Trenutno živimo v času, ko smo zaradi preprečevanja širjenja okužb s koronavirusom bolj kot ne vsi doma. Enako je pri moji sogovornici Ani Tavčar Pirkovič, ki je, kot mi je zaupala v tokratnem prijetnem pogovoru, skozi katerega sva se dotaknila domačega ognjišča, življenja in televizije, izjemno rada doma. Sicer najraje na Tržaškem/Primorskem, kjer se med borovci, klifi nad morjem, skalami in vetrom, noninimi pomidori, maminim kosilom in skritimi plažicami, ki jih poznajo v glavnem samo domačini, vedno umiri in na neki način »očisti«. To navezavo s Primorsko sploh sedaj močno pogreša, a ob tem optimistično dodaja, da bo tudi to, ko se bo sprostila omejitev gibanja, nadoknadila.
Zadnja leta vas spremljamo predvsem v jutranjem programu, kjer smo vas dodobra spoznali tudi osebno. Pa vendarle, kakšna je Ana doma, ko se prebudi?
Jutra so zame postala obredi miru in tišine, novih začetkov. Vstanem in se ogrnem z jutranjo haljo. Izberem jo s počasnim gibom, glede na to, kako mi zadiši dan in kaj nosim v tistem trenutku. Včasih je mehka svilnata bela, drugič iz rožnate čipke do tal, spet tretjič klasična črna. Spijem kozarec vode in poskušam bolj zavedno občutiti, kako gre ne preveč mrzla tekočina v moje telo.
Verjetno ob tem ne gre brez jutranje kave … Kakšno najraje spijete? Imate ob tem kakšen poseben ritual?
Tako, za tem pride na vrsto kava. Skuham kavo in si želim, da mi misli ne bi preveč bežale. Pri tem sem pozorna na vonj (najbolj obožujem trenutek, ko odprem čisto nov paket kave in močno zadiši; to imam tako rada kot razbijanje skorjice creme bruleja), pozorna sem na zven, ko izbiram skodelico, in pa na teksturo pene iz mleka, ki nastaja pred mojimi očmi. Kavo spijem v veliki skodelici z lepimi nežnimi vzorci, včasih jo dopolnim s pladnjem iz porcelana z velikimi vrtnicami, da začnem dan z lepim. In s cvetjem. To mi prinaša lepoto.
Če se na eni strani zjutraj razvajate s kavo, si na drugi strani zvečer, kakor vem, radi privoščite razvajanje ob dišečih svečkah. Kateri vonj vas ponavadi zapelje v svet sanj in razmišljanja?
Ob večerih velikokrat prisegam na eterično olje sivke, ki je posebej namenjeno umirjanju in uspavanju. Prižgem svečo in ji dodam le kakšno kapljico sivkinega olja, da se nežno razdiši po prostoru, potem berem, včasih naredim kratko večerno meditacijo in svoj ženski ritual.
In če sva tu še bolj intimna, menda pri osebni negi uporabljate tudi vrtnično olje. Za kaj vse je to olje dobro, komu bi ga priporočali?
Za kaj je dobro? Za dušo. Strokovnega odgovora nimam, imam samo osebno impresijo. Vrtnica je simbol ljubezni, njen vonj je omamen, cvet na pogled prelep in čaroben in občutek vtreti vrtnični izvleček v svoje telo, kožo, obraz, dekolte ali lase je preprosto nekaj tako zelo lepega in čutnega.
Ko že govoriva o nasvetih, jih pri vas skozi oddajo Dobro jutro nikoli ne zmanjka. Morda izmed teh uporabnih in življenjskih nasvetov, ki nam jih zaupajo vaši gostje, kakšen še posebej izstopa?
Še vedno mi odzvanja nasvet dr. Željka Ćurića, ki sem ga gostila denimo prav v zvezi s premagovanjem tesnobe v teh dneh epidemije. In eden ključnih trenutkov je struktura dneva. To je v nasvetih za starše večkrat ponovil tudi odličen terapevt Miha Ruparčič. In tako je zdaj pri mojem kavnem obredu zjutraj vedno prostor tudi za to, da grem z mislimi čez dan in postavim strukturo dneva. Kdaj bom delala za službo, kaj bom naredila, kdaj se bom ukvarjala z otrokoma, kdaj bom šla v naravo. Postavim okvirne ure in dejavnosti in tej strukturi poskušam slediti čez dan. Si pa med nasveti v oddaji zapomnim tudi veliko drugih, praktičnih, od tega, kdaj vklopiti meglenke na cesti (prometni nasveti), do tega, kaj preprečuje diabetes (zdravstveni nasveti).
Glede na to, da govoriva o svetu medijev in televizije … bi morda zase lahko dejali, da ste kdaj v življenju želeli izstopati? Zdi se mi namreč, da ste bolj zadržana medijska osebnost.
Prav tako je, kot ste zdaj povedali. Ko sem bila mlado dekle, mi je ugajala pozornost, nastopanje ... V letih do sedaj sem se precej spremenila. Zdaj mi ugajajo tišina, nepozornost in nenastopanje. To se najbrž vidi tudi pri vodenju; tam sem iz nastopanja prešla na sobivanje; na popolnoma drugo držo. V studio pridem kot sopotnica gledalcev, kot njihova prijateljica, preprosto samo oseba in ženska, ki pa je nekakšna usmerjevalka vsebin in oseb tistega jutra.
Imate potemtakem morda danes tu in tam še tremo?
Ne, treme v klasičnem smislu nimam več.
Kako ste sploh prišli na televizijo? Je bila to že od nekdaj ljubezen ali pa se je zgodilo povsem naključno?
O, ne, ne verjamem v naključja, televizija je moja usoda. To je bilo od vedno v meni. Ko sem bila deklica, sem se igrala z mikrofonom in snemala namišljene intervjuje, na televiziji sem znala skoraj vse oddaje na pamet, starši so bili prav v skrbeh, zakaj želim gledati toliko oddaj, jaz pa sem sanjarila in razmišljala, kdo si ti ljudje na ekranu, kakšni so, kako pridejo v službo, kaj delajo ... In kot študentka sem med študentskimi deli najprej pogledala, če kdo na kakšni televiziji koga išče. In tako sem prišla najprej na regionalno primorsko televizijo, potem pa sem na spletu videla razpis za avdicijo na TV Slovenija in se takoj prijavila. In tako se je začelo moje potovanje ...
Pri svojem delu se srečujete tako s kritikami kot tudi s pohvalami. Kaj vse vam ponavadi napišejo ali pa sporočajo gledalci? Kaj jih navduši oziroma kaj »vrže iz tira«?
Pohvale in lepe besede, ki jih dobivam, me tako zelo navdihujejo, mi vlivajo pogum in veselje, dajejo potrditev, da sem na pravi poti in da sem tam skupaj z vsemi. In da drug drugemu veliko dajemo. Posebej zanimivo je to, da so pohvale dostikrat precej globoke, natančne in zelo pomenljive. Te me še posebej vzradostijo. Kritik je precej manj, ko pa se pojavijo, poskušam nanje pogledati z vsem, česar sem se do sedaj naučila; z distanco, vendar z razumevanjem in refleksijo (Ali imajo prav? Ali je kaj resnice morda tam?). Če pa je kritika žaljiva, neresnična, potem nanjo pogledam s še večjim razumevanjem, če je potrebno, celo s pomilovanjem, predvsem pa se vedno in povsod zavedam, da ta, ki kritizira, govori o sebi, in ne o meni.
Si pa nekateri, ko imate odprte telefonske linije, tu in tam dajo malce več duška, kajne?
Ja, in v oddaji v živo je to precej težje. Namreč na to ne moreš biti pripravljen; jaz sem med rubriko stoodstotno fokusirana na temo, vprašanja, gosta in minutažo. Potem pa neprimeren klic pomeni veliko distrakcijo. Prav tako nimaš časa za razmislek, ampak reagiraš v tistem trenutku in trenutkov se ne da zavrteti nazaj. Tukaj še preizkušam razne tehnike samozaščite, je pa res, da največkrat na to v hipu nimaš vpliva; sem samo človek, potem je tu še polna ali prazna luna in vse vmes.
Imate kakšen poseben scenarij, če se morda zgodi kaj nepredvidljivega? Namreč pri oddajah v živo se nikoli ne ve.
Hm, nimam ... Imam scenarij, če se zgodi kaj, kar lahko rešim – in ta scenarij v oddajah v živo pride večkrat v poštev; kar naenkrat ni terenske ekipe, ni tona ali pa ni vmesnika, na vse to reagiram (zdaj že zelo gladko in v nekem svojem slogu) in tukaj kilometrina naredi svoje. Za neprimerne klice gledalcev pa žal ni rezerve.
Sta morda med kritiki ali pa navdušenci tudi vaša sinova, namreč otroci nam znajo še kako na svoj način povedati, kaj jim je bilo všeč in kaj ne?
Hm, otroka ne spremljata pogosto mojega dela preprosto zato, ker sta takrat v šoli in vrtcu. Mlajši sin je sicer izjemno navdušen, kadar me zagleda na televiziji, in mislim, da je ponosen name, starejši sin je že bolj odrasel in me vpraša, kdo bo gost, in če ga zanima, potem si to ogleda (ko pridejo Challe Salle, Nik Škrlec, Tim Gajser idr.).
Pred dnevi ste mi zaupali, da poleg naših radi prebirate tudi revije iz tujine ter da vas ob tem pomirja predvsem dotik papirja in vonj revije. Vas je kateri vonj revije še posebej presenetil, sploh ko recimo vemo, da so včasih predvsem bogatejši pisma celo odišavili, da se je po vonju vedelo, čigavo je …
Odkrila sem cel nov svet z nizozemsko revijo (obstaja tudi angleška različica) Flow; ima precej nevtralen vonj svežega, ampak izredno lepega papirja; ima posebej lepe ilustracije, navdihujoče zgodbe in pa nežne papirnate naloge, ki jih lahko rešiš; njihova filozofija je osnovana na tem, da te delo z rokami in papirjem umirja, prežene skrbi, pisanje in risanje pa bogati in deluje podobno kot meditacija. Na to revijo sem prvič naletela na tečaju nizozemščine (hvala lektorici Mayi!), od takrat do danes pa sem že njihova velika oboževalka. Naročena sem še na žensko revijo Freundin, ki pa ima tiste dišeče tipične »povoskane« strani. Potem je tukaj Burda – moja nova strast. V njej najdem modele za šivanje, gledam, sanjam, izrežem načrte in naredim plan, kaj in s kakšnim blagom bom sešila. Božansko! Diši tudi lepo. No, odišavljene naoljene lističe pa sem večkrat uporabila pri kakšnem svojem obredu ali pa kadar komu napišem željo, voščilo ... Komu, ki mi veliko pomeni. In gotovo povedo, kako bogat si – od znotraj.
Če se ne motim, nam že kar lep čas niste česa še lepšega zapeli. Je v nastajanju kakšna nova glasbena zgodba ali pa priredba, s katero nas pobožate v mnogih jezikih?
Kako zanimivo, da me to vprašate ravno sedaj. Kajti napisala sem svojo pesem. Prvo in edino do sedaj. Naslov je Ženska. Zanekrat obstaja zgolj kot pesem ob spremljavi klavirja ... Kdaj jo bom zapela in kakšna bo njena pot, še ni znano.
Preden zaključiva, ne moreva mimo jezikov, ki sem jih malo prej omenil. Glede na to, da jih obvladate kar nekaj, kateri vam je poleg naše slovenščine, ki je zagotovo nekaj posebnega, najbolj zanimiv?
Čisto vsak jezik ima kaj, kar me posebej navduši in prav nariše nasmeh na obraz kot kakšni mali deklici, ko odpre jajčka presenečenja. Npr. da imajo Švedi člen za besedo, in ne obratno; a car, the car; en bil; bilen – dodajo »en« na konec, ni vrhunsko? (smeh) Ali pa Nizozemci, ki skoraj za vsako stvar rečejo »lekker«, če je nekaj lepo (videz), dobro (okus), pa tudi kar tako kot poudarek nečesa (lekkern lang uitslapen – da se lahko dolgo naspiš) pa še za marsikaj; lekker fris, ko je ravno prav hladno in osvežilno, pijača ali pa deževno vreme. In vem, da ima čisto vsak jezik take sladkorčke, posebej bi bilo zanimivo, če bi šla izven cone udobja in začela študirati kakšen neevropski jezik.
Pa končajva tokrat z vašim poklicem pedagoginje. Kakšna učiteljica bi bila, če bi se znašli v razredu? Stroga, popustljiva, nekje vmes ali …?
To leto sem postala pedagoginja! Učim nemščino na Goethe Institut in neizmerno uživam v svojem novem starem poklicu. Hm, ali sem stroga ali popustljiva? Mislim, da nisem stroga, sem predvsem taka, kot sem, in poskušam svojo ljubezen do jezika skupaj z vsem znanjem in premišljeno metodiko samo predati naprej. In če ta sreča in z njo še kaj znanja pride do tečajnikov, potem sem zadovoljna.
