Žalostinke prikazujejo utrinke iz življenja izpetih neznancev iz podzemnih kotičkov zanikrnih barov, v katerih je edino še dovoljeno javno izražati žalost in bedo ter razpirati razpoke najintimnejših delov življenj tragikomičnih likov. Si vi dovolite biti žalostni?
Ko sem žalosten, hitro občutim krivdo in imam občutek, da moram nekaj spremeniti.
Kako vam na splošno gre kazanje čustev in govorjenje o njih?
Moje delo je stalno prepletanje emocije in razuma. Iskanje občutkov in idej, vživljanje in montaža. Vendar si prevečkrat ne pustim biti dovolj ranljiv in preprosto stisnem zobe in racionaliziram čustva. Naš poklic je na neki način paradoksalen, ker zahteva močnega samozavestnega človeka, ki dela v skupini in se vrže na glavo, samo da se pojavi priložnost, po drugi strani pa človeka, ki svoj oklep ves čas odmetava in spušča vase vsiljivce in si pusti krvaveti. Neskončno lepo, a včasih zelo težko.
So vas kot otroka doma spodbujali h kazanju in izražanju čustev ali so vas vzgajali bolj v duhu, da se, ker ste fant, to ne spodobi?
Doma smo se veliko pogovarjali. Konflikte smo reševali s pogovori, v katerih smo seveda razpirali svoje občutke in izražali čustva. Kar sem se naučil doma, je, da se večina prepirov zgodi zaradi nesporazuma. Navadno prizadenemo svoje bližnje nehote in besede, ki jih želimo izreči, so razumljene drugače in zabolijo, čeprav sploh niso želele zadeti. In po navadi smo zaradi vojskovanja samega bolj prizadeti kot zaradi osnovne stvari, zaradi katere se je prepir začel.
Katero čustvo pa vam je najtežje pokazati oziroma izraziti?
Zdi se mi, da je čisto, odprto, nepreračunljivo veselje nekaj, kar mi je z leti vedno težje doseči. Ko vidim pri otrocih, kako so lahko popolnoma v trenutku in se čudijo in navdušujejo nad malimi stvarmi, jih s takim užitkom opazujem in občudujem.
Imate tudi vi občutek, da se dandanes ljudje pretvarjajo, da so v redu, da so srečni, da neradi govorijo o težavah, žalosti … tudi zato, ker se večini o tem ne da niti poslušati, kaj šele, da bi bili pripravljeni pomagati?
Predvsem se mi zdi, da smo vedno bolj odtujeni. Da so naši odnosi vedno bolj površinski in da se v odnosu predvsem ukvarjamo sami s sabo in lastnim ugodjem.
Imate dosti ljudi, s katerimi lahko predebatirate stvari, ki vas težijo?
Imam. Ne dosti, ampak upam, da zadosti.
Menite, da ste tudi dober poslušalec in svetovalec?
Težko odgovorim na to. Vprašajte moje ljudi. Poslušal bi zagotovo lahko bolje.
Predstavo Žalostinke ste soustvarjali z njenim avtorjem Jernejem Potočanom. Vam je takšen način dela všeč ali imate raje že izdelan tekst?
Bil je krasen študij. Pri svojem dosedanjem delu sem se naučil, da me želja, kaj bi rad jaz, včasih onesrečuje. Moja lastna pričakovanja niso okronana. Zato vidim svoje delo kot izrazito soustvarjanje. Vklapljanje v vizijo umetniškega vodje, režiserja, soigralcev in še marsičesa. Znotraj vsakega procesa se sprašujem, kako lahko največ doprinesem. Trudim se režiserju odpreti glavo, slediti njegovemu pogledu in se znotraj tega realizirati kot ustvarjalec. Sem radoveden in ambiciozen ter skušam čim bolj odprto pristopati v vsak projekt, pa naj bo klasika ali avtorski projekt, vrhunsko spisan tekst ali samo naslov na praznem listu papirja. Želim si izzivov.
Kot ste razkrili na novinarski konferenci pred premiero predstave, ste ostali povezani tudi med karanteno – pogovarjali ste se preko Zooma. Očitno se je med vami res stkala neka posebna vez …
Res. Ne le zaradi naših srečanj preko Zooma. Bili smo pred nalogo, da tekst Žalostink postavimo na oder. Zaradi načina, kako Nejc piše, pa smo bili pred nevarnostjo, da tekst pribijemo na tla in izgubimo vso njegovo poetičnost ali da se nam izmuzne v polje avtonomnosti in ne bo komuniciral z občinstvom. In režiser Jan Krmelj nas je s svojim tenkočutnim načinom in talentom povezal v ekipo, v kateri smo si zaupali in raziskovali ter nežno stkali predstavo, ki je nastala. In za katero mislim, da je vredna pozornosti.
Vam je pa samoizolacija prišla prav tudi za učenje harmonike …
V tej predstavi ima atmosfera močno vlogo. Glasba, glas, luč, ritem … Glasbo je prispeval sijajni Luka Ipavec, s katerim sva imela možnost sodelovati že drugič. Nagovoril me je, da bi igral harmoniko, čeprav nisem imel nobenega predznanja. In sem se lotil. In če študija ne bi prekinili zaradi pandemije, bi verjetno harmonika služila bolj za okras in sem ter tja oddala kakšen zvok. Prekinitev študija in samoizolacija pa sta mi dala dodaten čas, da sem se vanjo popolnoma zaljubil in sva postala nerazdružljiva v predstavi.
Jo še primete v roke, ste se naučili še kaj novega čisto iz lastnega užitka?
Seveda. Imam jo blizu, ker se bojim, da bi novopridobljeno znanje pozabil ... Trenutno se lomim z velikim skokom leve roke na basu, vsaj zame, ki se pojavi v valčku iz filma Amelie, ki ga je napisal Yann Tiersen.
Letos smo vas spet lahko gledali v seriji, in sicer v V imenu ljudstva. Bi si želeli delati več pred kamero ali vas bolj izpolnjuje gledališče?
Ja. Želim si več snemati. Rad imam kamero in rad igram zanjo. Včasih je grozeča, včasih z varne razdalje oblizuje mojo igro, včasih pristopi tako nežno, da ji lahko šepetam, velikokrat mi bere misli. Ja, bere mi misli, to mi je najbolj všeč pri filmu. Na drugi strani pa mi je v gledališču všeč ta celovitost in silovitost celote. Znoj med predstavo napaja kostum, ki ga na koncu prepotenega slečem. Drugače je. V gledališču sem skupaj z vami, ki pridete. Vsi smo skupaj, da se nekaj zgodi. To je očarljivo.
Kolikor sem sama spremljala vaše delo, imate večinoma vloge dobrih fantov – imate občutek, da vas imajo za tipskega igralca?
Lansko sezono sem otvoril z vlogo Corvina, ki svojo ženo kljub ljubosumju proda za dediščino, v zadnji nadaljevanki V imenu ljudstva Pero iz koristoljubja ovaja in izdaja, recimo Ožbej Karničnik iz Samorastnikov je popoln strahopetnež, Lev iz Gole ujet in zavozlan do solz, lik očeta Aleksandra iz študentskega kratkega filma Nihče mi ni rekel, da te moram imeti rad, ki se je letos celo uvrstil v Cannes, se tudi ne bi smel izogibati pogovora pri psihologu, iz Viripajevih Pijanih je lik Mathijasa izredno destruktiven in agresiven in tudi vloga, ki se je veselim naslednje, in sicer prav tako izpod peresa Viripajeva iz komada Neznosno dolgi objemi v režiji Doriana Šilca Petka, je vse prej kot tip dobrega fanta. Tako se mi ne zdi, da bi me režiserji zasedali zgolj v en predalnik, in sem tega vesel, ker lahko razvijam in širim svoj diapazon.
Ste zasebno bolj dober ali bolj slab fant?
Kako se na to odgovori? Ha ... Dober. Kadar nisem slab.
Kje in na kakšen način ste polnili baterije za prihajajočo sezono?
Z družino na skalah med valovi, s prijatelji pod jadri in z vetrom. Z Ivano pred morjem, s sijajno biografijo Petre Pogorevc Rac, s Karlom Ovejem in njegovimi boji, z našim Kolesarjem in detektivom Petkom, s sijajnima serijama Naši fantje in I may destroy you …
Ste se pri tem kaj ozirali na novi koronavirus?
Jasno. Vse rezervacije so bile storjene zadnjo minuto. Odpadla so vsa ambicioznejša potovanja. In ves čas preizprašujem našo nesamoumevno prihodnost. S tem mislim na slovensko kulturo, gledališče, ustvarjalce … tudi gledalce in poslušalce, seveda, in upam, da bomo lahko čim bolj celovito in kvalitetno ustvarjali naprej.
Vam je zaradi epidemije odpadlo tudi kakšno snemanje ali kakšno drugo delo?
Ravno tisti vikend, ki smo ga prvega preživeli v osamitvi, bi morali z ekipo Miniteatra odleteti v Dubrovnik in odigrati odmevno predstavo Macbeth, pa je vse padlo v vodo. Veselil sem se tudi dela s svojo sošolko Nino Šorak, ki naj bi ga začeli maja. V tem trenutku bi bili že tik pred premiero, pa nam je virus odnesel projekt nekam v prihodnost.
