Denis Avdić, Jana Morelj, Anja Ramšak in Miha Deželak so oddajo vodili v popolni temi. 15. oktobra namreč obeležujemo mednarodni dan bele palice, ki je pomagalo slepim in slabovidnim, s katero se orientirajo po bližnjem okolju. Obenem pa je prepoznavni znak slepih, s pomočjo katere opozarjajo okolico na svojo situacijo.
Štirje prijatelji so si tako nadeli posebna očala, skozi katera niso videli popolnoma nič, in začeli svojo uro v temi. Anja je vreme napovedala na pamet, Miha si je moral prometne informacije zapomniti v nekaj minutah, prav tako je novice speljala Jana. Velik izziv pa je bila ura v temi tudi za Denisa, ki se je kljub onemogočenemu vidu odlično znašel za mešalno mizo. Že takoj na začetku jih je v studiu presenetil skrivni gost. Zelo hitro so ugotovili, da se za glasom skriva pravzaprav gostja, in po kratkem ugibanju jim je uspelo ugotoviti, da gre za njihovo prijateljico - simpatično športno voditeljico Sanjo Modrić.
Pozneje se jim je pridružil še maneken in bodoči očka Alen Kobilica, ki je iskreno spregovoril o izzivih, s katerimi se sooča kot slepa oseba. Njegova pozitivna naravnanost je navdušila 4 prijatelje. »Jaz se ne znam veseliti, ali pa biti žalosten na zalogo. Živim v trenutku, danes sem tukaj, lepo nam je, toplo nam je,« je dejal Alen.
Ko so si 4 prijatelji sneli očala in znova zagledali svetlobo, so jih prevzela močna čustva. Danes imajo tako še več spoštovanja do slepih in slabovidnih.
»To je bilo čisto nekaj novega. Na začetku me je zagrabila neke vrste panika. Imaš stisko, skoraj dihalno stisko. Ker poznam studio in mešalko, mi je bilo vsaj to lažje in je nekako steklo. Si pa res ne predstavljam, kako je živeti v temi. Čestitke in kapo dol vsem, ki na tak način lahko funkcionirajo. Jaz sem fasciniran nad tem, da ko izgubiš vid, se sam sestaviš naprej. Da imaš tako močno voljo, da se kljub tej oviri, lahko smejiš in si srečen, šele potem lahko počneš normalne stvari naprej. Moraš premagati samega sebe, težko najdem besede, da to opišem,« je dejal Denis.
»Ko smo lahko dali očala dol, je bilo za mene veliko olajšanje. Občutek je res tesnoben, izguba orientacije, ljudje se te dotikajo, iščeš stvari, kot je kozarec vode itd. Samo tipaš in čakaš, sediš in upaš, da bo čimprej konec. Ko pa pomisliš na ljudi, ki so vsak dan, cel dan v temi, razumeš, da se naučijo izostriti ostala čutila, saj drugače ne zmoreš. Lahko samo čakaš na pomoč drugih, kar pa ni v naši naravi, da smo odvisno od drugih. Zato razumem ljudi, da želijo biti samostojni, svobodni. Velik in globok poklon vsem ljudem s hibami, naj bodo to slepi, gluhi, invalidni. Bravo, treba je borbat do konca in izkoristit življenje, kot se za gre,« je povedala Jana.
