Priljubljena televizijska voditeljica Ana Tavčar Pirkovič je tudi karantenska jutra preživljala v studiu oddaje Dobro jutro, čeprav priznava, da ni bilo lahko, saj se je bilo treba prilagoditi novim, dotlej neznanim razmeram. »Na začetku je bilo res težko, bil je šok za vse; kar naenkrat sem morala celo oddajo pripraviti od doma, vse goste prositi, da se oglašajo po skypu, zraven učiti za šolo in paziti otroka, kuhati, prati, pospravljati in nikamor iti … Uf, težko je bilo in zrelo za živčni zlom. Poleg tega še vse skrbi, kaj bo s plačo, kaj bo z delom, kako naprej. Zdaj, v zadnjih dneh, zanimivo, sem začela ugotavljati, da mi je ta karantena naredila tudi veliko uslugo; morda mi je prihranila celo kakšno izgorelost,« pravi.
Kvačkanje in šivanje
Ana pa je med karanteno, ko je imela tudi več časa zase, ko vendarle ni bilo treba hiteti po neštetih vsakdanjih opravkih, ponovno odkrila svoj hobi. Lotila se je kvačkanja. »Res! Kvačkati sem se učila, ko sem bila na porodniškem dopustu in sem imela časa na pretek. Potem sem vse opustila, ker časa kar naenkrat ni bilo več. In zdaj sem znova vzela v roke prejo in kvačke in se spomnila, kako me to pomirja; kako lep občutek je, ko se vije nežna volna med tvojimi rokami in ko z vsako pentljo nastaja nekaj večjega. Izjemno lep občutek. Posebej lep pa je trenutek, ko nekaj zaključiš. Ko se pred teboj odpre nek unikaten, edinstven izdelek, za katerega veš, kako je nastala vsaka vrstica posebej, kako je rastel skupaj s teboj. Zadnjič sem v oddaji nosila kvačkan top, ki sem ga naredila sama; to je res zelo, zelo poseben občutek.«
Nato pa si je ogledala biografski film o Aenne Burda in dobila nov navdih: za šivanje. »In spet se mi je odprl nov svet, poln novih razsežnosti; strnjena koncentracija na eno stvar in fokusiranje na zgolj ta trenutek v času; odkrivanje nečesa novega; občutek obvladovanja stroja, vzorca in dela; kreativnost ob razmišljanju o kroju ali pa samo kratko šivanje zvečer ali zjutraj za sprostitev tesnobe ali stresa. Kako terapevtsko in hkrati ženstveno, arhetipsko.«
Posebno čaroben pa je bil začetek, pravi Ana. »Ko sem z novim šivalnim strojem, ki sem ga vsa radostna kot punčka odprla v paketu po pošti; mašino, polno neznank, šla k noni na vas in prosila njeno sosedo, izkušeno mojstrico, gospo Zvezdo, zrelo in lepo žensko, če me nauči nekaj osnov. In nato sem gledala in opazovala njene lepe roke, kjer je zapisano vse njeno življenje, in zdaj one učijo mene. Učijo me šivov življenja. Potem sem šla domov in ustvarjala. Zašila svojo prvo bluzo, poletne trakove za v lase, skrajšala zavese v sinovi sobi … Čista čarobnost. Moja nova meditacija, strast in lepota hkrati.«
