Estrada

Vlado Kreslin: "Enostavno je biti naporen …"

Sonja Javornik
13. 11. 2020, 15.00
Deli članek:

Legendarni Prekmurski glasbenik je pred kratkim prejel Ježkovo nagrado. Z njim smo se pogovarjali za revijo ★★★ VKLOP/STOP ★★★

Adrijan Pregelj
Vlado si je zaradi ukrepov moral v oddaji Vikend paket kar sam podeliti Ježkovo nagrado za pet desetletij glasbenih presežnikov.

Čeprav pravi, da je biti naporen enostavno, je Vlado Kreslin enostaven človek, pa – vsaj za spodaj podpisano – prav nič naporen. Z njim se lahko vse hitro uredi. Tudi za ta pogovor sva bila zmenjena takoj. V treh desetletjih sem ga vprašala že marsikaj, ampak tudi tokrat me je prijetno presenetil. Pa saj ni čudno. Načitan je. In zato zelo širok v znanju in pogledih na svet. Ni čudno, da je že desetletja na vrhu priljubljenosti. Radi pa ga imajo tudi kritiki, kar nenazadnje potrjuje Ježkova nagrada, ki jo je dobil pred kratkim. 

Nagrado ste dobili ob pol stoletnici ustvarjanja. Predsednik letošnje komisije Slavko Hren je rekel, da bi si jo zaslužili tudi že prej. Ste jo morda tudi že prej pričakovali?

Ne. Ne razmišljam o nagradah niti ne delujem na način, ki bi mi pomagal do njih. Jih pa spoštujem in cenim. Seveda bi jo lahko dobil že prej, ampak saj je še toliko drugih avtorjev, ki bi jo lahko prejeli.

Vam je bilo žal, da od vseh let nagrado dobite prav letos, ko vam je niti podeliti niso mogli tako, kot se spodobi?

Seveda. Vsa dogajanja, ki se zdaj poskušajo realizirati na virtualen način, so seveda »tak kar riba brez vode«.

Za marsikaj mi je žal, ampak ko pomislim na ljudi, ki garajo in se borijo proti epidemiji, se zavem, da sem privilegiran. In sem jim hvaležen.

Ježkovo nagrado podeljuje RTV SLO, kjer ste nekoč bili zaposleni … Vam zato ta nagrada pomeni kaj več ali se komaj še spomnite, da ste delali tam, ko se sprehajate po televizijskih hodnikih, kadar nastopate v kateri od oddaj? 

Bil sem zaposlen v kadrovski službi, pri meni so delali pripravniške izpite začetniki novinarji, tehniki itd. Danes jih z veseljem srečam kot zrele strokovnjake.

Rekli ste, da ste se začeli ukvarjati z glasbo zaradi Beatlesov. Se vam še vedno zdijo največji v zgodovini pop glasbe?

Takrat se je vsemu, kar je hrumelo iz zvočnikov namesto valčkov, Pata Boona in Staneta Mancinija, reklo »bitlesi« in vse tisto me je vsekakor opredelilo in formiralo.

Pri njih je zanimivo, da so vsi štirje imeli tudi na samostojni poti uspešnice. Ampak skupaj so bili pa ne štirikrat, ampak verjetno 40-krat »hujši«, bi se strinjali?

Bili so odlična kombinacija. Ena plus ena včasih ni samo dva. Rado se zgodi tudi, da drugorazredni klub premaga dosti bogatejšega in zvezdniškega. Ker so v optimalni konstelaciji. Superskupine, ki so nastale iz virtuoznih superzvezdnikov, so običajno trajale precej kratek čas.

Arhiv Salona Traminec
Vlado Kreslin.

Beatles so bili prvi, ki so res na veliko improvizirali v studiu. Verjetno so kakšni glasbeniki, ki jih sploh ne marajo, pa se niti zavedajo ne, da gre njim zasluga za recimo semplanje in še marsikaj, kajne?

Zgodovinski spomin je delikatna stvar. Nekateri glasbeniki jih morda res ne poznajo. Predvsem mlajši se ne morejo zavedati, kakšen prelom in prava revolucija se je zgodila s pojavom Beatlov. Glasbena, družbena in politična. Že za to, da si imel dolge lase, je bilo treba imeti pogum.                      

Na vas je vplival tudi Dylan. S Krpani ste bili njegova predskupina. Ste ga spoznali?

Predskupina smo bili dvakrat – enkrat s Krpani in drugič z Malimi bogovi. Ko je Dylan na turneji, živi precej samotno življenje in se ne druži z nikomer, kaj šele s predskupinami. Glede na to, da je že dolga leta na »neprekinjeni turneji«, kot ji sam pravi, je to verjetno edini način, da preživi.

Pravzaprav vaju povezuje marsikaj … Recimo to, da sta oba v karieri imela ogromne preobrate. Ampak vi ste iz rocka šli v kantavtorstvo, on pa iz akustike v elektriko … za takšne stvari je potreben pogum, kajne? Čeprav vas verjetno niso izžvižgavali, kot so njega na prvi električni turneji …

Ja, njegova publika so bili fanatični folkerji, ki so ga imeli za svojega. Menili so, da bo z električno kitaro pokvaril sveto folk glasbo. No, tudi jaz sem poslušal o tem, da kvarim prekmursko ljudsko glasbo. 

Vi imate zdaj Ježkovo, Dylan je dobil Nobelovo … Mislite, da to dokazuje, da se pop kulture ne bo podcenjevalo?

To, kar je Dylan zdaj, bo nekoč klasika oziroma je že klasika. Dobil je Nobelovo nagrado za literaturo, prav lahko pa bi tudi tisto za mir.

Kateri glasbenik vam je še bil za vzor oziroma v navdih?

Vsekakor Jim Morrisson iz skupine The Doors. Njegova poezija mi je bila še najbliže in tudi zato sem njegov grob v Parizu zabeležil v videospotu za pesem Preko Mure, preko Drave.

Ali veste, kaj imate skupnega z Jaggerjem, Bowiejem, Lovšinom, Lošo, Idolom …? Vsi ste zelo načitani! Kako pomembno se vam zdi branje knjig?

Bolj, kot si predstavljamo. Vzpostavlja nove možganske sinapse, krepi domišljijo, prinaša znanje … Predsednik najbolj vplivne države na svetu misli drugače; hvali se, da v življenju ni prebral nobene knjige.

Jure Zauneker
Vlado Kreslin

Politični song, Mali bogovi, Od višine … s Krpanom ste bili zelo družbeno kritični, kajne … Bi rekli, da ste z leti bolj tolerantni do politike, saj zdaj izbirate bolj osebne teme?

Leta, otroci te naredijo mehkejšega, te ponotranjijo. Pridobiš nekakšno ponižnost in hvaležnost do življenja. Mislim pa, da mora dobro umetniško delo imeti ambicijo, da »poboljša svet«.

Rekli ste, da pevci znate biti naporni in da ste najbolj ponosni, da ste kljub polnim dvoranam ostali prizemljeni. Rekla bi, da ste na to tako ponosni, ker pri kolegih vidite, da to ne uspeva vsem, imam prav?

Ne bi govoril za druge, ampak pri meni je tako, da po vseh teh letih poznam velik del svoje publike. Po nastopu pridejo k meni in mi povejo, da so bili leta 1977 v Ankaranu, ko sem nastopal v Študentskem kampu v Ankaranu, pa da so bili organizatorji koncerta Martina Krpana v Vipavskem Križu leta 1988 … In potem, seveda, ne moreš takoj domov. In če štirideset let ne moreš takoj domov, zna biti naporno.

Kakšni pa ste, ko ste naporni?

Naporen biti je, kot vemo, zelo enostavno. O tem vedo več tisti, ki nas obdajajo. 

Sicer pa ste ravno izdali spot za pesem Tista zakartana ura. Meni je zelo všeč, kako pa ste vi zadovoljni?

Imeniten videospot, ki ga je režiral mlad režiser Vid Palčnik, lepo ilustrira resnično zgodbo o žepni uri, ki jo je moj ded Jožek Kreslin prinesel s soške fronte in zakartal v lastni gostilni Central v Beltincih. Sedemdeset let pozneje jo je oče odkupil od vaškega urarja Ivana Mariča.

Bi si želeli za vse svoje pesmi posneti spot ali vam je vseeno, katera ima še video podobo in katera ne?

Ne bi si želel in tudi vse moje pesmi nimajo videospota. Videospot po svoje pesmi tudi škoduje, ker uničuje zgodbo, ki si jo v glavi ustvari vsak poslušalec zase.

Decembra imate kar pet napovedanih koncertov v CD. Mislite, da jih boste res izpeljali?

V Cankarjevem domu je urejeno tako, da je v dvorani za 1500 obiskovalcev na voljo 350 sedežev, od izvajalcev na odru do prvega sedeža pa je ogromnih osem metrov. Mislim, da so to ustrezni pogoji za izvedbo koncerta. Uredbe naj ne bi bile bolj papeške od papeža, sicer nas bodo pokončale, tako ali drugače.

Kako gledate na to, da spet ni nastopov, spet ni dela za mnoge?

To je prava katastrofa za glasbenike, torej sektor, ki je med najbolj prizadetimi v pandemiji.

Vas kaj presenečajo ukrepi, kot je policijska ura?

Presenetila so me ameriška vojna letala na svobodnem slovenskem nebu, ki so se na ta način zahvaljevala požrtvovalnemu medicinskemu osebju. Mar bi jim dali dodatek k plači. Za ves tisti kerozin.

Kdaj ste se najbolj bali korone?

Ob neki priložnosti sem se bal, da sem morda okužil starše. 

Ali delate že kakšne načrte za naslednje leto?

Vsi upamo, da se bodo koncerti in druženja nadaljevali na pomlad.