem sekstetu, nato pa ustanovil Ansambel Mojmira Sepeta, s katerim je igral na številnih džezovskih festivalih. Leta 1960 je posnel eno prvih džezovskih plošč v Jugoslaviji.
Najbolj pa se je v kolektivni spomin Slovencev zapisal kot avtor glasbe številnih popevk. Ena njegovih prvih uspešnic je bila Bele ladje, v izvedbi Majde Sepe in Nina Robiča.
Na prvi Slovenski popevki leta 1962 na Bledu je prispeval glasbo in aranžma za pesem Zemlja pleše, ki sta jo v alternaciji spet zapela Nino in Majda.
Prvo festivalsko zmago je doživel že takoj naslednje leto (1963), s skladbo Malokdaj se srečava, eno največjih zmagoslavij pa doživel leta 1964 s pesmijo Poletna noč, ki sta jo zapeli Beti Jurkovič in Marjana Deržaj. Marjanina interpretacija je kmalu postala kultna in še danes velja za eno najlepših in najpopularnejših iz zgodovine zlatih časov slovenskih popevk in je še danes 'himna slovenske popevke'. Marjani Deržaj pa je prinesla tudi neuradni status prve dame slovenske popevke.
Kot skladatelj se je uvrstil tudi na Pesem Evrovizije leta 1966 kot predstavnik Jugoslavije s pesmijo Brez besed v izvedbi Berte Ambrož in z njo zasedel zasedel sedmo mesto.
Veliko je ustvarjal tudi za svojo ženo, legendarno pevko in šansonjerko Majdo Sepe. Med iskrenimi ljudmi je bila pesem, ki ga je proslavila leta 1972, ki ji je zapela Majda na besedilo Dušana Velkavrha in prejela prvo nagrado strokovne režije. Popolno zmagoslavje na Slovenski popevki pa je doživel leta 1974, ko je Uspavanka za mrtve vagabunde na Ježkovo besedilo v Majdini izvedbi osvojila tako občinstvo kot strokovno žirijo.
Leta 1991 se je Sepe uradno upokojil, vendar glasbe ni opustil. Ustvarjal je za televizijo, film, radio in gledališče ter sodeloval s številnimi mladimi glasbeniki, v drugi polovici 90. let predvsem z Vito Mavrič.
Za svoje dolgoletno delo je prejel številna priznanja, med drugim nagrado za najboljšo popevko zadnjih 40 let, za Poletno noč, tudi viktorja za življenjsko delo. Je tudi dobitnik nagrade Franeta Milčinskega Ježka za opus šansonov, nagrade mesta Ljubljana za življenjsko delo in leta 2010 Kozinove nagrade Društva slovenskih skladateljev za zaokrožen opus.
"Življenje sem imel pestro, nikoli mi ni bilo dolgčas, počel sem tisto, kar sem rad delal, no, ne čisto vedno. Če ima človek rad življenje, je to največ, kar se ti lahko zgodi," je letos, ob svoji 90. letnici povedal Mojmir Sepe, ki so ga ljubkovalno klicali tudi Mojzes po svetopisemskem očaku, ki je svoje ljudstvo povedel v obljubljeno deželo.
Lahko bi rekli, da je tudi on svoje ljudstvo s svojimi deli popeljal v čudoviti svet glasbe, ki bo za večno zapisana v narodov spomin.
