Ivo Krajnc Bagola smo pravkar gledali v seriji Srečno samski, v kateri igra terapevtko Vido. »Tako vloga kot poklic, ki ga opravlja Vida, sta mi zelo ljuba. Veliko sem se naučila iz prebiranj različnih terapevtskih knjig in posvetov s pravimi terapevti in svetovalci. Navdihujoče,« pravi o vlogi.
V kinu pa sta bila letos dva njena celovečerca, Ne pozabi dihati in Vsi proti vsem. »Oba je nestrpno čakala pot festivalov in distribucije, ko ju je zajel val covida,« ji je žal. Še bolj pa ji je žal trenutnega položaja slovenskega filma, ki se spopada z neizplačanimi sredstvi in ustavljenimi produkcijami. »Brez besed sem, ker se mi situacija zdi strašljiva in sramotna,« je njen edini komentar.
Šola s Sofio
Nasploh je trenutna covidsituacija precej depresivna, se strinja. »Čeprav je čas veselega decembra. Nekako smo se je navadili, a še ne docela privadili.« Na srečo nihče od njenih bližnjih ni zbolel. »Poznam pa nekaj ljudi, ki so se kar pošteno spopadali z virusom. Spet drugi so ga pa preboleli en, dva, tri.« Iva se trenutno ukvarja tudi s šolo na daljavo – tako kot večina mam, med njimi njena gledališka kolegica Ana Dolinar, ki je pred kratkim javno priznala, da ne zmore več. »Da, biti učitelj ni enostavno,« pritrjuje Iva. »Moja Sofia je v drugem razredu in na dan porabiva tri do štiri ure za učenje. Je kar pestro. Ne predstavljam si, kako to počnejo tisti, ki imajo več otrok. Sama sem precej stroga pri obveznostih do šole, tako da grem Sofii verjetno že precej na živce, ampak če ne bi imeli začrtanih delovnih navad, bi težko prišli čez celodnevni družinski urnik. Tako da ja, zelo se veselim ponovnega odprtja šol,« prizna v smehu.
Žalost v gledališču
Ko s Sofio končata z obveznostmi za šolo, Iva odhiti naprej na vaje v gledališče, ker imajo zaradi policijske ure spremenjen urnik dela. »Mi sicer vadimo, a to seveda ni isto, če veš, da publike še lep čas ne bo v dvorane. Precej žalostni smo. Zelo pogrešam publiko in predstave,« pravi. Upa, da bo prihodnost gledališča svetla. »Sicer nam nove navade hitro zlezejo pod kožo in marsikdo je ugotovil, da doma ni samo bolj varno, ampak tudi čisto v redu. A verjamem, da se bodo ljudje vrnili v dvorane, saj smo družabna bitja in potrebujemo bližino in kulturo,« ostaja optimistična igralka, ki je že dvajset let zvesta Mestnemu gledališču ljubljanskemu. »A res, toliko bo že,« se ob tem začudi. »Ne govorite tega na glas,« doda v šali. In pove, da ima MGL preprosto rada. »Je moj drugi dom.«
Ponovno sestavljanje
Ivin mož, oglaševalski kreativec Aljoša Bagola, se je pred časom spopadel z izgorelostjo in svojo naporno izkušnjo opisal v knjižnem prvencu Kako izgoreti in vzeti življenje v svoje roke. »Izgorelost je pravzaprav proces preobrazbe. 'Razstavljanje' sebe, opuščanje starih vzorcev in ponovno sestavljanje zahteva dvojni napor,« pojasni Iva in pove, da se je v njihovem življenju zaradi tega veliko spremenilo. »A bistvo, tisto, kar nosimo neokrnjeno in kar nas prepleta, je ostalo nedotaknjeno. Z Aljošo sva s skupnimi močmi poskušala to varovati in mislim, da je napredek viden in občuten.« Tudi zato v tem času izolacije poskušajo uživati v tistem, v čemer v običajnih dneh ne bi mogli. »Ne predajamo se novičarskemu strahu, pač pa živimo čim bolj polno, kot zmoremo.«
