Pevka in učiteljica kitare Eva Hren je izjemna umetnica, ki pa ostaja trdno na tleh. Kot nam je pojasnila v pogovoru, tudi zaradi tega, ker med tednom poučuje nove talente. Kmalu jo bomo lahko tedensko spremljali v izvrstni novi glasbeno-razvedrilni oddaji Moja pesem, tvoj glas, ki prihaja na TV3 in v kateri bo s pevskimi kolegi poskrbela za kup dobre glasbe in zabavnih pogovorov. Oddajo so snemali ob Kolpi, kjer smo obiskali Evo, da ji zastavimo nekaj vprašanj.
Kako ste se prilagodili trenutni koronski situaciji?
Lahko rečem, da mi je korona prihranila najhujše. Odkar sem se vrnila z dopusta, sem imela kar nekaj nastopov, od Poletne noči do različnih samostojnih koncertov. Večkrat nastopam samo v spremstvu kitare, kar je za trenutno situacijo še posebej primerno. Do sedaj ni bilo večjih problemov, za naprej pa kaže slabše … Kljub vsemu ne morem tarnati, saj imam še redno službo na konservatoriju, zato se ne tresem preveč. Sem človek, ki živi s tokom, in se trudim ne preveč sekirati se na zalogo.
Zaradi česa pa ste se nazadnje sekirali?
Veliko razmišljam o trenutni situaciji, jasno. In o svojih kolegih glasbenikih in drugih umetnikih, ki so na svobodi. Sploh mi ni jasno, kako preživijo, saj nekateri živijo samo od nastopov. Vem, da so nekateri začeli učiti, drugi so se vrgli v pisanje. Skratka vsak v nekaj, kar morda prinese nekaj denarja. Velike preizkušnje za vse.
Ali imate službo na konservatoriju predvsem zaradi finančne varnosti, ki je kot samostojna glasbenica ne bi mogli imeti?
V življenju sem rada gotova o nekaterih stvareh. Ker sem mama, si ne morem privoščiti življenja iz rok v usta. Ko sem bila mlajša, sem si želela biti samostojna in sem videla minus v tem, da sem vezana na neko redno delo. A zdaj ni več tako. Na konservatoriju poučujem kitaro, zato sem ves čas v stiku s kitaro, pa tudi z mlado energijo, kar me ohranja mlado. Ker sem ves čas v stiku z bodočimi zvezdicami, nisem zagrenjena, saj sem spoznala, koliko užitka mi prinaša poučevanje.
Torej vas vaše delo polni z energijo?
Tako je. Pa ne samo to. Moja profesura me je vedno držala z nogami na tleh, da me ni nikoli kam odneslo. Zato nisem postala odvisnica od pozornosti, kar je na sceni sicer kar pogosto, balans in harmonija pa mi pomenita veliko. Moram reči, da sem spoznala, da je to del mene in da v učenju zelo uživam. Kot učiteljica grem izven okvirjev, ker jim želim podati čim bolj širok spekter znanja. Všeč mi je, da imam svobodo pri svojih metodah, seveda pa me najbolj zanima to, da moji študenti čim bolj napredujejo.
Vam vedno uspe iz učencev izvleči maksimum?
Z leti se mi zdi, da postajam boljša v prepoznavanju tega, po kaj je otrok prišel na uro kitare. Nekateri pridejo zato, da bi postali profesionalci, drugi pa na prijetno varstvo ob glasbi. To je treba razlikovati, pa je pouk prijeten za vse. Torej, če gledam tako, res da vsak svoj maksimum. Včasih pa sem mislila, da bo prav vsak postal Mozart!
Ali ste imeli že v času svojega šolanja v glavi, da boste nekoč poučevali, ali ste takrat razmišljali samo o profesionalni karieri?
Med študijem nihče ne razmišlja, da bo tudi sam učil. Vsi na akademiji smo razmišljali le o tem, da bomo spremenili svet, postali ljudje, ki delajo največje stvari, potem pa se malo prizemljiš. (smeh) Življenje v Sloveniji nudi zelo kvalitetne pogoje – lahko si privoščimo morje, gore, dobro kulinariko. Za glasbenika je situacija malo težja, saj smo omejeni tudi jezikovno. Ko sem bila mlajša, nisem razmišljala z nogami na tleh, življenje pa mi je pokazalo, da je tudi to nekaj lepega. Skozi dozorevanje spoznaš, da potrebuješ neko stalnico v življenju, drugače si ves čas malo v zraku, pristanki pa so bolj trdi.
Torej ste razmišljali o selitvi v tujino?
Res je. Sprejeta sem bila na univerzo v južni Kaliforniji, vendar je bila takrat moja mama zelo bolna in se za odhod nisem odločila. Težko bi si oprostila, če ne bi bila takrat ob njej, in tega ne obžalujem. Moj mož pravi, da so moje želje glede kariere vedno zelo realne, zato me vesolje podpira in potrjuje moje odločitve. Ravno zato nimam frustracij ali depresij, da česa nisem doživela. Lahko bi vsem povedala, da grem v Ameriko, kjer bom postala bolj slavna kot Celine Dion, potem pa bi se vse skupaj končala neslavno, kar bi me zlomilo. Rada imam svoje delo, vendar ne želim stopiti v prevelike čevlje. Vedno sem se veselila turnej, ko pa mi je življenje to ponudilo, sem spoznala, da me osamljeno življenje po hotelskih sobah ni preveč navdušilo. No, če bi mi Sting ponudil turnejo, ga zagotovo ne bi zavrnila. (smeh)
Veliko sodelujete z orkestri, kar ni samoumevno za vse pevce, kajne?
Človek mora imeti srečo, da ga sliši nekdo in ti zaupa, saj nastop z orkestrom res ni enostaven. Meni je takratni umetniški vodja Big Banda Hugo Šekoranja dal možnost, da sem posnela kompletno ploščo z Big Bandom, in to z na novo napisanimi aranžmaji slovenskih ljudskih pesmi. Skupaj smo nastopali tudi v Franciji in Cannesu. To je bila velika priložnost zame in to priznanje iz tujine mi je pomagalo tudi pri karieri doma.
Verjetno kak talent ostane spregledan, ker umetniški vodje orkestrov ne hodijo na vsak nastop novih talentov … Kje je torej Šekoranja slišal vas?
Bila sem povabljena v manjšo glasbeno skupino, v kateri je igral saksofon in tam me je slišal. Čeprav sva se v skupini prerekala, me je vseeno toliko spoštoval, da mi je dal priložnost. Poleg talenta vsak za uspeh potrebuje še kanček sreče in podpore v pravem trenutku.
Nastopate lahko samo s kitaro, sodelovali pa ste tudi z različnimi zasedbami, od tria Katrinas do celotnega orkestra. Vam je všeč, da imate priložnost za zelo različne glasbene pristope?
To so res zelo različne stvari. Ko nastopam sama s kitaro, lahko dosežem najvišjo intimo s poslušalci in se tako najboljše izrazim. Pri orkestru je prisoten neki okvir, aranžma, kjer ne morem narediti nekaj po svoje ali si privoščiti neke intimne izpovedi. A seveda ima tudi to svoj čar.
Ampak vseeno se zdi, da vam je petje s kitaro najljubše, je res?
Verjetno. Ob tem sem odraščala, saj sem v kuhinji vse večere igrala in pela očetu. To mi je najbližje, zagotovo pa sem hvaležna tudi za vsak koncert z orkestrom. Vse je odvisno od tega, v kakšnem prostoru nastopaš.
