Na VOYO je že na ogled težko pričakovana druga sezona serije Lajf je tekma. Voranc Boh je v glavni vlogi prikupno zmedenega Bojana znova postavljen pred številne življenjske izzive, ki jih spremljata komentatorja Anže Zevnik (Erik) in Luka Cimprič (Miran). Prva epizoda je v znamenju, kako ne razočarati Bojanove nove punce, taborjenja in golega kopanja s Kristino, ki jo upodablja Ula Furlan. Kako ji je (bilo) v Evinem kostumu stati pred kamero, pa tudi o njenih zasebnih srčnih pripetljajih, idealnem zmenku in s čim moški sploh pritegne njeno pozornost, razkrivamo v nadaljevanju.
Druga sezona serije Lajf je tekma se prične s tem, da glavni lik Bojana peljete na kampiranje in na kopanje brez oblačil. Vam je bilo težko odvreči oblačila pred kamero? Sploh razmišljate o tem, ko ste v vlogi?
Najmanj enostavna golota je še danes tista, ki se mi zgodi pred filmsko kamero. Veliko lažje je za nekaj trenutkov pozabiti na svet in realnega sebe, za tistih nekaj utrinkov pred na primer fotografskim objektivom, kako lahko je šele odmisliti spotike sveta in se nastaviti soncu, tam nekje na plaži, proč od vsega in skoraj vsakogar. Filmska golota namreč vedno zahteva nekoliko več ljudi na samem prizorišču, lahko se zgodi, da je v sceni, v kadru samem tudi več igralcev. V primeru epizode v seriji Lajf je tekma nas je bilo na prizorišču vsaj pet, ki smo si za skorajda za dobro jutro brezsramno v večini »pokazali« telesa. Potem so pa tu še tonski tehniki, režiserji in drugi člani filmske oziroma snemalne ekipe, ki jo ob takšnih situacijah iz uvidevnosti na snemanjih sicer vedno prilagodijo na minimum, a vendar. Po vseh teh letih izkušenj in golote v skoraj vseh mojih televizijskih filmih ali serijah treme pred kamero ni več. Pred soljudmi pa še vedno vsaj prvih nekaj trenutkov vedno malo pomravljinči.
Dodaten kaveljc sta nenehno prisotna komentatorja. Vam ju je bilo težko odmisliti oziroma ju »vključiti« v igro?
Mislim, da je Zeleta in Cimpriča nemogoče odmisliti. Kjerkoli, kadarkoli že.
Je lajf za vas tekma?
Jah, včasih zna biti. Predvsem se mi zdi, da z leti (p)ostane samo še tekma, ki jo nekako biješ sam s seboj. Odpadejo primerjanja z drugimi ljudmi, osebnostmi, uspehi, preizkušnjami. Ugotoviš, da življenje do nikogar ni prav zares le prijazno, ljubeče in krotko. In začneš mogoče nekoliko drugače »seštevati«. V otroštvu in mladosti so šteli kros rezultati, slovnična priznanja, maturitetne točke, danes pa tekmuješ sam s seboj, za občutek uresničenosti, posluha, pozornosti, ciljev in priložnosti, ki si jih namenil sebi: si si jih dovolj bogato, dovolj pogumno, pravočasno?
Bojanu gre – kljub večinoma dobrim namenom – vedno kaj narobe. Kako je pri vas v zasebnem življenju?
Načeloma se mi zdi, da mi gre. Vztrajam, da v življenju iščem svetlobe, da ohranjam navdušenja in radovednosti, da me še vedno žene strast, da se ne bojim ljubiti, prisluhniti, poskusiti. Najbolj me pa tako ali tako osrečijo dobri in presežni ljudje, pa malenkosti, pozornosti, povsem običajni trenutki, ki v življenju kmalu postanejo vse. Letos sicer fino veslam s tokom in velikokrat tudi proti njemu, a letošnje leto nikakor ni običajno leto, in če bom od njega odnesla nekaj več potrpežljivosti, samozavedanja, notranjega miru in veslaških mišic, pa tudi prav.
V prvi sezoni na prvem zmenku Bojana »pričakate« s smrkljem v nosu. Sklepam, da je moralo biti to snemanje zelo zabavno – ali se motim?
Oh, prvo snemanje je bilo fantastično. Krasna ekipa tako kot v drugi sezoni. Neskončno maram tudi osebnost in igralski talent Voranca, ki je bil moj fant že v predstavi Prevzetnost in pristranost režiserja Matjaža Bergerja, pa Zeleta, Cimpriča, ki na set vedno prineseta še koš navihanosti, neskončno maram in spoštujem mirnost, hudomušnost in talent direktorja fotografije Petra Perunoviča, režiserja Mihe Likarja in naprej vsakega izmed ustvarjalcev serije. Pa naj si bo to kostumografinja, tajnica režije ali vodja maske, izjemno je opazovati, kako profesionalno sučejo svoje čopiče in znanja, opazujem vsak sektor, njegove zakonitosti in delo in se še vedno navdušujem in učim. S smrkljem, njegovo pravo obliko, teksturo, raztegljivostjo in tem, da se bo ravno v pravem trenutku skril in pokazal, so bile pa tudi majhne kolobocije in smešnice.
Se vam je kdaj to zgodilo tudi v realnem življenju?
Oh, zagotovo. In prav se mi zdi, da si povemo za solatke med zobmi, za nabrano kepico sline v kotičku, za peno kave ali drobtinice na brkih, za slabo obrisan nos. Človeško je in obema bo boljše in lepše. Zdaj imamo tako ali tako srečo v nesreči, da smo z nepravilnostmi skriti za maskami, bundami in šali.
Kaj je bila najbolj nerodna stvar, ki se vam je zgodila na zmenku?
Ni bil zmenek, sem pa zelo počasi hodila ob kolesu od glavnega vhoda pred gimnazijo Poljane proti domu. Da bi ja ulovila še njega, preden je šel na avtobus in da bi ja lahko spregovorila z njim tistih zadnjih nekaj besed v dnevu. In se je ustavil. Direktno nasproti glavnega vhoda in vseh starejših letnikov, ki so po pouku nažigali ročni fuzbal na terasi lokala čez cesto. Jaz sem se pa ultrafrajersko vsem na očeh usedla po strani na prtljažnik kolesa, z najtežjo torbo na hrbtu, ki me je kot želvo zvrnila na tla. Pred njim. In vsemi ostalimi. Še vedno sva kasneje hodila kar nekaj let.
Sicer čakate, da da pobudo za zmenek moški ali jo daste (ste jo dali) tudi vi?
Se mi zdi še vedno romantična ta moška, gentlemanska iniciativa, gesta, pobuda. Je pa res, da ne »čakam« vedno. Se mi zdi prav, da o stvareh, ki si jih želimo in čutimo – govorimo. Tako imajo največ možnosti, da se bodo sploh zgodile.
Se spomnite svojega prvega zmenka?
Prvi tak bolj zaresen zmenek se je zgodil proti koncu osnovne šole. Kakšen šesti razred. S sošolcem sva šla v kino. Kupil mi je rdečo vrtnico. Po predstavi sva šla na sprehod. Ne spomnim se, če je večer zaključil kakšen sramežljiv poljub. Vem pa, da je bilo obema kar precej časa vroče v lička.
Kakšen bi bil vaš idealen zmenek?
Ta trenutek odmaknjen od vsega. Nekje na toplem, brez tehnologij, brez stresa, žalosti in sivin sveta, nekje, kjer bi na najine želje in pričakovanja sijalo sonce, kjer bi bil jutri na voljo in zagotovljen, kjer bi bilo prostora le za navdušenja nad imeti se rad, biti in živeti, pa nad naravo, ki bi bila v tistem trenutku za oba največja in najstrašnejša zapeljivka.
Kaj mora imeti moški, da sploh pritegne vašo pozornost?
Smisel za humor, surovo nežnost in nežno surovost, drznost, strast, iznajdljivost, samostojnost, pozornost, posluh, mehkobo.
Kaj pa je za vas ključno za dober partnerski odnos?
Da kakšne stvari človek opazi sam od sebe. Tudi, če sem jaz tista, ki me »odnaša«. Neka neoprijemljiva, neopisljiva harmoničnost bivanja je zame dober partnerski odnos. Harmoničnost tudi v odzivu na nestrinjanja, konflikte, ki morajo biti, saj nekako prekrvavijo utečen in uležan odnos. Srce mora biti. Koža se mora ježiti. Lasje morajo kdaj iti tudi pokonci. Ker mi je takrat (še vedno) mar.
Daste drugo možnost?
Dam. Sebi. Njemu. In nama.
Opažate, da se moški težje opogumijo narediti prvi korak, ker ste znana oseba?
Niti ne. Včasih mi v kakšen inbox najprej spleza prijateljica s priporočilom za kolega, ampak imam rada moške, ki se znajdejo sami. Zato tu takoj lahko rečem, da mislim, da ne bo šlo. Predvsem pa si kot ženska želim ob sebi nekoga, ki bi videl mene, z vsemi mojimi manki in negotovostmi. Če se name nalepiš le zaradi blišča javne podobe, bova hitro oba razočarana.
So z leti fantje postali bolj ali manj kavalirski?
Fantje okrog mene so precej kavalirski, iz družin stare šole, znajo odpreti vrata, natočiti vino, pridržati stol. Znajo dati iniciativo in znajo poslušati. To mi veliko pomeni. Da se med vso mogočnostjo sveta in družbenih omrežij in androgenosti in pravic povsem ne zradiramo v gestah, ki so lahko v prvi vrsti odraz nekega spoštovanja in dvorjenja. To se mi zdi lepo. In več bi tega.
S katero serijo si trenutno krajšate dolge noči?
Uf, česa vsega nisem pogledala od marca do danes, Od Kominsky method do Black mirrorja, Jessice Jones, The queen's gambit, Brooklyn 99, Toys that made us, My next guest needs no introduction, Home for christmas, Comedians in cars getting coffee do dokumentarnih serij o Justinu Bieberju in Paris Hilton.
Jih morate pogledati na mah ali lahko prekinete ogled?
Jem jih. Eno za drugo. Dokler zmorejo ušesa in oči. In upam, da bo tako tudi s slovenskimi gledalci in s celo svežo sezono na VOYO.
