Imajo recept tudi za nas? Nekaj modrosti smo povzeli iz knjige Solo v dvoje Izidorja Gašperlina, nekaj vprašanj pa zasolili s provokacijami Vesne Vuk Godina. Lara in Boštjan sta skupaj dvajset let.
Lara in Boštjan, kdo nosi hlače pri vaju?
Boštjan: Mislim, da oba. Čeprav največkrat da pobudo za spremembe kar Lara. Lara je tako karizmatična, da potegne ljudi za seboj, a kadarkoli gre za pomembnejše odločitve, se v naši družini ne bo nič premaknilo, če ne bova »za« oba. Na primer – želel sem si psa, a smo čakali na Laro, da je dala zeleno luč, da je rekla »ja«. Če kaj prenavljamo v hiši, čaka na mojo privolitev, pa čeprav je arhitektka. Tako skušava nositi hlače oba. A je ona večkrat motor, ki nas vse »zbrca« in premika naprej. Odločava pa se oba.
Lara: Ženske si rade domišljamo, da nosimo hlače. (smeh) Moški pa zaradi božjega miru pustijo, da jih me večkrat oblečemo.
Kako se je pri vaju zgodila zaljubljenost in kako je iz tega nastala ljubezen?
Lara: Zaljubljenost se je zgodila dooolga leta nazaj. (smeh) Dvajset let je že. Klasično, romantično. Bil mi je všeč, bil je moje nasprotje, miren, ni bil v prvi vrsti, ampak tisti, ki te podpira od zadaj, iz druge vrste. Obadva sva imela prejšnje zgodbe, iz njih izšla, se pogovarjala, kaj je bilo narobe v prejšnjih zvezah, in ugotovila, da imava podobne vrednote in pričakovanja.
Boštjan: To se je dogajalo v pevskem zbor. Njen bivši je bil Boštjan in moja bivša je bila Lara. Zelo racionalno sva ugotovila, da bo to najlažji prehod, kar se tiče imen. (smeh) Glede zaljubljenosti pa tole: zdi se mi, da je najbolje, če zaljubljenost čim hitreje mine in se zadeve razjasnijo, da hormoni popustijo, ker šele ko snameš nerealna očala, se vidi, kje sta. V fazi zaljubljenosti ni težav, takrat vsak piše pesmi, je dobre volje, pozneje je pa dosti težje.
Se znata pogovarjati, kadar pride do težav? Kdo začne pogovor?
Lara: Ni vedno preprosto, ko pride do težav. Po primorsko bom rekla, da si mogoče upam za manj globoke stvari takoj, za resnejše stvari pa nabiram stavke, misli, kako začeti.
Boštjan: Mislim, da se znava pogovarjati in spopadati s tem, da se ves čas »ciklava« okrog enih in istih neumnosti. Lara nikoli ne bo priznala, da se je v čem zmotila ...
Lara: ... ker se res ne! (smeh)
Boštjan: Itak. Meni pa res ni težko priznati, če sem kaj naredil narobe. Ampak tako je, če živiš s popolno žensko! (glasen smeh obeh)
Izidor Gašperlin v knjigi Solo v dvoje pravi, da je zelo pomembna privlačnost, ampak ne nujno samo spolna. Kakšna privlačnost je med vama? Kako močna?
Boštjan: Nisem prebral knjige, a mislim, da vem, za kaj gre – pri privlačnosti sem jaz na boljšem od Lare, ker se mi zdi ona zelo lepa.
Lara: (glasen smeh) Tudi ti se mi zdiš zelo lep, Boštjan. No, zanimivo, jaz sebe ne vidim kot lepo, on sebe očitno tudi ne.
Boštjan: No, vidiš, to nama je očitno skupno!
Lara: Očitno, ja. Meni je normalno, da je on lep. Če ne bi bil lep, ne bi bil moj. Pika. Samo to mu pozabim povedati vsak teden sproti, potem pa, po dvajsetih letih ...
Boštjan: Ona pa ima zame najlepše oprsje, kar sem jih kdaj videl v živo ali pa na slikah. In to zagotovo pomaga. (nasmeh) Gotovo pa Gašperlin piše tudi o psihološki privlačnosti. Modreci pravijo, da moraš žensko nasmejati. Če jo nasmeješ, si že na pol poti do njenega srca. Če uspeta partnerja drug drugega presenečati, spravljati v dobro voljo, nasmejati ..., je zveza zagotovo uspešnejša. Ampak, oprostite, po dvajsetih letih še vedno skrbeti za presenečenja ... kljub rutini, pozornosti, ki je razpršena na tisoč drugih končkov, vsa čast tistim, ki se jim da!
Kaj pa skupne vrednote, koliko so pomembne za dober odnos?
Lara in Boštjan skupaj: Najbolj!
Lara: Če tukaj ni stičnih točk, potem ima par veliko težavo.
Boštjan: Na primer, če si nekdo v paru želi poroko, drugi pa noče slišati o tem, kako se bosta zmenila? Nekdo si želi otroka, drugi se tega boji, hm, kako bo to šlo? Nama je bilo zelo hitro jasno, da želiva biti skupaj, spontano sva rekla, da bi rada imela tri otroke, na srečo nama je uspelo ... čeprav sva morala tu in tam kar zavihati rokave, da sva dosegla to številko – zdaj lahko o tem že malo bolj sproščeno govoriva. Skupni pogledi so res zelo pomembni. In prav njih dostikrat zameglijo očala zaljubljenosti. Takrat ni pomembno, kakšne vrednote ima drugi, in takrat kar prezreš, da je oseba na drugi strani na čisto drugem bregu, a takrat se ti zdi vse premagljivo in verjameš, da s tem ne bo nobenih težav.
Kaj pa čustvena bližina – jo po toliko letih znata vzpostaviti, je to težko v tem divjem ritmu življenja? Kako to naredita?
Lara: Boštjan je morda bolj romantičen človek, bolj kot jaz, vsaj tak imam občutek. Jaz se res hitro izgubim v deset tisoč opravkih, ki so se v dvajsetih letih dobesedno nagrmadili, in samo bezljam od točke A do točke B in C in Č ... Zvečer dostikrat ne vem, kje se me drži glava. In ko pogledam na leta nazaj, vidim, da sem se izgubila v opravkih. Ne znam jih več odrezati. A hvala bogu, otroci rastejo, opravkov je manj, a so morda toliko bolj odgovorni. Zato polagam vse upe v mojega moža, ki je bolj domiseln in bolj skrbi za romantične stvari v najinem odnosu, tudi za čustveno bližino!
Boštjan: Dobro je, če se dva sprijaznita z vlogama, ki jih imata. Če imam jaz res nekoliko višjo čustveno senzibilnost ali čustveno inteligenco, je Lara na drugi strani izjemen organizator in izjemno predana oseba. Jaz sem morda mojster za nianse, ona pa je tista, ki jo lahko kdorkoli iz bližnjega kroga ob treh ponoči pokliče in bo sredi noči skočila pokonci in pomagala. Vedno je pripravljena na akcijo. Tako jaz nekoliko bolj zaznavam čustvene nianse pri ljudeh in znotraj naše družine, Lara pa bo dvignila rit in naredila čisto vse, kar je treba. Pa tudi – ko gre za hčerki, se zna krasno pogovarjati in navezati dobro bližino z njima, to ji gre celo bolje kot meni. Najbrž tudi zato, ker sem bil v določenih trenutkih preveč odsoten in je Lara vzpostavila boljšo povezanost z njima. A le v nekaterih stvareh. Ko gre za štose, zafrkancije, za slovenščino, literaturo, razmišljanje, poglabljanje, glasbo, tam sva z najstarejšo hčerko popolnoma »na liniji«. Ko pa gre za dekliške, najstniške stvari, za fante, prijatelje, odnose ..., z njo sede Lara in sta zaupni prijateljici onidve.
Gašperlin zagovarja čustveno bližino, komunikacijo, pomembnost pogovora med partnerjema, Vesna V. Godina pa pravi, da se ženska nima kaj pogovarjati z moškim, naj ga le dobro poseksa in mu skuha govejo župo. Na čigavi strani sta?
(smeh obeh) Boštjan: Prebral sem že marsikatero stvar od Vesne Godina, vem, da je rada provokativna, in vem tudi, da toliko površna pa res ni, kot se tole sliši. Oprostite, za en seks in za eno govejo župo se pa res ne bom nikoli prodal!
Lara: To sta dva ekstrema, treba je krmariti med obema. Tudi mene ne bi peljala naprej zgolj privlačnost, potrebujem dosti več vsega. Več temeljev, več čustvene zaslombe kot samo govejo župo in seks.
Lahko rečeta, da sta srečna drug z drugim ali da imata dober, zadovoljujoč odnos?
Boštjan: Strinjam se z Aljošo Bagolo, da ne smemo podleči histeriji srečnosti in neznanskih užitkov, temu, da smo vsi fantastično in čudovito. Ne smemo podleči imperativu preobilja sreče, vzhičenosti, ki nam ga vsiljujejo družbena omrežja. Biti v redu je super. Tudi Vesna Godina je nekje rekla, da je vztrajanje v odnosu vztrajanje v neugodju. Ampak ker se odločiš za odnos, potem delaš na njem. In veš, da to nekam pelje. Zame je »biti v redu« čisto dovolj in iskanje majhne sreče – je pravi recept za odnos.
Lara: Tudi jaz sem živela neko »bolno« srečno obdobje v srednji šoli in na faksu, ko me ni za nič skrbelo. Ko se začneš sekirati – dobiš podmladek, hišo, kredite – sreča ni več tako brezpogojna, kot je bila takrat. In malo opuščam idejo o sreči – da se bo vrnila, taka, kot je bila takrat. Tistega obdobja ne bo več. A nama z Boštjanom je dobro. In to je v resnici dovolj. Ker ne gre skupaj s tem stilom življenja. In ja, tudi jaz sem brala Bagolo. (smeh)
Boštjan: Moja žena bere, yeah!! (smeh) Še tole bom rekel: mirno, tiho srečo, ki lahko pride vsak dan v obliki najmanjših odmerkov, je treba prepoznati. In s tem je treba biti zadovoljen, morda je treba malo zmanjšati pričakovanja. To je po mojem velika in prava pot do trajne, globlje, stabilne sreče, kakor pa biti ves čas zadet in zaljubljen. Če želiš biti srečen dolgoročno, se moraš čim prej otresti vzhičenosti.
Katere stvari vaju še vedno družijo?
Lara: Jadranje! On je še vedno najboljši kapitan, jaz pa najboljši prvi oficir. Petje naju je nekoč, zdaj ne več.
Boštjan: Očitno sva še vedno primitivna, jamska človeka: kadar si skuhava dobro večerjo, se zaljubljeno gledava in predeva od ugodja. (smeh) Ali kadar greva na dobro večerjo, na pico ali pašto v Italiji, so zvezdice v očeh, metuljčki v trebuhu ...
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
