Po kratki bolezni je po mnenju mnogih največji mojster vohunskih trilerjev in velikan angleške književnosti umrl v 89. letu starosti.
"Krojač iz Paname", "Kotlar, krojač, vojak, vohun", "Ruska hiša", ali "Mala bobnarka", so morda najbolj znani vohunski trilerji, ki so doživeli tudi filmsko upodobitev.
John le Carré je bil njegov psevdonim Davida Cornwella, rojenega 19. oktobra 1931 v britanski grofiji Dorset. Njegov oče je bil prevarant, ki ga je eden od Le Carréjevih biografov opisal kot "izjemnega goljufa, z malo izobrazbe, obilo šarma, nenavadnim okusom in brez vrednot", njegova mama pa ga je zapustila, ko je bil star pet let. In mali David si je ustvaril zgodbo, da je njegov oče bil uslužbenec tajne službe, da bi tako razložil njegovo pogosto odsotnost, medtem, ko so ga vzgajale "nadomestne matere". Podobo njegovega očeta in odsotnost matere je kasneje opisal v napol avtobiografskem romanu Vohun, o izdajalskem agentu Magnusu Pymu.
Tudi sam se je po končanem študiju zaposlil v obveščevalni službi zunanjega ministrstva in v tem času je začel pisati tudi prve romane. Nadel si je umetniško ime, ker uslužbenci zunanjega ministrstva niso smeli objavljati knjig pod pravimi imeni. Že v prvem romanu "Telefonski klic za mrtveca" se pojavlja veliko likov, ki jih je uporabil tudi v kasnejših delih, med njimi njegov najbolj slavni lik George Smiley.
S tretjim romanom "Vohun, ki je prišel s hladnega", ki je postal svetovna uspešnica, pa je dokončno 'zacementiral' svoj pisateljski ugled.
V nasprotju s takrat popularnimi vohunskimi romani o Jamesu Bondu je počistil z glamurjem in romantiko in raje raziskoval resnično plat vohunskega življenja. Njegove knjige so bralce popeljale globoko v "cirkus", kot je imenoval sedež obveščevalne službe, in izrazi kot so "sladka past" ("honey trap"), "krt" ("mole") in "svetilnik" ("lamplighter") so postali del splošnega jezika.
V mračnem svetu njegovih likov razlika med dobrim in slabim, pravičnim in nepravičnim nikoli ni bila popolnoma jasna.
V začetku 60-ih je pustil obveščevalno kariero in se posvetil izključno pistateljevanju.
S knjigami je sprožil resna vprašanja o tem, do kam lahko gredo tudi v demokratičnih družbah s skrivanjem resnice in trdil, da v svetu, kjer je uradna skrivnost vsenavzoča, vohunski romani pomenijo resnično protiutež, potrebno za delovanje demokracije, saj nastavljajo obveščevalnim službam ogledalo, ki kaže v kakšno pošast se lahko spremenijo.
Čeprav je v svojih romanih razkrival skrivnostni svet tajnih služb, pa je zasebno bil zelo skrivnosten. Ljubosumno je skrival svojo zasebnost, dolgo je molčal o tem, da je bil tudi sam vohun, vedno je potoval sam in skrivaj, zelo dolgo pa se je izogibal tudi intervjujem.
Vstop v Sovjetsko zvezo mu je bil skoraj do konca hladne vojne prepovedan. Šele leta 1987 so mu dovolili vstop za dva tedna in kasneje se je šušljalo, da je bila Raisa Gorbačova, soproga sovjetskega predsednika Mihaila Gorbačova, ki je končal hladno vojno z ZDA, ljubiteljica njegovih romanov in da je bila prav ona zaslužna, da so mu v Kremlju odprli vrata.
Pisal je skoraj do smrti, njegov zadnji roman pa je izšel oktobra lani. Številna njegova dela lahko prebiramo tudi v slovenščini.
Leta 2011 je zavrnil nominacijo za najprestižnejšo britansko literarno bookerjevo nagrado češ, da jo prepušča mlajšim in manj uveljavljenim kolegom.
"Dober pisatelj se ne spozna na nič drugega kot le nase," je nekoč dejal, "In v skladu s tem, če je moder, naj drži jezik zase."
