Žiga, prišli ste zelo daleč, do samega polfinala ...
Res je in mirno lahko rečem, da je polfinale moja osebna zmaga. Najmanj sem si mislil, da mi bo uspelo priti tako daleč. MasterChef je le kuharsko tekmovanje, kjer za zmago potrebuješ kar nekaj znanja, seveda pa te na poti spremlja tudi sreča.
Ste na začetku šova pričakovali, da boste prišli tako daleč?
To, da nisem izpadel prvi, je bil zame prvi dosežek. In ko nisem izpadel drugi, tretji ..., sem padel v ritem. V nov način trimesečnega življenja v kombinaciji z dvema službama. Moj urnik je bil načrtovan do zadnje minute, vključno s spanjem, in očitno me je naprej gnal neki notranji plan. Zelo zanimivo je bilo, da sem si na začetku tekmovanja kupil malo močnejše kapsule za odpornost. Vsak dan sem pojedel eno. Nisem pričakoval, kdaj jih bo zmanjkalo. In tisti večer, ko sem prejel informacijo, da ne grem v finale, je ostala samo še ena.
Kateri izziv vam je bil najljubši in kateri najmanj ter zakaj?
Najbolj sem užival ob pripravljanju rojstnodnevne torte. Takrat smo imeli v skupini dovolj časa, da smo lahko malo pozabili na uro, ki v MasterChefu teče res zelo hitro. Medtem ko sem najmanj užival pri dressingu mlečnega riža, kjer sem pogrnil že pri osnovi, da se mi ni hotel skuhati. Ves čas sem dolival mrzlo mleko in s tem podaljšal čas kuhanja. Preveč podaljšal. (smeh)
V letošnji sezoni je bilo v kuhinji tudi kar nekaj drame med tekmovalci. Vi ste načeloma delovali, kot da se tej drami izogibate. Kako gledate na odnose v kuhinji?
MasterChef je le tekmovanje. To je eno, drugo pa so ljudje, ki nimajo mogoče toliko izkušenj pred kamerami in lahko nehote zelo hitro izpadejo »pretirani«, kar ne pomeni, da niso dobri ljudje, da so zlobni ... Gre za pritisk, pod katerim lahko izjave komentiraš čisto drugače, kot če bi dvakrat premislil in globoko vdihnil. Ni lahko, ni pa tudi nemogoče.
Kakšno je vaše mnenje o finalistih?
Spremljali bomo obračun dveh amaterskih kuharic proti profesionalnemu kuharju.
Kdaj vam je bilo v šovu najtežje?
Vsakič, ko sem čakal odločitev sodnikov, ali grem na balkon ali se bom za to mesto še moral boriti. In kot ste lahko videli, sem zelo veliko kuhal in zelo malo počival na balkonu. (smeh)
Kakšna je bila vrnitev domov?
MasterChef ni bil samo moj projekt, ampak tudi moje partnerice Eve. Brez njene podpore gotovo ne bi šel na tekmovanje in ne bi prišel tako daleč. Niti brez podpore svojih staršev. Hvala jim za to. Ko sem prišel domov, sva si predvsem konkretno oddahnila. Takega tempa res ne bi zmogel vsak.
Po čem si boste najbolj zapomnili sodelovanje v šovu?
Moj najljubši spomin je gotovo prvo kuhanje. Ko sem stopil v kuhinjo, sem imel podobne občutke, kot bi šel prvič na vlakec smrti. Prihod v kuhinjo je spremljal širok nasmeh, za katerim je bilo precej drugih čustev, kot je sreča. Spomnim se vonja po sveže postavljenem studiu, kot bi prišel v neki novi salon pohištva. Ni bilo časa, da bi preštel vse kamermane in ljudi iz produkcije ... Preveril sem sodnike. Bili so trije. »Uf, še dobro,« sem si rekel. In potem so med vsemi čustvi pomehkužili s predvajanjem moje skladbe. Ne vem, kako sem skupaj spravil jabolčni otoček, ampak je uspel. Mogoče sem še imel za nohti malo moke ... in ljubezni od doma, pa je zato tako dobro uspel. (smeh)
