50 let številnih glasbenih zgodb, rekordne prodaje 200.000 in še več kaset, naklade po 100.000 izvodov, velika imena slovenske zabavne in narodnozabavne glasbe ... Vse to je bila nekoč ZKP, ki v tem letu obeležuje abrahama in ki še vedno izdaja kakovostne programe. Zato sva se ob tej priložnosti z vodjo založniške dejavnosti Mojco Menart sprehodila skozi različna obdobja, dotaknila pa sva se tudi dejstva, da je danes prodaja nosilcev zvoka in slike popolnoma drugačna kot v zlatih časih.
Če se za začetek ozreva nazaj … V 70. in 80. letih je bila ZKP ena najmočnejših založb na ozemlju nekdanje Jugoslavije. Nepozabni in drugačni časi, kajne?
Gotovo. Midva sicer lahko o njih govoriva bolj po pripovedovanju starejših kolegov; veliko sem spraševala predvsem dolgoletna glavna urednika in direktorja Jureta Robežnika in Iva Umeka. Leta 1970 so se na takratnem Radiu Ljubljana ter vodstvu RTV odločili zagnati lastno založbo, da bi svoje kakovostne produkcije različnih glasbenih žanrov in zvrsti, pa tudi pravljic, izobraževalnih oddaj, radijskih iger razširili izven radijskega etra, najprej na kasetah, nato tudi vinilkah, CD-jih, nekaj let pozneje še televizijske na videokasetah, pozneje DVD-jih, BD-jih. Kaže, da so bile tudi tovrstne stvari dolgo državno vodene, in centralna založba je bil Jugoton, ki mu je tudi RTV dajal dovoljenja za objavo svojih produkcij. Pozneje je decentralizacija prinesla zanimive situacije in je ZKP začel izdajati veliko glasbe iz drugih republik, pa tudi obratno – PGP v Beogradu npr. slovenske narodnozabavne ansamble, ZKP dalmatinske klape in srbski novi val ipd.
Kateri glasbeniki so bili v tistem času paradni konji založbe?
Pri ZKP so svojo pot v svet popularne glasbe začeli tako veliki slovenski kantavtorji – Jani Kovačič, Andrej Šifrer, Iztok Mlakar, Vlado Kreslin – kot najbolj popularni pevci Oto Pestner, Helena Blagne, Jan Plestenjak, pomembne so bile izdaje narodnozabavne glasbe, saj so v legendarnem studiu 14 nastali prvi posnetki Slakov, Avsenikov, Henčka, Franca Miheliča, ki so izšli na ZKP-jevih kasetah. Še danes veljajo za kultne pank izdaje, npr. Dolgcajt Pankrtov, pa albumi beograjske Ekaterine Velike, Pop delavnica v osemdesetih ... Tega je res veliko, brez tujih licenc skupaj prek tisoč različnih programov.
Tudi številke prodaje kaset in plošč so verjetne neprimerljive z današnjimi časi, kajne?
Seveda. Kot sta mi povedala moj predhodnik Ivo Umek in glasbenik Marjan Smode, se je Smodetova Jožica prodala v nakladi kakšnih 200.000 kaset, podobno je bilo z mnogimi komercialnimi pevci iz drugih republik, kot je zadnjič nekje omenil Andrej Šifrer, ki je bil tudi sam zaposlen na ZKP kot urednik licenčnih izdaj, je bil njegov album Hiti počasi zadnji, ki je dosegel naklado 100.000 izvodov. Na žalost točne dokumentacije v arhivih ni.
Če se ne motim, so bile v devetdesetih letih popularne tudi videokasete, ki jih prav tako ne izdajate več.
Na videokasetah so izhajali tako koncerti kot otroški programi, npr. televizijske lutkovne serije, kot so Kljukčeve dogodivščine in Zverinice iz Rezije, pa seveda risanke. Po VHS kasetah so prišli DVD-ji in BlueRay. Se je pa prodaja fizičnih nosilcev pri videu še bolj drastično in hitro zmanjšala kot pri nosilcih zvoka, zato jih tudi izdajamo zelo malo. Skupaj s SFC, TVS in slovenskimi neodvisnimi producenti pripravljamo raje portal videa na zahtevo za tiste vsebine, ki jih zaradi avtorskih pravic ni mogoče in pravično neomejeno in brezplačno deliti. Zelo si želim, da bi zaživel še letos, ko decembra mineva 50 let od prvih ZKP-jevih izdaj.
Kje pa je ZKP danes, ko kaset in plošč ni več?
Osnovno poslanstvo dejansko ostaja enako kot ob ustanovitvi – splošni in nišni javnosti omogočiti dostop do kakovostne in žanrsko raznovrstne produkcije po poteh izven medijskega etra. So se pa časi, tehnologija, finančni in kadrovski okvirji drastično spremenili. V 80. letih, na vrhuncu ne le javne, ampak tudi komercialne dejavnosti, je imela ZKP po vsej Jugoslaviji skoraj 70 zaposlenih, dobički iz najbolj komercialno uspešnih izdaj pa so npr. poleg stalnih dodanih subvencij nekdanje Kulturne skupnosti Slovenija financirali tudi povsem nekomercialne projekte sodobne t. i. resne glasbe, nakup lepih prostorov na Trubarjevi, obsežno najemanje zunanjih studiev za pop in rock projekte. Danes nas je v ZKP s kolegi skupaj pet, z nekaj stalnimi zunanjimi sodelavci, usmerjamo se v nove tehnologije, zlasti digitalno distribucijo, ki pa dejansko omogoča svetovni doseg. Število izdaj se je v zadnjih desetih letih drastično znižalo, na cca. 20 do 30 letno, še vedno pa je tu paleta fizičnih nosilcev – CD, DVD, vrnila se je vinilna plošča, ostaja tudi tiskana knjiga. Pomemben del našega poslanstva je tudi pomoč RTV uredništvom pri urejanju glasbenih pravic, razpisov itd.
Glede na to, da je založba del RTV Slovenija, torej javnega zavoda, kaj to pomeni v praksi?
ZKP je samostojna služba, ki sodi neposredno pod generalnega direktorja RTV in se povezuje z različnimi radijskimi, televizijskimi nacionalnimi in regionalnimi uredništvi ter zunanjimi partnerji.
Že večkrat se je namigovalo, da bodo ZKP ukinili. Danes je teh govoric, se mi zdi, precej manj, kajne?
Različnih lobiranj in interesov zunaj in znotraj hiše je včasih več, včasih manj, prav tako se spreminja razumevanje ustanovitelja in vodstva. Precej jasno je, da večjega dela naše dejavnosti ne bi prevzela nobena komercialna založba, in ker je Slovenija majhna država, v kateri brez javnega financiranja ni mogoče skrbeti za lastno kulturno identiteto, upam, da je dokončno prevladalo zavedanje o pomenu založniške dejavnosti v okviru javne RTV Slovenija.
Če na eni strani komercialni glasbeniki tarnajo, da se jim danes albumov ne splača izdati na CD, potem bi lahko dejali, da je za nekomercialno glasbo še slabše?
Vsekakor. Izjemno redki so glasbeniki, ki produkcijo albuma lahko pokrijejo s prodajo, večina trgovskih verig ukinja prodajo nosilcev zvoka in slike, v teh epidemičnih časih ni koncertov in možnosti prodaje obiskovalcem, in ta hip se temu sektorju res izjemno slabo piše.
Ko sva že omenila nekomercialno glasbo, pri vas jo še vedno vsako leto predstavljate z novimi izdajami. Pa se to pokrije?
Izdajamo projekte predvsem v sodelovanju z različnimi uredništvi in zunanjimi partnerji, izvajalcem pomagamo narediti prijave na različne razpise za sofinanciranje, tu so še njihovi sponzorji, ki sodelujejo z odkupi določenega števila izvodov, nekatere izdaje so zanimive za odkup knjižnic, imamo kakovostno in obiskano spletno trgovino in tako skušamo pokriti zunanje stroške izdaj, že davno pa ni več nekega varnega zaledja za drzne korake brez finančnega kritja.
Pravijo, da je prihodnost v digitalizaciji. Kako pa je s tem v glasbi? Se bomo fizično poslovili od CD-jev ter drugih oblik?
Nobeden od davno napovedanih hitrih koncev fizičnih nosilcev se doslej še ni zgodil, ne pri CD-jih ne pri knjigah, in zdi, se da bosta digitalni in fizični svet še nekaj časa živela drug ob drugem.
Ko že govoriva o glasbi, me za konec še zanima, katera glasba pa vas najbolj poboža?
Ker sem po izobrazbi muzikologinja in sem bila vrsto let radijska urednica za simfonično glasbo, me še vedno najbolj premakne kakšna vrhunska simfonična izvedba, me pa poboža in v solze hitro spravi tudi najbolj preprosta pesem, če začutim pristnost avtorja in izvajalca.
