Zagotovo marsikdo meni, da imajo politiki privilegije. Vsi in povsod. Da ni tako, potrjuje tudi zgodba Violete Tomič, poslanke Levice, ki je pred kratkim »rešila’« mamo iz negovalne bolnišnice, kjer je delila sobo dobesedno s trupli! Violetina zgodba, ki se jo je po daljšem razmisleku odločila deliti z nami, prej spominja na kakšno Dickensovo pisanje, ko opisuje razmere v 19. stoletju med reveži, kot pa na stanje v »moderni demokratični državi«. V času, ko imamo na voljo tehnologije, ki omogočajo raziskovanje vesolja, pa tudi celic, nadzvočno hitro potovanje in umetne dele telesa …, je pri nas ponekod stanje takšno, kot da čas teče nazaj v srednji vek, in ne naprej. Sicer pa, preberite Violetino zgodbo, ob kateri vas bo gotovo spreletel srh …
»Svojo zgodbo bom delila z vami, ker se zavedam, koliko je podobnih zgodb, kot je moja, ki ostanejo tihe in anonimne."
"Včeraj sem izvedela, da je umrla moja prijateljica, znana profesorica. Živela je sama. A nisem vedela, kako zelo je bila osamljena. Prijateljici je nekoč dejala, da jo bodo, ko umre, našli šele čez nekaj dni. Tako se je tudi zgodilo. Zelo sem žalostna in prizadeta, sprašujem se, kaj bi morala brati med vrsticami, da bi pravočasno prebrala vso stisko, ki jo je pestila v zadnjih dneh.
Mama je bila skoraj tri mesece v negovalni bolnišnici. Postelje v domu starejših občanov ni mogoče dobiti.
»Prav zaradi vsega opisanega me tako zelo jezijo napačne prioritete te vlade, ki namesto v Domove za starejše zdravstvo in zaposlene vlaga v oboroževanje.«
Vse te dolge mesece smo bili brez stikov. Enkrat mi je pomahala skozi okno bolnišnice in ta trenutek se mi je zdel eden od najpomenljivejših za ta čas. Sami, osamljeni, izolirani, distancirani.
Mama se nikoli ni pritoževala. Vmes se je okužila s covidom in premestili so jo na drugi oddelek. Priznam, bila sem frustrirana, jezna. Nisem mogla razumeti, kako se je lahko okužila tam, kjer je vse sterilno, kjer bi morala biti najbolj varna. Bala sem se, da bo okužba zanjo kot hudega srčnega bolnika usodna. A k sreči hujših simptomov ni imela.
Takrat so njeni odgovori, ki sva jih dnevno imeli po telefonu, postali drugačni."
"Pripovedovala je o krikih groze sredi noči, solzah, osamljenih smrtih ter o preobremenjenem osebju, ki je izgorevalo in izgubljalo energijo ter potrpljenje. Pa o polulanih in pokakanih starostnikih, saj vsakemu bolniku pripadata le dve plenici na dan. O mrličih, ob katerih je ležala. Grozljive, komaj verjetne podobe mi je slikala.
Nekega dne sem poklicala bolnišnico in dejala, da jo bom vzela domov, da jih želim razbremeniti. Zavedam se, da jih je premalo in da preprosto ne zmorejo več. V resnici se nisem niti zavedala teže svoje odločitve, želela sem samo, da se to nevzdržno trpljenje prekine.
»Nisem mogla razumeti, kako se je lahko okužila tam, kjer je vse sterilno, kjer bi morala biti najbolj varna.«
Čakala sem jo pred bolnišnico. Kot v kakšnem futurističnem filmu je iz dvigala izstopila oseba, oblečena v skafander z vezirjem. Ob njej je stala moja mama, vsa shujšana, drobna, siva, z dvema smetiščnima vrečama v rokah. Tega prizora ne bom pozabila nikoli.
Ko sva prispeli do njenega stanovanja, je s široko odprtimi očmi božala stene. Rekla je, kako je srečna, da ima družino. Ogromno ljudi v bolnišnici nima nikogar. Nikogar, da bi jih poklical, vprašal po njih ali odpeljal domov. Objela me je in me dolgo držala tako. To je bil objem hvaležnosti.
Naši dnevi zdaj niso lahki. Soočamo se z demenco. Ob vseh obveznostih skrbimo, da smo ob njej, saj sama ne zmore. Včasih se loti česa, pa potem pade. Zaradi bolečin je zato ves čas v postelji, patronažna sestra pa ji dnevno daje protibolečinske injekcije. Vsak dan postelje pa je dlje od ozdravitve, saj mišice starostnika še hitreje in nepovratno atrofirajo. Ampak, biti doma, med svojimi ljudmi je neprecenljivo. Dokler bomo lahko.
Zavedam se, da je v tem predprazničnem času ogromno osebnih stisk. Hudo mi je, saj postajamo neobčutljivi za soljudi, saj je vsega res preveč. Sama sem se odločila, da bom poskusila deliti dobro. To je največ, kar lahko storimo. Oborožiti se moramo z optimizmom in potrkati na vrata osamljenih. Če zaradi ukrepov ne smemo na obisk, pa najdimo način, da jim damo vedeti, da smo blizu in na voljo. Vsak dan slišimo veliko slabih novic in veliko žalostnih zgodb.
Vsi se moramo po svoje potruditi, da slabo ostane v tem letu, zato naj nam bo 2021 lepše, bolj srečno in bolj zdravo! Prav zaradi vsega opisanega me tako zelo jezijo napačne prioritete te vlade, ki namesto v domove za starejše zdravstvo in zaposlene vlaga v oboroževanje. Kam nas to pelje? V še več nepotrebnih smrti in trpljenja."
