Predvsem je tu znova epidemija, ki je močno zarezala v naša življenja.
Če bi bilo življenje takšno, kot smo ga poznali do pomladi, bi bila v teh dneh oba v Cankarjevem domu, kjer bi se s Prifarci pelo in plesalo. Kako zelo pogrešate letošnje snidenje, glede na to, da ste kot scenaristka že pred časom poskrbeli za še eno tematsko obarvano zgodbo?
Po dolgih letih imam spet čas, da opazujem jesen. Izdatneje kot prejšnje desetletje. Letošnja je v vseh barvnih odtenkih prekrasna. Ja, druženje s skupino pa pogrešam. Štose, ki so nastajali tudi sproti, nenehno drvenje ob koncih tedna k Fari ali v Kočevje. Pogrešam tisti val, ki nas je dvignil vsak konec novembra z dolgimi aplavzi privržencev ljudske in pop glasbe, ki so jih bili Prifarci deležni na velikih koncertih. Ta val nas je vse nosil še dolgo v zimo. Pogrešam zaodrje, napetost, adrenalin in žur do jutra, ko je bilo vsega konec. Veliko manjka to jesen, po 12 letih rednih velikih jesenskih koncertov v Cankarjevem domu in drugje po Sloveniji.
Se pa zagotovo srečamo s Prifarci prihodnje leto, kajne?
Če bo cepivo in če ne bo virus preveč mutiral. Prifarci ostajajo trdno odločeni, da inštrumentov še ne položijo na peč. Upam. Pa tudi prijateljev, ki si želijo nastopa z njimi, je vedno več.
Ko že govoriva o scenarijih, na katerih področjih ste jih še prispevali?
Se jih je kar nabralo, poleg prifarskih, ja. Seveda za vse dokumentarne filme, ki sem jih naredila, in osebne portrete Pučnika, Bučarja, Omana, osamosvojitvene vlade, tudi za dosje o zaprtem območju na Kočevskem. Ogromno je bilo teh službenih scenarijev, recimo tudi za preglede leta, t. i. letne Utripe ... Zunaj TV SLO pa sva z Mitjo naredila scenarije za izginule Kočevarske vasi, na kakšnih proslavah in različnih prireditvah sem prišla prav za tovrstno pomoč, ne nazadnje je bil tudi za pogreb Slavka Avsenika in Franceta Bučarja potreben neki svojevrsten scenarij. Scenariste v našem prostoru kar iščejo, ker se tega ne da naučiti, lahko se priučiš. Imeti pa moraš seveda finomehanični občutek za dramaturgijo.
Seveda pa so del umetniških kreacij tudi vaše knjige. Morda snujete kakšno novo, ki se bo pridružila vaši uspešni zbirki?
Nisem še pri pisanju, v glavi se pa seveda dogaja. Tudi odločitev o tem, ali naj se še enkrat zaprem v klavzuro.
Če skočiva še na Kolodvorsko ulico, na televizijo … Kako se danes, ko smo znova med epidemijo, pripravljate na Odmeve? Podobno kot spomladi, ko sva se pogovarjala nazadnje, ali še bolj strogo?
Kar mene zadeva, strožje. Vedno več gostov ne prihaja v studio, ne želijo, kar pomeni, da v pogovoru ni neverbalne komunikacije, ki je zelo pomembna. Je tudi časovni zamik pri slišnosti, kadar smo na zunanjih povezavah, pa tudi utrujenost se čuti pri naših gostih. Velikokrat se zamislim nad tem, kako veliko uslugo nam delajo epidemiologi, direktorji bolnišnic, NIJZ, tudi posamični ministri, da je praktično vedno nekdo na voljo za naše večerne oddaje. Po celem dnevu bitke z virusom, birokracijo, še torej koncentracija na daljavo z nami, ki tudi ne izkazujemo vedno empatije do vsega, kar se dogaja. Če bomo delali kdaj bilance pojavnosti na naših ekranih v letu 2020, bodo gotovo v vrhu Beovič, Logar, Rozman, Gantar, Poklukar, Flis ...
V studiu gostite mnogo gostov, ste kdaj iz takšnih ali drugačnih razlogov koga celo zavrnili?
V teh covid-19 časih gotovo ne, dobivamo pa mi košarice od gostov, ki jih želimo povabiti v studio.
Se morda kdo kar sam javi, da bi pokomentiral aktualne dogodke, sploh danes, ko vsi vse vedo?!
Večkrat kdo kaj napiše, nas usmeri še na kakšne spletne strani, na kakšne znanstvene raziskave, želijo pomagati pri razumevanju stvari, kdaj tudi polemizirati. Tako direktno, češ, povabite mene, da boste zvedeli pravo resnico, to pa ne.
V studiu se srečujete z mnogo strokovnjaki. Ste bili med epidemijo kdaj prestrašeni zaradi koronavirusa, glede na to, da se vse vrti le okrog tega in da slišite oziroma spremljate res veliko tragičnih zgodb tako doma kot po svetu?
Virus sem od vsega začetka, ko se je pojavil, jemala zelo resno. Prestrašena? Ne vem, predvsem ga ne podcenjujem. Ne nazadnje imam še starše in teto in zanje me skrbi. Zahvaljujoč našim dopisnikom, še najbolj Janku Petrovcu, se nisem ukvarjala s t. i. teorijami zarote in z nasprotovanji tistim ukrepom, ki so jih predlagali strokovnjaki, sprejela pa vlada. Razumela sem, da je to velika grožnja za vse nas, ki bo terjala združitev sil, ki bo zahtevala, da stopimo skupaj. In težko razumem še danes vsa spotikanja tovrstnih ukrepov, ki jih je bilo že v parlamentu, potem pa še na ulicah, znatno preveč.
Kaj pa gledalci, verjetno si želijo dobrih starih in raznovrstnih Odmevov, v katerih ni aktualen le covid-19? Verjetno dobite tako pohvale kot kritike ali pač razumejo trenutno situacijo in poročanje?
Kaj drugega, kot da vsak dan vsaj pol oddaje namenimo virusu, ukrepom proti njemu, cepivu, obolelim, razmeram v soseščini in v svetu glede pandemije, skoraj ne moremo. Pa tudi javno življenje je zamrlo, kulture, športa praktično ni. Ne nazadnje pa, tudi ko dobiš takega sovražnika, kot je novi koronavirus, to zahteva, da gledalce redno, tekoče in izdatno obveščamo o dogajanju. To jih zadeva, to jih, predpostavljamo, tudi zanima.
Če ostaneva še pri medsebojni komunikaciji. Pred dnevi ste zapisali, da so še kako pomembni odnosi. Kaj menite, kako zelo se bodo ti spremenili, ko bo vsega tega enkrat konec? Bomo vendarle znali ceniti in spoštovati drug drugega, saj zdaj nekateri posamezniki – če pogledava predvsem svetovni splet – pišejo vse mogoče, brez kančka spoštovanja!?
Mislim, da ni treba čakati na konec epidemije, kako se odnosi spreminjajo, to čutimo že danes. Čutili smo že ob prvih karantenah. Nekateri jih preprosto niso zmogli, ker je bilo njihovo življenje le vsakodnevni nastop na odru. Vsak dan so lahko nekaj ur igrali na tem navideznem odru, več tednov zapored pa verjetno ne. Verjetno so premiki večji, kot jih ta trenutek kot družba zaznavamo. Nekaj razdalj se bo povečalo, odnosov propadlo, verjamem pa, da se bo nekaj bližin zbližalo še bolj. Kakšni se bodo prvič tako izdatno zavedali osamljenosti in naredili načrt, kako ven iz samosti. Kakšni pa bodo tudi to karanteno začutili kot mano iz nebes, saj je časa za družinsko življenje, sploh tam, kjer so otroci še majhni, za vzgojo, za delo skupaj, učenje skupaj, kuhanje skupaj, izdelovanje okraskov, družabne igre, v izobilju. To je lahko tudi podarjen čas. Kar pa zadeva svetovni splet, mislim da je napačno življenje soditi po njem. Splet so odkloni, afekti, atrakcija in sploh ne nujno resnica. Vsaj upam na to.
Kaj vas najbolj poboža, ko ugasnete televizijo in radio ter izklopite računalnik in telefon?
Narava, sprehodi, če ujamem še kakšen sončni žarek in tek, je dan popoln.
In če za konec zaključiva z jesenjo, ki vam je, sodeč po objavah na družbenih omrežjih, še kako pri srcu. Kaj vam pomeni to obdobje, ki posledično napoveduje najlepši čas v letu – božič in novo leto?
Vsak lep sončen dan, ali pa obdan s sončnimi ljudmi, šteje. Vse je že pripravljeno, da na prvo adventno nedeljo okrasiva naš dom. Recepti so najdeni, družba izbrana, večeri rezervirani. Obstaja samo ena neznanka in eno veliko upanje, da se bomo ob božiču že smeli družiti in biti skupaj. In da bomo slavili zmago nad virusom, se spet objeli, skupaj smejali in nazdravili temu posebnemu, še nikoli do zdaj videnemu letu.
