Honorarni in občasni član Big Banda RTV Slovenija ste od leta 1977, redni član pa od leta 1983. Kako je biti del nečesa tako dolgo?
To je na neki način kar dar. Težko je najti oziroma doživeti kaj takšnega, tako da sem hvaležen državi in RTV Slovenija, da sem lahko toliko let funkcioniral v Big Bandu RTV Slovenija.
Imate občutek, da ste v tem orkestru že tako dolgo ali vam je minilo, kot bi mignil?
Leta so se zavrtela, kot bi mignil, še malo, pa bom v penziji.
Kako to, da ste ostali zvesti Big bandu RTV Slovenija? Zagotovo so bile še kakšne ponudbe ...
Specifika dela tega banda mi najbolj ustreza. Je pa žal tako, da je moral in še vedno mora Big Band zelo velikokrat igrati komercialno glasbo, če mu je bilo to všeč ali ne. Za umetniške, globoke, zgodovinsko vredne projekte pa se je bilo zmeraj treba izbojevati, in to že v prejšnjih časih, zdaj pa še posebej. Drago Jančar je lepo rekel: »Včasih so govorili eni, drugi so poslušali, zdaj pa vsi govorijo, nihče ne posluša in navsezadnje še tisto, kar poveš, ne slišiš.« To je ta problem. To naše življenje, sistem, vse, kar se dogaja, je zelo problematično za umetniško delovanje. Človek si mora postaviti svoj svet, tak, v katerega verjame, in ga živeti ne glede na karkoli, če ne, te lahko ta sistem, tempo in način življenja hitro pohrusta.
Ste s kolegi povezani tudi privatno?
Smo kar povezani. Zelo pristnih, prijateljskih odnosov pa nisem gojil. Včasih so rekli: »Služba je služba, družba je družba,« in marsikdaj se lahko zgodi, da gredo kakšne stvari pregloboko in ti lahko potem škodijo na službenem področju.
Ali dirigenti in drugi glasbeniki upoštevajo vaše predloge in ideje glede na vaš dolgoletni staž in seveda v vseh teh letih nakopičeno znanje?
Moje mišljenje je takšno, da moraš stvarem enostavno pustiti, da tečejo. Bolj bi rekel, da se jaz nekako ujamem v ta tok kot obratno. Meni se zdi, da je napaka, če hoče nekdo, ki je malo dlje časa notri, nase vleči sistem, mišljenje, ideje, stil. Menim, da je absolutno treba mladim ljudem pustiti možnost, da zadihajo, da izkoristijo čim več, kolikor lahko, da se izrazijo čim več, kolikor lahko. Naša in še prejšnja generacija sta imeli tu malo večje probleme, ker so bili nad nami neki etablirani ljudje, ki so stvari držali na bolj kratkih nitkah in smo se težje prebili do teh možnosti, mlajši pa zdaj lažje pridejo do tega in pravilno, da je tako.
Kako ste sploh prišli v Big Band RTV Slovenija?
Ko sem hodil še na srednjo glasbeno šolo, sem dobil štipendijo od RTV-ja in to je bila neke vrste direkcija, da bi prišel po študiju sem igrat. To je bila dobra zadeva, dandanes to pogreša marsikdo od mladih. Brez štipendije ne bi mogel študirati niti v Gradcu niti v Bostonu. Jaz sem bil namreč iz revne družine in brez tega niti slučajno ne bi šlo.
Takrat je bil študij v ZDA verjetno kar precejšen privilegij …
Da, absolutno. Takrat ni bilo interneta, ni bilo pametnih telefonov. Če si hotel priti do informacije, do nekega znanja, si moral dejansko iti do dotične šole in do dotičnega profesorja. Dandanes se da po internetu priti do marsikakšne informacije. Iz tega vidika je zdaj veliko lažje.
Sklepam, da je bilo tudi življenje tam čisto drugačno od tistega, kar ste poznali od tu …
Ja, seveda. Ko sem študiral tam, mi je šlo kar dobro. Znanje, ki sem ga prinesel iz Ljubljane in iz Gradca, je bilo kar bogato, tako da sem relativno hitro naredil tisti študij in so mi potem rekli, da imam še dva semestra, ter me vprašali, ali bi učil. Amerika je sicer takrat res pomenila nekaj fantastičnega za tisto, kar sem iskal, mi je pa evropska civilizacija, evropski način življenja, evropska arhitektura in vse drugo, kar je povezano z Evropo, zelo manjkalo, tako da se za to nisem odločil.
Na bostonskem Berklee College of Music ste leta 1982 z diplomo magna cum laude končali tako oddelek za pozavno kot kompozicijo in aranžiranje. Kako to, da ste se odločili še za slednje?
Oni so imeli zanimiv način študija. Zahtevali oziroma so delali za to, da si pri vseh predmetih, se pravi pri harmoniji, kontrapunktu, orkestraciji in aranžiranju, prišel do tistega nivoja, kot si pri inštrumentu. Njihovo razmišljanje je bilo, da če nekaj igraš in če ne razumeš, kaj igraš, potem si v štartu pogorel. In nato mi je prišlo na misel: Če sem že moral to tako visoko privleči, zakaj ne bil šel potem od tu naprej v kompozicijo in v aranžiranje, in potem sem stisnil in to tudi naredil, tako da imam diplomo tako iz pozavne kot iz kompozicije in aranžiranja. Pa tudi veselje sem imel s tem. Deležen sem bil tudi spodbude. Ko sem nekoč v sobi nekaj komponiral na fenderja, me je poslušal moj cimer Američan in mi je rekel: »To je pa tako super – ti moraš biti v tem.« Nato mi je prinesel osem knjig za kompozicijo ter mi dejal: »Vzemi to in študiraj. Podarjam ti.« Dal mi je knjige, ki so bile takrat res veliko vredne. Super je bilo biti v takšnem miljeju, saj si imel neko spodbudo, poleg tega pa te je tudi nekdo slišal. Jaz namreč takrat niti sam pri sebi nisem bil toliko prepričan, ali je to to. Potem sem od 79. do 80. leta razvijal kompozicijsko tehniko, da sem zbil moč tritonusa, intervalske skoke pa sem potem razporedil v funkcijske in v barvne intervale. Ta sistem kompozicije uporabljam ves čas – včasih malo več, včasih malo manj, ampak to je ves čas v ozadju.
Na kakšen način skladate? Se vsak dan za nekaj ur usedete in spravite k delu ali to naredite, ko dobite navdih?
Ne pišem takrat, ko bi se meni zljubilo ali ko bi jaz hotel – če pride, pride. Če ne pride, se lahko še tako silim, pa ni nič vredno. Velikokrat sem že stvari stran metal, ker ni bilo nič vredno. Plečnika so vprašali: »Kaj je umetnost?« In je lepo povedal: »Umetnost, to je dar božji in več kot daruje, več umetnosti je in manj je tebe.« Dejansko so to neke sfere, pri katerih mi nimamo nič kaj preveč zraven. Mi smo samo neke vrste prevodniki. Če pogledate srednjeveške slikarje: marsikatera slika ni podpisana – prepričan sem, da zaradi tega. To je nekaj prišlo in človek je imel moralnega mačka, da bi se podpisal pod to. Bom dal svoj primer. Dobil sem naročilo, da napišem triminutno skladbo za solo flavto. Bil sem čisto brez idej. Potem sem šel v osamo ob morje, se usedel pred klaviature in dal roko nanje. Prišlo je do zamaknjenosti – enostavno me je odneslo in potem sem čez približno uro in pol počasi spet prišel k sebi in sem na računalniku videl glasbe za flavto za cca. uro in trideset minut. Ko sem to gledal in razčiščeval, sploh nisem razumel, kaj je. Bile so izredno težke pasaže. Še pianist, ki je res vešč klavirja, bi se moral »fajn navežbat«, da bi to sploh zaigral. Jaz kot nepianist tega absolutno ne bi mogel igrati. Iz tega sem potem naredil ciklus 13 skladb. Sem se pa zelo spraševal, ali naj se podpišem pod to.
Z glasbo ste povezani že od otroštva. Kako se je vse skupaj začelo?
Bili smo šestčlanska družina in vsak otrok je kaj igral, potem pa so še meni rekli, naj grem, ter me vprašali, kaj bi rad igral. Odvrnil sem, da bi violino, in so mi dejali: »Prav.« Potem so mi iz pihalne godbe rekli: »Daj, boš še ti malo trobil.« In sem odvrnil: »No, pa bom.« Želel sem igrati pozavno, a je niso imeli, so pa imeli evfonij in so mi dejali, da mi dajo to, če želim, da ko bodo imeli pozavno, bom pa nanjo presedlal. Potem sem začel ob violini igrati še evfonij, ko so dobili pozavno, sem pa še to. Tako da sem na koncu v nižjo glasbeno šolo hodil k trem inštrumentom. Vsak inštrument sem imel dvakrat na teden, poleg tega pa še teorijo in vaje za pihalno godbo, simfonični orkester in godalni orkester. Na začetku je bilo res kar živahno.
Kako to, da je potem zmagala pozavna?
Violina je zelo kompleksen, težek in zahteven inštrument, ki zahteva ogromno vaj. Saj jih vsak inštrument, ampak violino bi jaz postavil čisto posebej, ker če recimo daš prst na struno in ga samo malo nagneš, je že drug ton, je že drugače, na klavirju pa, če pritisneš tipko, je to to. Pozavna je drugačna. Tudi sam karakter in izraznost pozavne sta mi bolj ustrezala.
Glede na zapis v Domžalskih novicah o pripetljaju s tekmovanja pihalnih orkestrov v Krškem konec osemdesetih let prejšnjega stoletja imate velik čut za pravičnost. Vaši varovanci so namreč z vrhunsko energijo in maksimalno uvežbanostjo odigrali svoj prispevek, toda žirija jih je pri nagradah povsem spregledala. Kasneje se je celo izkazalo, da so bile utemeljitve nagrad že vnaprej pripravljene – natipkane na pisalni stroj, ki ga na samem prizorišču tekmovanja sploh ni bilo. Zato ste zalučali pripravljena odlikovanja in žiriji zabrusili nekaj bridkih glede strokovnih kompetenc in občutka za glasbeno kvaliteto ter svojo godbo protestno odpeljali s prizorišča tekmovanja. Zaprepadena žirija je onemela, o dogodku pa se je govorilo še leta ...
Zaradi mene ne bi bil problem, meni so se smilili otroci, ki so tako zavzeto vadili, in zato sem reagiral. Je bilo pa tisto malo delikatno – tam sta bili namreč Titova slika in zastava in ravno tja notri sem zabrisal odlikovanja, tako da če bi kakšen hotel, bi me lahko še po sodišču vlačil. Jaz sem človek, ki misli, da te vrednote morajo biti: da je pravica, da je poštenost, da je omikanost, da so neki standardi, po katerih moramo živeti, da si lahko rečemo, da smo ljudje. Mislim, da je za vse človeštvo nujno, da se drži nekih norm – če bomo šli preko vsega, potem ne vem, kam bomo prišli.
Bi rekli, da so mlajše generacije boljši glasbeniki – se tudi tu pozna napredek?
Moji predhodniki sploh niso mogli priti do informacij. Če so hoteli priti do njih, so morali poslušati Radio Luxembourg. Moja generacija je vsaj lahko prišla do nekih jazzovskih šol, seveda ne tu – v Sloveniji takrat ni bilo nič – zdaj nekaj poskušajo, ampak je še zmeraj prešibko, premalo se daje na to. V tej novi generaciji pa je en kup dobrih, talentiranih ljudi in takšnih, ki izredno veliko vedo. Internet je res naredil pravi čudež.
Kaj poleg glasbe še radi počnete?
Rad se ukvarjam s kamnom. Doma sem iz njih naredil tudi fontano. Oče mi je govoril, da obstaja živa in mrtva skala. Takrat sem si mislil: Pa kaj mi to govoriš, kakšna živa skala, ampak dejansko sem potem videl, da če udariš po kamnu, točno slišiš, ali je živ ali mrtev: če zapoje, je živ.
1. maja ste dopolnili 60 let. Ob tem jubileju so se vam 17. oktobra poklonili s Sobotnim glasbenim večerom z Big Bandom RTV Slovenija. Ste bili zadovoljni z repertoarjem?
Sem. Urednica oddaje mi je namreč predlagala, da bi vanj vkomponirali tudi nekaj mojih klasičnih del, da ne bo samo Big Band, tako da je bilo še malo čembala, klavirja in flavte.
Jaz sem sicer že vse življenje v svojem svetu. Luštno živim in luštno delam. Delam tisto, v kar verjamem. V neki osnovni šoli so me vprašali, ali bi naredil slogan – in sem razmišljal ter napisal: »Če je predvčerajšnjim nastalo novo delo in če so včeraj znani kritiki ocenili, da je čudovito, se danes vprašaj, kaj si delal narobe, ker bo jutri to delo pristalo v arhivu, pojutrišnjem pa na smetišču zgodovine.« To govorim zato, ker sem okoli 30 let nazaj napisal skladbo Death From the Space, o ruskih astronavtih, ki so umrli, ko so bili v vesolju. Ko sem jo napisal, tudi na plošči je bila, noben bog ni nič vedel o tem, to je šlo mimo, kot da ni nič. Zdaj po 25, 30 letih pa me čedalje več sprašujejo, kaj je to, od kod je itn. In to je to, o čemer govorim. Karkoli delaš, moraš delati za bodočnost – če delaš za danes, si v štartu pogorel. Zmeraj moraš nekaj delati, kar bo mogoče nekdo razumel čez 30, 50, 100 let. Če nekaj delaš danes za to, da bo neki 70-letni kritik rekel: »To je pa perfektno,« potem si kiksnil – ti si v drugem svetu, ti si v njegovem svetu, ne v tem svetu in ne v svetu bodočnosti. Za konec bi mogoče povedal samo še to – to je namenjeno predvsem ljudem, ki se ukvarjajo z umetnostjo: Moraš se najti, moraš verjeti vase, verjeti v tisto, kar delaš, in to delati – pa magari, če 100 ljudi reče, da je vse to zanič, eden pa, da mogoče je nekaj. Moraš biti zvest samemu sebi, moraš biti v tem svetu in nič te ne sme premakniti. To moraš delati, to je v bistvu še celo dolžnost. Če si nečesa zmožen, je tvoja dolžnost, da to delaš, in te absolutno nič ne sme spodnesti – čeprav je okoli tebe ogromno sovražnih elementov, škodoželjnežev in ljubosumnežev. Enostavno se moraš zapreti v svoj svet in ga živeti, in ko potem prideš v leta, ko si gotov ali pa napol gotov, si lahko rečeš: »OK, glejte, v tole sem verjel, tole sem delal, tole zdaj je, zdaj to na neki način imate, kaj boste vi zdaj s tem, to zdaj moja stvar ni več. Moja stvar je bila samo to, da to delam.«
