Filmi prikazujejo vse. Ni nenavadno, da naš največji poznavalec filmov Marcel Štefančič jr. ni samo izvrsten sogovornik o temah, povezanih s filmi, temveč tudi vsega drugega. Pred kratkim je izšla njegova najobsežnejša knjiga do zdaj (pa so bile tudi prej hudo obsežne!), Če umrem, preden se zbudim, v kateri piše o filmu noir. To je bilo izhodišče za pogovor, v katerem sva se dotaknila tudi vodenja Studia City, Amerike, o kateri redno piše za Mladino, in epidemije, ki ga ne skrbi toliko kot to, v kaj se spreminja svet.
Če umrem, preden se zbudim je knjiga, ki ima dobrih tisoč strani! Kako dolgo je nastajala?
Delno sem vse skupaj zbral, obdelal, spisal že pred približno desetimi ali celo 15 leti, a je ta gmota potem obtičala, ker sem hitel pisati druge knjige, ki so se mi vsaj takrat zdele urgentnejše. Ker pa mi je založnik Samo Rugelj ob koncu lanskega leta rekel, hej, kaj boš pa zdaj, in ker nisem hotel, da bi se mi zgodilo to, kar se mi je zgodilo z enciklopedijo filmskih igralcev, ki sem jo pred davnimi leti napisal in nikoli izdal v knjigi (pet tisoč igralcev), sem sklenil, da bo moj naslednji knjižni projekt film noir. Problem je bil le v tem, da sem se v vseh teh letih spremenil, zato sem vse napisal na novo. In tu je zdaj odgovor na vaše vprašanje: knjiga je nastajala desetletja, napisana pa je bila v zadnjem letu. Na srečo – če bi jo objavil pred desetimi ali 15 leti, bi se danes požrl.
Vemo, da si ogledate skoraj vse filme. Imate filme noir raje kot druge žanre, da ste jim posvetili tako obsežno knjigo?
Film noir je več kot le žanr – film noir je slog, ton, stališče, gledišče, »look«, vzdušje, novi val, svetovni nazor, zeitgeist, fenomen, načelo, simptom, senzibilnost, drža, način življenja, način razumevanja sveta. Tudi fetiš, kult – in prikazen. Če imam filme noir raje kot druge žanre? Film noir je najljubši žanr vsakega filmskega kritika. Še več: film noir je nezavedno filmske kritike. Fatalna ženska, cinični zasebni detektiv, lucidne replike, neonska noč, melanholična glasba – filmski kritiki so se v teh rečeh zlahka prepoznali.
»Problem ni politika – problem so podaljšane roke politike v medijih.«
Zakaj bi morali gledati te filme? Zakaj pravite, da so čudež?
Film noir je zacvetel med 2. svetovno vojno. Ko se je pojavil, je bil videti kot popolna anomalija, kot odklon. Hollywoodski klasični slog pripovedi je skrbel, da je bilo v filmih vedno vse jasno in razločno, razumljivo in dostopno – posneti so bili tako, da so bili nedvoumni in da jim je bilo lahko slediti. Vse – od motivacije likov in posledic njihovih dejanj do kompozicij, kamere, snemalnih kotov, osvetljave in montaže – je bilo podrejeno jasnosti. Film noir pa je to postavil na glavo: čudni snemalni koti, flešbeki, glas naratorja, vse mogoča vizualna in pripovedna eksperimentiranja, montažni preskoki, ekscesni veliki plani, sanjski prizori, nelogičnosti. Hollywood je imel to le za motnje, toda film noir je iz njih spletel svojo poglavarsko perjanico. In v trenutku je nastal nov film. Motnje so ustvarile čudež.
»Globalizacija je končno uspela: vsi smo se spremenili v tretji svet. V distopijo, s kakršno so nas strašili filmi.«
Imate morda med vsemi filmi noir kakšnega, ki vam je najljubši?
Obvoz, Laura, Gilda, Dvojno zavarovanje, Morilci, Iz preteklosti, Križ-kraž, Ženska v izložbi, Škrlatna ulica, Ženska fantom, Oprostite, napačna številka, Angelski obraz, Dosje Thelme Jordon, Mildred Pierce, Vroče je, Mrtev ob prihodu – vse to so klasike, ki še danes delujejo čudežno. Še vedno jih vsi imitirajo. In mimogrede – vse te klasike, ki sem jih naštel, so posneli evropski filmarji na začasnem delu v Hollywoodu.
Zanimivo je, da pravite, da so ti filmi lahko nastali samo zaradi 2. svetovne vojne. Mislite, da bi se sicer kinematografija povsem drugače razvijala?
Ja, brez 2. svetovne vojne jih ne bi bilo; med vojno sta se povsem spremenili spolna in razredna dinamika, sprostila se je cenzura, filmsko nasilje se je detabuiziralo, dovoljeno je bilo oporekanje uradni ideologiji, na Ameriko in ameriški način življenja je bilo mogoče pogledati kritično, bolj realistično, pesimistično, provokativno in brezkompromisno, pa tudi filmska tehnologija je doživela evolucijski skok – noč so lahko recimo od zdaj snemali ponoči. Film noir je pokazal, kaj vse je mogoče. Kako daleč lahko gre film. To je povsem spremenilo pogled na film – in na prihodnost filma.
Kaj ni zanimivo, kako je razvoj pogosto povsem nepredvidljiv in kako je res pomembno, da si ob pravem času na pravem mestu?
Film je bil natanko to – trenutek, ko so se poravnali planeti zgodovine, ekonomije in filma. Vse se je ujelo. Srečali so se ljudje, ki se nikoli ne bi.
Bi recimo Kubrick danes sploh imel kakšno možnost v filmski industriji, ki je vedno bolj predvidljiva, usmerjena k zaslužku?
Kubrick, ki je kariero začel s filmi noir (Morilčev poljub, Rop brez plena), bi bil šele danes kralj. Ne pozabite: ni imel le kreativnega nadzora nad svojimi filmi, ampak tudi nad prikazovanjem svojih filmov. Sam je določal, v katerih dvoranah bodo igrali njegovi filmi, vse kopije so morale biti nove, projektorji brezhibni, reklamo je moral on odobriti. Po kinih po svetu je pošiljal svoje ljudi, ki so nadzirali projekcije – če so bili stoli preblizu platnu, je zahteval, da prvo vrsto odstranijo. Imel je podatkovno bazo vseh kinodvoran po svetu. Ko ga je scenarist Frederic Raphael obiskal v njegovi rezidenci, je ravno pregledoval indonezijske časopise. Stanley, te zanimajo novice iz Indonezije, ga je vprašal. Ne, sploh ne, mu je odvrnil. Le preverjam, ali je velikost časopisnih oglasov za Full Metal Jacket takšna, kot jo predvideva pogodba! Po Odiseji v vesolju ni v nekdanjo Jugoslavijo pustil nobenega svojega filma več, ker mu juga ni plačevala odstotkov od dobička. Kar je bilo njegovo, je bilo njegovo. Živel je od profitne margine. Razmišljal je v odstotkih. Bil je zelo posloven. Človek za današnje čase.
Se kdaj naveličate gledanja filmov?
Niti nimam več občutka, da jih gledam, ampak da oni gledajo me. Jasno, gledajo me očitajoče – boš kaj napisal o meni? Me boš ignoriral? Boš šel kar mimo? Me boš ugasnil? Me boš drugič pogledal?
Ali ste po tisočih filmih, ki ste si jih ogledali, sploh še kdaj presenečeni nad zapletom, vas lahko še kaj prestraši, navduši, nasmeje? Ali vam je že vse predobro znano?
Ne, ne, absolutno se pustim zapeljati. Naj počne z mano, kar hoče. Naj me prestraši, naj me šokira, naj me spravi v solze. Saj zato gledamo filme – da nas premaknejo, ganejo. Od filmov dobesedno terjamo, da nam kaj naredijo. V zvezi z zapleti in razpleti pa lahko rečem le tole: prav filmi noir so bili banka zapletov in razpletov, sunkov in izboklin, zasukov in preobratov. Še več: imeli so tako živ smisel za popolni zločin, ekstremne emocije, paradoks in puzzle, da niso zaupali niti lastnemu zapletu, kaj šele lastnemu razpletu. Kdor bo prebral to knjigo, bo lahko mirno začel pisati kriminalke.
»Vprašanje pa je tudi, ali je mogoče deradikalizirati družbo, ki jo je pandemija tako radikalizirala.«
Glede na to, da je v zadnjem času tudi televizijska produkcija naredila ogromen korak naprej, me zanima, ali zdaj gledate več televizijskih filmov in serij kot nekoč?
Več, o, več! Tudi tu je namreč prišlo do pravega kopernikanskega obrata: televizijske serije so končno dosegle filmsko raven. Končno so videti filmsko. Ali bolje rečeno: končno se ne pretvarjajo več, kot da fillm ne obstaja. Televizijske serije so bile namreč desetletja take, kot da živijo v vzporednem svetu – v katerem film ne obstaja.
Televizijo pa tudi ustvarjate, saj ste v Studiu City že od vsega začetka. Tudi z zadnjimi oddajami vam je uspelo navdušiti gledalce, poskrbeti za izvrstne intervjuje. Ste kaj nervozni ob ponedeljkih, kako se pripravljate na oddajo?
Nervozen sem, toda le zato, ker moram biti. Vse mora biti zares – ne le tistih 10 minut med intervjujem. Tudi ko pišem tekst, ga pišem s tremo – tudi pisanje je nastop. Imeti moraš občutek, da gre zares. To velja tudi za televizijski intervju – če nisi nervozen, če niso na adrenalinu, te lahko prevzame lažni občutek, da si na vaji ali generalki. Potem si na avtopilotu, vse počneš le napol.
Vas politika zdaj pusti kaj bolj na miru ali ne?
Problem ni politika – problem so podaljšane roke politike v medijih.
Se vam zdi, da je politična situacija pri nas zdaj res bolj kritična, ali gre pač za cikle, ki se ponavljajo?
To, da nas hočejo preleviti v višegrajsko deželo, torej to, da nas hoče predelati po višegrajski, madžarski podobi, se mi zdi več kot le kritično – a nismo pred 30 leti iz takšnega Višegrada zbežali?
Že vrsto let intenzivno spremljate situacijo v Ameriki. Mislite, da bo Biden poskrbel za kak pozitiven premik?
Trumpizma in politike populističnega ogorčenja ne bo mogel ustaviti ali ugasniti. Trump je dobil 74 milijonov glasov – več kot pred leti Barack Obama. To pove vse.
Pred časom ste v članku za Mladino primerjali Trumpa in Hitlerja. Se vam zdi, da nas mora biti strah zaradi populističnih voditeljev?
Trump ni bil Hitler, kot so trdili nekateri. Je pa res, da je pri Hitlerju pobiral retoriko, trike in taktike. A ne edini. Vse več jih je, pri katerih imaš občutek, da so jih oblikovali Hitlerjevi govori, ki jih je s takim veseljem bral Trump. Ko jih gledaš, si rečeš: Hitler je res preživel!
Koliko pa vas je strah covida?
Ne, bolj me je strah sveta, ki nastaja. Ali bomo šli nazaj ali se bomo vrnili k normalnosti, se sprašujejo. Kot da se niso ljudje tako spremenili, da nazaj ne bo mogoče. Sploh pa: če je tisto, kar je bilo prej, omogočilo to, kar je zdaj, potem tisto prej ni bilo ravno normalno. Vprašanje pa je tudi, če je mogoče deradikalizirati družbo, ki jo je pandemija tako radikalizirala.
Se je za vas življenje kaj spremenilo zaradi koronskih ukrepov?
Ne kaj dosti, ker tako ali tako nikamor ne hodim. Toda prav zdaj me ima, da bi kam šel. Recimo v Los Angeles – a tam je tako kot pri nas. Globalizacija je končno uspela: vsi smo se spremenili v tretji svet. V distopijo, s kakršno so nas strašili filmi.
Kaj napovedujete za prihodnje leto?
Rekel bi radioaktivni dež, a se bojim, da bodo ljudje – pač glede na okoliščine – kar malce razočarani, če ga potem ne bo.
Kaj vas trenutno navdušuje in veseli?
To, da se pogovarjam z vami ter vašimi bralkami in bralci.
Imate kakšno željo ob novem letu?
Ja.
Revija ★★★ VKLOP/STOP ★★★ vas morda še čaka pri prodajalcih, zagotovo pa na na spletu
