Kuhaj kot fotr
Dans fotr kuha (DFK) je postal znamka. Ta napis nosijo že copati, kuhalnice, predpasniki (firtuh), noži (slovenski produkt – ročno kovani, lesen ročaj iz stare oljke), pivo v buteljki iz savinjskega hmelja in iz savinjske pivovarne Clef (»Bolj savinjsko ne gre!«). Pa šmiržajfo za prasce lahko tudi dobite (prevod: mešanica začimb za meso). Našim bralkam in bralcem pa je foter, ki kuha, postregel še s tremi recepti. »Ko morate skuhati na hitro in nimate bohvekaj sestavin.«
Drama mu ni tuja, muzika tudi ne, rodil se je, da bi bil ustvarjalen. Začel je z bolj slabo natreniranimi brbončicami – z neješčostjo v otroštvu, danes pa se s sinovoma povezuje prav v kuhinji. Večina ga je v vsej njegovi neposredni pristnosti spoznala v MasterChefu, preostale je osvojil že prej – s svojim robatim, duhovitim kuharskim vlogom Dans fotr kuha.
Iz Zgornje Savinjske doline, natančneje iz Luč, prihajajo hecni dedci, ob katerih si ne moreš kaj, da se ne bi režal na vsa usta. Poleg stand up face Gašperja Berganta, ki ima v Zarjinem uredništvu vsaj dve oboževalki, smo zdaj »fasali« še Miho Robnika. V svet se je začel oglašati iz svoje kuhinje v Nazarjah, kjer za svoj vlog pripravlja jedi, ki jih poimenuje povsem po svoje: štajerska potica (ni z orehi!), štajerski brancin (ni riba), zamaščena jetra, palačunke, alpske ostrige (niso še videle morja) … Še bolj kot njegov vlog ga je izstrelila oddaja MasterChef, ki pa je povečala tudi gnečo na vlogu: z 80.000 obiskov je postopoma prišel na skoraj že dva milijona ogledov.
Ljudje so ga vzeli za svojega, je pač tak, kot rečemo, ljudski človek. »Zdaj, ko sem izpadel iz šova, pa sem se ljudem še malo zasmilil. Za oddajo imam same pohvale, predvsem pa sem se res naučil kuhati. Prej sem bil samo amater, zdaj sem spoznal tudi postopke, kot so temperiranje čokolade, in še kakšno gobo več kot le lisičke, jurčke, mušnice, marele in šampinjone. Pa koromač! No, zanj sem potem izvedel, da je res že stara zadeva, ampak ne vem, zakaj se mi je prej izmuznil. Pač to ni bila zelenjava naše mladosti,« pravi Miha, ki bo proti koncu tega leta nazdravil 40. letu.
Ogromno se je naučil in po oddaji tudi čisto drugače gleda na kuhanje. »Prej je bilo to opravilo, ki se ga je treba lotiti – jesti moraš in treba je nekaj skuhati, pa dobro je, če se zraven še zabavaš. Po vseh profesionalnih tečajih in pogovorih s kuharskimi asi ter slaščičarji, ki so še bolj mahnjeni na predstavitev krožnika, sem spoznal, da je kuharija cela umetnost. Kot slikarstvo ali glasba. Upoštevati je treba pravila: zlati rez, barve, kontraste, na krožnik moraš postaviti liho število sestavin obroka …«
Multipraktik na delu
Sicer pa umetnost Mihu v življenju nikakor ni tuja. Je en tak ustvarjalen multipraktik. Vedno je rad bil v središču pozornosti, že v osnovni šoli se je vpisal v dramski krožek in ljubiteljskemu igranju ni nikoli zares pomahal v slovo. Veliko predstav, skečev, prireditev in obujanja starih običajev so se lotili z lokalno ljubiteljsko igralsko srenjo. Celo kratek film so posneli, z naslovom Pravljica na mičkeno drgč – v trdem zgornjesavinjskem narečju, kakopak.
V glasbeni šoli se je učil trobento, ker se je pred njim že preveč drugih zagreblo za učenje kitare. Ampak se je pa s strunami kasneje spopadel sam. Za bas je poprijel v bendu, ker pač niso imeli drugega, poklic notranjega oblikovalca je spoznaval tudi v praksi, ko je v egipčanskem slogu opremil celjski nočni klub. Risal je stripe, kar najbrž ni tako čudno, saj sta risala tudi njegov stric in oče.
Torej nas po doslej znanem ne bi smelo presenetiti, da je grafični oblikovalec, zaslužen za oblikovanje večine turističnih in informativnih plakatov v zgornjesavinjski dolini, snemalec, ki se znajde v videoprodukciji in posname vse od začetka do konca, pa še zapakira v privlačno obliko. Tako so njegove tudi vse videopredstavitve lepot in posebnosti njegove doline, ki jo dobro pozna, saj dela v Turistično-informacijskem centru, v kampu Menina, je vodič in vam lahko v angleščini ter nemščini z dozo humorja zdrdra vse o lokalnih zakladih. Kot je pivo, recimo. Je le rojen v dolini hmelja in mu zato primerno poje hvalo. Do zdaj je to počel večinoma za tuje obiskovalce.
Koristna lekcija vojske
Po izobrazbi je ekonomski tehnik, maturo je v žep spravil z odliko, ampak potem ga je bolj kot fakulteta klicalo življenje. Po srednji šoli je dobil dobro delo, vmes pa je skočil še k vojakom. Ja, bil je nabornik – in to kar v precej domačem Celju. Da lahko greš iz vojašnice kar peš domov, se mu je včasih zdelo slabše, kot da bi ga poslali kam dlje. Se lahko hvali z vojaškimi zgodbicami? »Služenje vojaškega roka imam v precej dobrem spominu. Tam te izenačijo in te zato najprej pobrijejo in vsi končajo s štrlečimi ušesi. Ni pomembno, ali si iz bogate ali revne družine, vsi smo enaki in taka lekcija se mi zdi precej koristna, da se naučiš malo spoštovanja, ponižnosti in ugrizniti se v jezik. Kar se pa tiče onesposobitve sovražnika ali po domače lekcije kako ubiti človeka, tega vidika vojske pa ravno ne priznavam. Ampak tako imenovani taborniški del vojske je pa v redu. Čeprav vojska ni ravno taborništvo, saj te imajo kar precej na grdo. Hitro spoznaš, da če kdo solira in pametuje po svoje, lahko zaradi tega pristane v dreku cel vod. Zafrkneš celo ekipo. Takšna spoznanja so precej koristna.«
Zvestoba do groba
Namerno je zvest narečni govorici. »Vedno me je jezilo, da so nas Savinjčane, kamorkoli sem prišel, imeli za Korošce. Savinjska kot pokrajina še nedavno ni bila preveč prepoznavna in med prvimi cilji je bil tudi ta, da nas začenjajo omenjati pri večerni vremenski napovedi. Ko sem opazoval Gašperja Berganta, kako operira s savinjskim narečjem, sem spoznal, da je prav spevno in lepo, ter se tudi sam odločil, da ostanem pri njem. Odziv je zelo dober in marsikdo mi sedaj reče, da končno ljudje vedo za Savinjsko – tudi zaradi mene.«
Z že prej omenjeno dramsko skupino I.V.A.N. (kulturno društvo Rečica) se jim je že pred časom posrečilo ustvariti zelo odmeven video. »Z eno pesmijo smo prodali šest koncertov in napolnili dvorane, kar je bilo zelo smešno. Poleg tega ta naša uspešnica tudi ni bila kaj posebnega, tako da nas je bilo že kar sram uspeha in tega, da se je tako dobro prijela.« Poglobil se je v fenomen hipnega uspeha nekega videa – zanimalo ga je, zakaj in kako se neki video začne tako širiti. Spoznanja je nato uporabil pri vzpostavitvi vloga Dans fotr kuha. »Tako da je vlog zastavljen premišljeno, čeprav je videti, kot da ni. Prav tako sem se v Masterchef podal tudi iz radovednosti o produkciji – kako se snema in kaj se potem prikaže; zanimal me je način urejanja videov, in vse to sem res z zanimanjem spremljal.«
Razmerje s kuhalnico
Glavni razlog in motivacija za ustvarjanje vloga pa sta njegova sinova Adam in Samo, saj se med kuhanjem zabavajo, pogovarjajo ter seveda kaj dobrega pojejo. Prav to sporočilo želi Miha prenesti še posebej med vse samske očete in družine: »Kuhajte s svojimi otroki, saj je to odličen način za druženje, povezovanje in kakovostno preživljanje prostega časa!«
Že kot osnovnošolec je bil skrben, saj je po prihodu iz šole skuhal kosilo za mlajšega brata. Kot pokovček pa je bil precej neješč, zato je njegov foter pljunil v roke in začel kuhati za sina – zelo ustvarjalno si je začel izmišljati hrano ter v kuharijo zvabil še Miho. Ker je sam pacal v kuhinji, mu je tudi hrana postajala zanimivejša. Ni pa maral mesa, zgolj hrenovke. Ko ga je nekdo razsvetlil, da so tudi hrenovke meso, se je odpovedal še njim. Mesno zagato si razlaga takole: »Saj veste, kako je bilo včasih meso – tista govedina iz župe, ki si jo žvečil cel dan, kure so bile pa rozaste.«
Koronaobdobje mu je pisano na kožo, saj so ljudje pred televizijo, gledajo MasterChefa, doma mu je lepo, ima mir za ustvarjanje, lahko kuha in snema. Še dobro, da ni samo turistični delavec? »Vedno je fajn, da imaš kaj za rezervo,« pravi. In temu res težko oporekamo.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
