Njen šport je rokomet, v katerem se je preizkusila tudi sama, a pravi, da zanj ni bila nadarjena. Ga pa zato spremlja poklicno. In ji je hudo, ker zdaj zaradi pandemije ne more biti na Danskem, kjer se v evropskem pokalu borijo tudi naše rokometašice. »A očitno je zdaj 'stacionarno novinarstvo' naša realnost in ne verjamem, da bo kmalu kaj drugače.«
Po izobrazbi ste tudi učiteljica. Ste v tem času pandemije veseli, da ste se raje odločili za novinarstvo?
Kaj pa vem. Trenutno doma s svojo hčerko opravljam tudi vlogo učiteljice. Ne vem, ali so učitelji trenutno tako zelo obremenjeni. Je drugače, je zoprno, verjamem, a del bremena jim odnesemo starši. Imam dve hčerki, starejša je v osmem razredu, mlajša pa v tretjem, tako da imamo kar veliko dela. Starejša dela sama, z mlajšo pa mora biti nekdo, da šola funkcionira. Učitelji pošljejo navodila, kako in kaj, potem pa otroci to delajo nekaj sami, pri nekaterih stvareh pa potrebujejo pomoč; če ne drugega, »crkne« internet, je treba pripraviti program za klepet, kaj pretočiti … Ne morejo sami, žal.
Kdaj pomislite, da bi bili raje učiteljica?
Ne, sem se v novinarstvu kar našla. Drugače pa sem kar nekaj let poučevala angleščino in mi je bilo tudi to všeč. V obeh vlogah sem se dobro znašla in, kot pravijo, obe dobro opravljala. Morda imam torej za kdaj še drugo opcijo. (smeh)
Bi lahko zamenjali?
Če bi bilo treba, seveda.
Na TV Slovenija ste športna novinarka že več kot 25 let. Se še niste naveličali, imate kdaj kakšno krizo?
Tudi. So vzponi in padci, ampak se še nisem naveličala. Če se mi ne bi več dalo, tega ne bi počela, ker je to delo tako naporno, specifično in človeku vzame tak davek, da ni vredno, če v tem ne uživaš.
O kakšnem davku govorite?
O popoldnevih, večerih, praznikih, času z družino, neverjetnem stresu v trenutkih, ko stvari potekajo, tik preden greš v studio, in ne veš, kaj se sploh dogaja, ti pa se moraš nasmehniti in ljudem povedati nekaj prijaznega. Take stvari.
Kako pa je s kritikami – danes ima vsak svoje mnenje in je prepričan, da ga mora tudi javno povedati?
Tega je precej, a se s tem ne obremenjujem. Če ga nekaj res »pokronaš«, to sam dobro veš in ne potrebuješ kritike ne od ljudi ne od šefa, ker se sam najbolj sekiraš, da si ga polomil. Se pa ljudje res vtikajo v razne stvari, sploh pri ženskah, od tega, kako je oblečena, kakšno pričesko ima, kako je debela, stara … To je del slovenske folklore, niti ne slovenske, si predstavljam, da je tako po vsem svetu.
Vas takšne neumestne pripombe prizadenejo?
Normalno, da me, saj sem tudi jaz človek! A z leti dobiš debelo kožo. To je del posla, če si izpostavljen. Enim si všeč, drugim ne, ne glede na to, ali si dober pri svojem delu ali ne. Nekaterim greš na živce, že ko te zagledajo. Različni smo si, in tisti, ki smo na ekranu, in tisti, ki nas gledajo.
Ko ste začeli kariero, ni bilo veliko športnih novinark. Ste se morali zato bolj dokazovati kot moški kolegi, ste imeli kakšne težave?
Niti ne. Z mojo generacijo nas je v športno redakcijo prišlo več ženk, tako da niti ni bilo tako kritično. Prej pa je bila samo Jolanda Bertole, tako da bi morali njo vprašati, kako je bilo, ko je bila edina ženska v kolektivu moških. Sem pa bila na novinarskih terenih in konferencah velikokrat edina ženska, a je bilo to simpatično, nikoli nisem čutila, da bi me postrani gledali. Vsaj ne direktno.
Kaj pa pripombe, da ženske nimajo pojma o športu?
To je tudi ukoreninjen stereotip, sem ga doživela, a zdaj je že toliko športnih novinark, da je to čisto normalno. Seveda se še najde kakšen šovinist, ki tako misli, a se nihče ne spotika ob to.
Kako se je spremenilo vaše delo od začetka do danes?
O, konkretno se je spremenilo. Takrat še ni bilo mobitelov oziroma so bili v povojih, prav tako računalniki, zato smo poročila tipkali na pisalne stroje, paziti si moral, da si naredil čim manj napak, da nisi porabil preveč papirja. (smeh) Prenosi so se še snemali na kasete, ročno so se popisovale nekatere stvari. Vse je bilo manj digitalizirano, manj avtomatizirano. Če si iskal človeka za intervju, si najprej moral priti do vseh njegovih telefonskih številk, na katere se ga da dobiti, na primer doma, v službi, na vikendu ..., potem pa si nekaj dni telefonaril, da si ga dobil. Danes pa vtipkaš mobilno številko ali pošlješ elektronsko sporočilo in ga dobiš. Da, zelo se je spremenilo od leta 1996.
Kako drugačno pa je današnje delo v kriznih razmerah?
V zadnjih letih smo bili vajeni, da smo novinarji na večjih dogodkih vedno zraven, doma in v tujini, zdaj pa pač nismo več, ker nas je v to prisilila pandemija. Veliko stvari delamo prek računalnikov. Moje področje je rokomet. Zdaj je naša ženska reprezentanca na Danskem na evropskem prvenstvu, če bi bili časi normalni, bi bila z njimi jaz in en snemalec, zdaj pa sem v Ljubljani in nam njihov piarovec pošilja njihove izjave in posnetke, potem pa mi v Ljubljani naredimo, kar naredimo. Je precej okrnjeno. A zdaj še gre, v drugem valu ni takšne panike, ker se šport ni ustavil, marca pa smo iz petnih žil iskali teme.
Kako mislite, da bo koronavirus vplival na šport?
Mislim, da bo stanje še nekaj časa, kot je trenutno: varnostni »mehurčki«, brez gledalcev, testiranja, brez novinarjev … Se bomo morali navaditi na to, ne bomo se hitro vrnili v normalo, da bi lahko spet potovali in delali stvari iz zakulisja – to zdaj odpade, ker nas ni zraven. Novinarji dobimo napol PR-izjave, povedo nam, kar želijo. Dobro, saj športnike dobimo tudi prek kakšnih računalniških srečanj, da jih lahko sprašujemo, a saj veste, kako je, če novinarja ni zraven.
Žalosten čas za vas?
Da, v bistvu smo postali stacionarni novinarji za računalnikom in s telefonom, to je to, kar lahko naredimo. Vajeni pa smo bili terenov, potovanj in predvsem stika s športniki. Naših rokometašic, ki so zdaj na EP, letos sploh nisem videla od blizu. Čisto nekaj drugega je komunikacija iz oči v oči kot na daljavo prek telefona ali računalnika. A to je trenutna realnost, kaj hočemo.
Kako se osebno spopadate s koronakrizo?
Po pravici povedano, imam že vsega dovolj – karanten, zaprtih stvari, mask, omejitev … Na živce mi gre, sicer se držim zapovedi, ker razumem, zakaj in kako, ne bom pa šla v globine tega, da se mi zdijo nekatere bedaste. Na živce mi gre, ker ne morem k frizerju, ker si ne morem v trgovini kupiti nogavic – in podobne neumnosti. Življenje je popolnoma drugačno. Sem pa morda več v naravi, naša cela družina, česar prej ni bilo toliko. Že prva karantena nas je prisilila, da smo si po celodnevnem delu za šolo in službo popoldne vzeli dve urici in šli na Golovec prezračit glave ter se nadihat svežega zraka, potem pa je to postala rutina, potreba – in je ostalo. Torej ni vse slabo.
Česa se najbolj veselite, ko se bo stanje normaliziralo?
(zavzdihne) Kaj pa vem. Ravno to, da se bo normaliziralo, da ne bo več pritiskov, groženj, da bom lahko šla k staršem, ki živijo šest občin stran. Sem ravno razmišljala, da potovanj sploh ne pogrešam, trenutno si želim samo to, da bi se lahko normalno gibala, da mi odprejo Slovenijo. Joj, kako smo lahko ljudje zadovoljni z malim, če nas stisnejo v kot! (smeh)
Ste se v karanteni začeli ukvarjati s kakšnim hobijem?
V bistvu s šolo na daljavo, službo in družino, nimam nič več časa kot prej. Ne, res nič novega ne počnem. Spremenila se je edino moja rekreacija, prej sem bila navdušena udeleženka vodenih vadb, zdaj tega ni in gremo kam v hrib ali tečem.
Ne pečete kruha?
Ne, niti z drožmi še nisem poskusila. (smeh) Ga pa znam, me je mami naučila kot otroka, tako da se ne bojim, da bi bili lačni, če bi v trgovini zmanjkalo kruha.
Kako je pri vas s prazniki?
Ker ima na božič moj oče rojstni dan, smo že od nekdaj vajeni, da se takrat res vsi zberemo doma. To je edini pravi velik praznik v naši družini. Novo leto pa je, kot je – včasih sem v službi, včasih ne. Prazniki malo izgubijo pomen, če pač moraš v službo. A se navadiš in prilagodiš.
