Čeprav je Anže Šuštar vpet v glasbeni svet že od malih nog, je javnosti postal znan ob poroki z nekdanjo evrovizijsko predstavnico in operno divo Alenko Gotar. O njuni ljubezni je bilo prelitega veliko črnila, na različnih forumih in spletu pa je marsikoga zelo zmotilo – in ga tu in tam še vedno moti – da je pred petimi leti, pri enaindvajsetih, dahnil usodni da.
Anže, preden se dotakneva glasbe, ne moreva mimo tega, da ste se poročili mladi, kajne? Bi lahko dejali, da je bila to ljubezen na prvi pogled?
Da, nekateri menijo, da sem se poročil že zelo kmalu, ampak se nisem poročil nič prej kot moji starši. (smeh) Mislim, da je za to mnenje večine krivo obsojanje zaradi razlike v letih, ki sva ga bila deležna. Za mano se je hitro poročilo tudi veliko mojih vrstnikov, tako da nas je danes poročena že večina. Nikoli nisem bil človek, ki bi se oziral na družbene norme in tradicionalnost, h kateri je naš narod še vedno preveč zavezan. Res, da sem naletel na veliko »min« zaradi svoje odločitve, ampak mi ni žal. Ustališ se takrat, ko najdeš pravega človeka za skupno življenjsko pot, ob katerem se počutiš izpopolnjenega, varnega in ljubljenega. Tudi če partner v očeh drugih ni primeren, je pomembno, da je pravi v tvojih očeh. Da, mislim, da je bila to ljubezen na prvi pogled, saj sem bil že po prvem srečanju z Alenko popolnoma očaran.
V vajino razliko v letih se je marsikdo obregnil tudi na družbenih omrežjih. Kaj vse so vama vrgli pod noge?
Da, še vedno se najde kdo, ki stresa svoje nezadovoljstvo nad nama, ampak se je po večini umirilo. Pred leti pa je bilo tega res ogromno. Zmerjali so naju z vsemi mogočimi psovkami, na Alenko so se spravljali tudi med nosečnostjo, rezali so nama gume na avtu, odvijačili kolo na avtu dan, preden sva Nikca peljala na sankanje, Alenko so z dvomesečnim otrokom v naročju vrgli iz trgovine, češ da za takšne, kot je ona, pa nimajo nič, in še in še bi lahko našteval … Bilo je grozno. Vse skupaj se je seveda poznalo tudi na poslovnem področju, tako da sva se komaj prebijala skozi mesec. Ampak sva zdržala, saj sva verjela drug v drugega, v najino ljubezen in to, da si zasluživa lepše življenje. Love can win (Ljubezen lahko zmaga). Danes se vsem opazkam samo še nasmehneva, saj te govorijo večinoma ljudje, ki svoje nezadovoljstvo nad lastnim življenjem izražajo tako, da se spravljajo na druge.
Omenili ste Love can win (Ljubezen lahko zmaga). Če se ne motim, je to vajina skupna pesem, ki sta jo prijavila na Emo 2020, a ni bila sprejeta, kajne?!
Res je, s pesmijo Love can win sva se prijavila na Emo, a pesem žal ni prišla niti v predizbor, zaradi česar se nisem preveč vznemirjal, kvečjemu sem to pričakoval. Je pa pesem naletela na odličen odziv publike, kar mi je najpomembnejše, saj je publika tista, ki na koncu odloči, kaj je dobro in kaj ne.
Odmeven je bil tudi vajin nastop na Poletni noči, kjer sta izvedla pesem Kako sva si različna. Kako zelo sta si različna z vašo Alenko?
Nastop na Poletni noči je bil zame osebno najboljše, kar se mi je zgodilo v dosedanji karieri. Nastopati s simfoniki in Big Bandom RTV Slovenije pred tako številčno množico na Kongresnem trgu je res nekaj neverjetnega. Sicer pa moram reči, da sva si z Alenko kar različna. Ampak ravno v tem je čar razmerja. Sam menim, da razmerje ni odpovedovanje in prilagajanje, temveč izpopolnjevanje in dopolnjevanje. Čeprav sva si različna, drug drugega dopolnjujeva in izpopolnjujeva, kar samo še krepi najino medsebojno povezanost in ljubezen.
Kaj pa zdaj, ko ste glasbeniki, kar se nastopov tiče, precej omejeni zaradi koronavirusa? Kako je vse skupaj prizadelo vaše oziroma vajino delo?
Vsak pameten človek ve, da se je v Sloveniji preživljati z glasbo zelo tvegano in težko, včasih tudi nemogoče, še posebej, če moraš skrbeti še za družino. Tako da mene ta kriza ni prizadela, saj imam poleg glasbe redno službo. Pri svojih 26 letih imam sedem let delovne dobe, kar je več od nekaterih poslancev v državnem zboru, ko so nastopili svoj mandat. (smeh) Tudi Alenka je takoj, ko se je začela ta kriza s korono, v svoji šoli petja uvedla poučevanje na daljavo, tako da sva čisto normalno preživela ta čas. Nastopov je bilo seveda manj, ampak tudi tukaj nisem preveč počival, saj so se dokaj kmalu začeli različni dogodki, koncerti na prostem itd. Pritožujejo se tisti glasbeniki, ki so bili prej navajeni na masovne prireditve in posledično tudi na veliko denarja. Nekateri (tudi najglasnejši) od teh, vidim, so vajeni zelo razkošnega življenja, in to jih jezi. Jaz pravim, da delo vedno je, če se vidi in če se hoče. Včasih je pa seveda treba malo sestopiti s svojega ega in početi tudi kaj drugega za preživetje sebe in svoje družine. Ne smem pa seveda vseh metati v isti koš, da komu ne naredim krivice.
Ker smo zadnje čase polni negativnih novic, pa končajva z vprašanjem, kakšen svet si želite, ko bo vsega tega okrog virusa konec?
V zadnjem času je zelo veliko tako imenovanih aktivnih državljanov, ki so opazili, da je treba takoj nujno poskrbeti za zdravstvo, finance, kulturo in glasbenike. Niso pa opazili, da je vse našteto v katastrofalnem položaju že več kot deset let, ko so bili vsi ti modro tiho, saj so imeli marsikateri, ki so danes glasni, od tega tudi marsikatero korist. Zdravstvo propada, kultura ni več kultura in slovenska glasba je s strani radia in televizije skoraj že pozabljena. Vse te strahote se vlečejo že več let in ne zadnjih nekaj mesecev. Tako da si želim le to, da bi ljudje spregledali, kdo želi državi dobro in kdo slabo, da bi pozabili na nestrpnost, sovraštvo in razdvojenost, saj ljudje, ki danes pozivajo proti tem stvarem, delajo ravno to. Če povzamem sporočilo svoje nove pesmi: Kljub temu, da smo si različni, smo v sebi bolj enaki, kot si lahko mislimo. Na svetu smo zato, da ljubimo, varujemo, spoštujemo, gradimo in ustvarjamo, ne ravno nasprotno. Spoštujmo drug drugega, ljubimo se in gradimo boljši svet za naše otroke, ki nam bodo v prihodnosti za to zagotovo hvaležni.
Ne pozabite, revija NOVA vas morda še čaka pri prodajalcih časopisov, zagotovo pa na spletu.
