Dokumentarna serija TV Slovenija Mestne promenade, ki predstavlja dediščino slovenskih zgodovinskih mest, njihovo kulturno dediščino in njihov sodoben utrip, se nocojz novimi kraji vrača na male zaslone.
V četrti sezoni bodo pod žarometi zasijali Slovenj Gradec, Trbovlje, Tržič in Trst, s čimer so prvič segli tudi prek državne meje, v slovensko zamejstvo. Zakaj ter kako sta serijo zaznamovala novi koronavirus in vreme, nam je – med drugim – razkril urednik, scenarist in voditelj serije Andrej Doblehar.
Po kakšnem ključu izbirate mesta?
Televizijski ustvarjalci in, verjamem, tudi gledalci, najprej pomislimo na naša najbolj slikovita stara mesta, kot so Ptuj, Škofja Loka in Piran, ki kar sama ponujajo dobre zgodbe in čudovite prizore za snemanje. Seveda pa so na Slovenskem še številna druga mesta in večkrat se celo izkaže, da so zgodbe manj znanih ali morda, bolje rečeno, manj izpostavljenih mest prav tako zanimive in celo bolj izvirne. To je podobno, kot so po Evropi ob prestolnicah še številna druga dragocena in zanimiva mesta, ki so vredna obiska. Sicer pa vsako sezono serije Mestne promenade kot urednik zasnujem po geografskem ključu in želim prikazati mesta različnih slovenskih pokrajin, letos sem zato izbral Koroško s Slovenj Gradcem, Zasavje s Trbovljami, Gorenjsko s Tržičem in Primorsko s Trstom.
Ali ste vedeli, da je ime Slovenj Gradec nekoč nosilo drugo naselje kot v našem času, da je njegova srednjeveška zgodovina povezana s slavnimi evropskimi osebnostmi in da danes nosi naziv Mesto glasnik miru? Vse to in še kaj lahko izveste v prvi oddaji nove sezone Mestnih promenad, danes ob 17.25 na RTV SLO 1.
Kako pa se odločate za sogovornike in kaj boste poudarili v določenem kraju?
Televizijski dokumentarni žanr ima svoje zakonitosti, saj prikazuje zgodbe s »terena«, a jih prevaja v svojo konstruirano realnost na podlagi scenarija, ki ga napišem. Nato svoje videnje celotne oddaje postavijo režiserji in moram reči, da je naše sodelovanje res odlično, kreativno in konstruktivno. V letošnji sezoni so sodelovali režiserji Aljaž Bastič, Petra Hauc, Ita Obersnu in Aleš Žemlja. Res pa so osnova vsake oddaje ali dokumentarnega filma seveda scenarij in izbor tem, ki jih vključim v celoto. Vedno poudarjam, da v eni oddaji, torej v 25 minutah, ni mogoče vsega predstaviti, so pa stvari, ki ne smejo manjkati. Splošen oris zgodovine mesta in najpomembnejše spomenike vedno vključim, del izbora pa je oseben. Prav tako izbor sogovornikov, ki jih želim vsebinsko vključiti v celoten dramaturški lok oddaje in določeno temo z njimi še poudariti oziroma nadgraditi. Sam sem umetnostni zgodovinar ter etnolog in kulturni antropolog, zato praviloma ne intervjuvam svojih kolegov, ampak goste, ki na drugačen način soustvarjajo utrip mesta in prispevajo k prepoznavnosti.
Kdaj ste snemali 4. sezono?
Ob spremljanju televizijskega programa si gledalci najbrž ne predstavljajo, kako oddaja nastane, koliko sodelavcev je vključenih in kakšni so produkcijski postopki. Nastajanje serije Mestne promenade, torej štirih delov v posameznem letu, poteka od zgodnje pomladi pa skoraj do premiere, ki je vedno decembra. Tako je bilo tudi letos, čeprav je bilo to leto posebno.
Koliko vam je pri tem ponagajal novi koronavirus?
Koronavirus je prizadel tudi televizijsko produkcijo, v našem primeru zlasti zaradi nedostopnosti kulturnih institucij, s katerimi redno sodelujemo, in zaradi samozaščitnih ukrepov, ki jih mora upoštevati tudi televizijska ekipa. V tržaški oddaji denimo ljudje na ulicah nosijo maske, čemur se nismo mogli izogniti, in čas epidemije bo arhiviran tudi ob ponavljanju oddaje v prihodnjih letih. Sicer pa smo v Sloveniji imeli srečo z zdravstveno situacijo, snemanja smo dobro načrtovali ter izkoristili predvsem čas, ko ukrepi niso bili tako strogi. Zato nam letos ne bo odpadla nobena oddaja, smo pa vedno pazili na zdravje ekipe in naših gostov.
Kako naklonjeno pa vam je bilo vreme?
Ustvarjalci dokumentarnih projektov si vedno želimo lepo sončno vreme, saj so takšni posnetki najlepši, hkrati pa je izvedba snemanja najbolj optimalna. Vendar je tudi dež lep in lahko k zgodbi, vzdušju in estetiki oddaje ogromno prispeva, znati ga je treba izkoristiti. V Trbovljah je tri dni zelo deževalo, zato sem del oddaje vodil z dežnikom, in to je bilo prvič, da sem kot voditelj nastopal »pod marelo«. Vse je enkrat prvič, tudi po 16 letih vodenja kulturnih oddaj na TV Slovenija!
Letos ste prvič segli tudi prek državne meje, v slovensko zamejstvo. Kako to?
V izobraževalnem programu sem pred serijo Mestne promenade sedem let ustvarjal podobno zasnovano serijo Kulturni vrhovi in že v njej smo segli v naše zamejstvo oziroma predstavili kraje, povezane s Slovenci, kot so Gospa Sveta, Krka na Koroškem in Višarje. Oddaja o Trstu pa je res prva predstavitev mesta onkraj državne meje v tej seriji. Trst je moje priljubljeno mesto in ga velikokrat obiščem, letos pa je posebno aktualno zaradi stote obletnice fašističnega požiga slovenskega Narodnega doma. Zato sem dobil zamisel, da vključim Trst v svojo serijo.
Kaj vas je pri obiskih krajev v 4. sezoni najbolj pozitivno presenetilo?
Vsake oddaje se lotim z določenim predznanjem, a vedno poudarim, da nikoli ne bom vedel vsega. Zato so mi v veliko pomoč kolegi v kulturnih institucijah in izbrani gosti, od katerih izvem veliko in se lahko orientiram v posameznem mestu. Slovenj Gradec je eno naših najpomembnejših zgodovinskih mest z žlahtno umetnostjo, zato tu ni bilo posebnih presenečenj, enako lahko rečem za Trst. Zelo pa sta me presenetila Trbovlje in Tržič, prvo kot mesto z bogato kulturo premogovništva, drugo pa z obrtno tradicijo. S tema specifičnima temama bosta izstopajoči med do zdaj predstavljenimi mesti v seriji.
Vas je kaj tudi negativno?
Ne spomnim se ničesar takega.
Se vam zdi, da dovolj negujemo našo dediščino?
Lahko rečem, da za kulturno dediščino oziroma posamezne spomenike lastniki in odgovorne strokovne službe razmeroma v redu skrbijo, vedno pa bi si želeli več sredstev iz proračuna, ki se je za ohranjanje kulturne dediščine v zadnjem obdobju skrčil skoraj na minimum. Pri snemanjih se marsikdaj srečujemo s primeri, ko so kulturni spomeniki sicer obnovljeni, a je njihova okolica, če smem tako reči, nemogoča. Ne gre torej samo za posamezne zgradbe, ki smo jih v skladu s strokovnim vrednotenjem prepoznali kot dediščino, ampak gre za celoten prostor, ki je v Sloveniji velikokrat neurejen ali kičasto preurejen. Tu se vidi manko likovnega znanja in estetske percepcije, kar je posledica odsotnosti teh tem v šolskem kurikulumu, ob tem pa tudi slovenska značilnost »samograditeljstva«, ko so ljudje prepričani, da znajo vse sami pravilno postoriti in lahko to ponosno prezentirajo tudi v javnem prostoru.
Če bi imeli časovni stroj: kdaj in v katero mestno središče bi odpotovali ter zakaj?
Lahko kar izstrelim – Trst v zgodnjem 20. stoletju! Takrat so bili Slovenci v mestu vidno prisotni, saj so leta 1904 po načrtu arhitekta Maksa Fabianija postavili veličasten Narodni dom, leta 1913 pa sta na sedežu tržaške škofije za slovenskega škofa Andreja Karlina arhitekt Ivan Vurnik in njegova žena slikarka Helena Kottler uredila prelepo kapelo, ki jo bo marsikateri gledalec v oddaji videl prvič. To relativno pozitivno slovensko tržaško obdobje se je zaključilo s fašističnim požigom Narodnega doma 13. julija 1920, ki je bil zgolj uvod v krute čase za preganjanja Slovencev.
Obisk katerega kraja bi – ko bo seveda to spet mogoče – predlagali ljudem in zakaj ravno tega?
Res upam, da bodo kmalu spet mogoče poti po Sloveniji in v tujini! Sam se skoraj vsak vikend odpravim na izlet v bližnjo ali daljno okolico in moje službene obveznosti so se vedno prepletale z osebnimi zanimanji in študijem. Če me sprašujete po posebnih mestih, vrednih obiska, naj pomislim … Iz preteklih sezon bi omenil Rogatec, ki je čudovit majhen kraj na obrobju Slovenije z izjemno dediščino, od letošnjih oddaj pa Trbovlje, ki so se iz mrakobnega rudarskega mesta razvile v prijetno mesto, ki ga je vredno obiskati.
Imate raje mestne promenade ali ste bolj ljubitelj sprehajanja po naravi?
Sedem let sem hodil po hribih zaradi že omenjene dokumentarne serije Kulturni vrhovi, v kateri sem predstavil 30 božjepotnih cerkva na hribih in so izjemni kulturni spomeniki, vpeti v lokalno zgodovino, vendar sem osebno bolj za obiskovanje urbanih središč.
Kako je običajno videti vaša promenada? Spada k temu ritualu tudi postanek na kavici (ali kakšni drugi pijači) in ob njej ogled ter komentiranje mimoidočih?
Promenada je bila nekdaj tradicionalna meščanska šega srečevanja na glavnih mestnih ulicah in trgih. Kot taka se – seveda v nekoliko drugačni pojavni obliki – ohranja tudi v naš čas, ne glede na sodobno povezovanje ljudi prek spleta. S promenade pa lahko zaviješ tudi v knjigarno, starinarnico, galerijo, muzej, stolnico, mestno hišo, kar je meni osebno še posebej blizu in takšne prostore obiskujem tako doma kot v tujini. Sicer pa sem Ljubljančan in imam rad osebno druženje v mestu, v poletnem času pa tudi pivo in sproščen klepet na nabrežjih Ljubljanice.
