Dani Kragelj je avtorica dveh zbirk Življenje v gozdu in Življenje v morju, ki sta namenjeni ne samo animaciji najmlajših, pač pa tudi temu, da bi staršem olajšala vzgojo in otrokom na primeren način razložila svet. Gre torej za terapevtske zgodbe, sicer pa nam je več o tem zaupala avtorica.
Izdali ste dve zbirki pravljic. Zakaj so to terapevtske pravljice?
Življenje v gozdu in Življenje v morju sta moji prvi zbirki, v nastajanju je pa že tretja. Želela sem pisati zgodbe z namenom. Zgodbe, ki bi olajšale vzgojo in otrokom na njim primeren način razlagale svet. Odpiram vsakodnevne teme, ki so podlaga za globlje pogovore. Za otroka je pravljica pomemben medij, tako za njegov psihološki razvoj kot socialne spretnosti. Lažje se je identificirati z liki, temu rečemo projektivna tehnika. Odraslim pa pomagajo pri diagnostiki oziroma ugotoviti, na katerem področju otrok čuti stisko.
Od kod navdih za zgodbe?
Zelo veliko izkušenj sem nabrala pri delu z različno paleto otrok. Spotoma sem ugotovila, da so zgodbe moj način za približati se jim, pa tudi za razrešiti konflikte. Kot mama sem jih začela uporabljati sistematično in še bolj poglobljeno.
Kakšni so odzivi?
Prva knjiga je bila razprodana v kratkem času. Ponatis prav tako. Spontano je prišlo do več povezav z različnimi strokovnjaki, ki zdaj z nasveti sodelujejo. Odpiramo težje teme, več se odzivam na potrebe staršev, ki me kontaktirajo in prosijo za obravnavo določenih tem.
Zelo hitro ste pravljice tudi prevedli. Pa se je lahko prebiti v tujini?
To je prav tako odziv na želje bralcev, ki so iz tujine naročali knjige in prosili za prevode, da bodo tudi njihovi prijatelji deležni »pripomočka za vzgojo«. Omejila sem se na res kvalitetne prevajalce, čeprav je to bila lažja naloga pri preboju na tuji trg. Vse drugo zahteva veliko časa, energije in znanja, ki ga sproti nabiram. Jaz sem pedagog in pisatelj, marketing in distribucija mi nista blizu. Torej ne, ni mi lahko. (smeh)
Kakšni so načrti glede tujine?
Za zdaj vso energijo vlagam v angleške prevode in elektronske knjige. Želim si priti v tuje knjigarne in založbe. Tam ne morem delati kot v Sloveniji, kjer imam stik s kupci in vidim, da jim to veliko pomeni. Počasi se prebijam tudi z nemškim prevodom. Potem me že pripravljeni čakajo italijanski, španski in poljski prevod. Resno smo se lotili tudi Hrvaške, saj se je tudi tam pokazal interes za distribucijo mojih knjig.
Pripravljate pa že nove zbirke, kajne?
Pisanje tretje knjige se je z vsemi prevodi upočasnilo, zmanjka mi časa. Je pa že nekaj spisanih pravljic, tokrat bo dogajanje v hribih. Še dve zbirki sta v načrtu na podoben način, da bom obdelala pet različnih življenjskih območij in živali, ki v njih živijo. Poleg pedagoškega smisla poskušam skozi pravljice predati tudi uporabna znanja o življenju drugih vrst, naravi in človeških navadah.
Kdaj ste sploh začeli pisati pravljice?
Leta in leta sem jih ustvarjala in pozabljala sproti. Šele leta 2018 sem začela pisati. Nabirale so se v moji glavi in želela sem jih spraviti na papir. Rada pišem, to me sprošča, ureja moje misli. Nekega dne sem hčerki znova pripovedovala svojo zgodbo in ponesreči en del spremenila. Seveda sem bila okregana, saj si ona zapomni najmanjše podrobnosti. Tisti večer sem začela pisati. Naslednjič sem se med pripovedovanjem začela tudi snemati, da je lahko originalno različico večkrat poslušala. Tako je začela nastajati ideja za paketek, ki ga želim ponuditi tudi ostalim.
Knjigi imata tudi zgoščenki. Je v ozadju še kakšen razlog?
Otroci se nekaterih pravljic ne naveličajo poslušati, saj jim pomenijo varnost, razrešujejo strahove, pomagajo razumeti svet in samega sebe. Odrasli ponavadi nismo tako potrpežljivi bralci, da bi neštetokrat pripovedovali isto zgodbo enako navdušeno kot prvič. Nemalokrat se pri terapevtskih pravljicah zgodi, da odprejo rane bralca in mu je težko objektivno pripovedovati. Takrat je tudi njemu lažje le poslušati.
Pišete tudi kaj drugega?
Že od otroštva si želim napisati en poseben roman. Ideja se še kuha, mogoče nekoč pride čas tudi za to. Tudi pesmi me občasno požgečkajo po glavi. Lažje sprejmemo misli, ko so v rimah. Ampak nismo še tam, za zdaj sem popolnoma pri terapevtskih pravljicah. Razen svojega dnevnika zdaj še nič drugega ne pišem. (smeh)
Iz revije ★★★ VKLOP/STOP ★★★
