Poskuočni muzikanti

Kmalu se bo lahko spet pohvalil z najvišjo pričesko na slovenski glasbeni sceni

Eva Jandl
24. 6. 2020, 06.55
Deli članek:

Priljubljeni glasbenik Dejan Krajnc o svoji strasti do lepega in zanimivega oblačenja in o tem, ali je kultura nujna za preživetje

osebni arhiv
Glasbenik priznava, da zelo pogreša svojo značilno pričesko: irokezo, ki jo je konec leta odstranil.

Pevec in klarinetist Dejan Krajnc iz zasedbe Poskočni muzikanti pravi, da si v času, ko so glasbeniki že nekaj časa doma, saj med časom karantene in tudi zdaj še ni zabav in nastopov, upa trditi, da kultura ni nujno potrebna za preživetje. »Glasbeniki smo v tem času potegnili najkrajšo. Prvi smo odšli z odra in zadnji bomo lahko spet stopili nanj, kjer opravljamo svoje poslanstvo, zabavamo rajo. Če se vrnemo k osnovam, lahko trdim, da kultura ni nujno potrebna za preživetje – to je le voda, hrana, zrak in nekaj malega ljubezni –, kljub temu pa upam trditi, da brez glasbe in nasploh kulturnega udejstvovanja ne moremo nikoli popolnoma zadovoljiti svoje duše in srca.« Dejan je bil sicer znan po visoki pričeski – irokezi, ki jo je konec leta dobrodelno odstranil. »Moja irokeza, ki je bila lani decembra obrita v dobrodelni akciji #nivsevfrizuri (zbrali smo več kot 15.000 evrov), pridno raste nazaj. Lahko rečem, da je približno na pol poti. Še malo pa se bom spet lahko pohvalil z najvišjo frizuro na slovenski glasbeni sceni. V življenju pogrešamo nekatere stvari čisto brez vzroka, ja – ja in še enkrat ja, zelo pogrešam svojo frizuro. Ne samo zaradi prepoznavnosti, ampak zaradi naših najmlajših, ki jo preprosto obožujejo. Veliko otrok jo tudi posnema, marsikomu pa je pričarala vzornika. Marsikatero frizuro sem že poskusil, ampak to je moja frizura, to je Dejan Krajnc, to je Poskočni Dejan.«

MODA, MODA!

Dejan je vedno tudi zelo izbrano in trendovsko oblečen – če mislite, da zanj skrbi četica stilistov, se motite. »Lahko rečem, da je moda ena izmed mojih strasti. Zelo rad sem lepo in predvsem zanimivo, malo drugače oblečen, in za vse to skrbim čisto sam. Tu in tam celo preoblikujem kakšen kos oblačila. Priznam, da bi se nelagodno počutil, če bi pod odrom videl fanta, ki je oblečen identično kot jaz. To bi bil prvi poziv k moji nezanimivosti, ki pa je prvi korak k propadu umetniške duše. Na glasbo nisem in nikoli ne bom gledal kot furmanski konj. Biti glasbenik je poslanstvo, dar, je nekaj, česar se do popolnosti ne da naučiti, nekateri rečejo – al' maš al' pa nimaš! Pravi umetnik, glasbenik, javno znana osebnost ne gre neurejena niti v trgovino – to, kar mi počnemo, je stil življenja, in ne služba. Amen!« nazorno pojasni.