»Otroci te spremenijo,« iskreno skomigne z rameni. »Prej sem bila bolj zadržana, resna, otroka pa sta iz mene spet izvabila otroškost in nagajivost.« Postala je samozavestnejša, bolj sproščena, odpadle so ovire in izkoristila je pravi trenutek. V vlogah v šovu naravnost uživa, se zabava, pravzaprav se igra. »Končno se lahko igram! Na odru in doma!« ne skriva navdušenja.
»Na teologiji sem si pridobila široko znanje, zaradi česar danes bolje razumem svet, tudi to, zakaj se dogaja toliko slabega. Bog je ljubezen – do človeka, med dvema človekoma, do otroka, je vseobsegajoča ljubezen. Verjamem v višjo silo, da smo tudi duhovna bitja in v to, da se vse zgodi ob pravem trenutku!«
Pred tremi leti in pol je pevka postala mamica deklici Klari, 21 mesecev za tem pa sta z dolgoletnim partnerjem Miho na martinovo dobila še Martina. »Nekaj posebnega je, ko imaš prvič v rokah svojega otroka,« se spominja Ana Dežman, ki jo je materinstvo naredilo samozavestnejšo in bolj sproščeno. »Šele takrat se začneš zavedati, kakšno moč imaš pravzaprav kot ženska. Otroka sta mi odprla srce in zvabila na plan vse tisto, kar je dotlej samo tlelo v moji duši in čakalo, da se pokaže. Bila sem pač bolj resno vzgojena, tudi kar se tiče glasbe.« Otroci pa glasbe ne ocenjujejo po težavnosti, temveč po tem, kaj jim je všeč. In če poješ s srcem ter se pri tem zabavaš, je to sploh nekaj čudovitega, spoznava Ana. »Zame bi prav veljal Predinov stih: Bolj star, bolj nor!« (Smeh)
Na samostojni poti
Z rojstvom otrok se je začela zavedati, kako čudežna smo pravzaprav človeška bitja. »Otroci so iskreni, tak nepopisan list, mi pa s svojimi vzorci vplivamo nanje. Ker ti postavljajo ogledalo, vidiš, kdo si pravzaprav, vidiš pa tudi svoje zmote,« razmišlja. »Žal mi je, da imajo starši danes mnogokrat premalo časa zanje, da se zaradi tega ne morejo globlje povezati, potem so pa že najstniki. Zaupanje med starši in otroki se potem vse težje vzpostavi. Zdi se mi, da otrok do tretjega leta zelo potrebuje mamo.« Po petih letih zaposlitve kot zborist solist v SNG opera in balet je Ana danes na samostojni poti. »Urnike si sama prilagajam tako, da sem vsak dan doma do treh in mi ostane dovolj časa za otroka.« Kot solistka sodeluje v raznih predstavah, trenutno se zelo veseli glavne vloge Santuce v najslavnejši operi Pietra Mascagnija Cavalleria Rusticana. V njej, pravi, bo lahko pokazala vse, kar zna, saj je prepričana, da njen čas, torej čas operne pevke, šele prihaja! Pred leti smo jo spoznali pravzaprav kot pevko slovenskih popevk, potem pa je nenadoma izginila z odrov popularne zabavne glasbe in se posvetila operi. »V opero sem se zaljubila že pri dvanajstih, trinajstih letih, ko sem videla Verdijevo Aido. Še prej pa me je nekje pri sedmih letih povsem prevzela Monserrat Caballe, ko je na otvoritvi olimpijskih iger v Barceloni zapela slovito Barcelona s Fredijem Mercuryjem. Ta nastop je bil zame božanski, z vso to močno energijo, ki je oba izvajalca povezovala.« In ko je njen oče videl, da ima tudi Ana prave glasovne sposobnosti za petje opernih del, jo je pri šestnajstih, tik preden je umrl, vpisal na solo petje. »Oče je bil oboist, tudi pianist in harmonikar, nazadnje pa producent simfonikov RTV orkestra. Vedno me je usmerjal v resno glasbo. Opera je zame najvišja umetniška oblika! Je glasba, poezija, igra, je religija, saj ima tudi versko vsebino.«
Študij teologije
»Ženske iz Istre so kot trd primorski kamen – močne in trmaste. Moja pranona Škapolca je živela kar 105 let. Še danes se spomnim, kako je v nekem intervjuju ob svojem stotem rojstnem dnevu dejala, da je recept za dolgo življenje 'slabo živet'.«
Ko že omeni religijo, jo vprašam, kako to, da je študirala teologijo, če je povsem predana glasbi. »Obožujem živali, zato sem najprej želela postati veterinarka in sem končala srednjo veterinarsko šolo. Tam sem videla, da ta poklic sploh ni hec, da je težko delo, poleg tega je pa zraven še veliko kemije in biologije, ki mi nista ravno šli, od nekdaj sem bila bolj družbosloven tip človeka. Odločala sem se med psihologijo in filozofijo, ker pa teologija združuje oboje, poleg tega so me vedno zanimala različna verstva, pa sakralna glasba, ki je čudovita, sem se odločila za teologijo. To so bili lepi časi, zelo sem bila zagreta za ta študij. Pridobila sem si široko znanje in zdi se mi, da zaradi tega danes bolje razumem svet, tudi to, zakaj se dogaja toliko slabega. Bog je ljubezen – do človeka, med dvema človekoma, do otroka, je vseobsegajoča ljubezen. Verjamem v višjo silo, da smo tudi duhovna bitja, in v to, da se vse zgodi ob pravem trenutku!«
Z mamo sta prijateljici
Torej ni bilo naključje, da jo je oče vpisal k solo petju in da je nazaj v glasbo po dolgih letih zvabila tudi svojo mamo Eldo Viler. »Prvič sva nastopili skupaj z njeno pesmijo Čez sedem rek. Bilo je nenavadno, kar naenkrat sem bila z njo postavljena na oder, vendar mi je bilo v čast peti z njo.« Kljub temu da se pred nastopom nista vedno z vsem strinjali, je bilo v trenutku, ko sta nastopili, vse pozabljeno. Glasba ju je zbližala in ju še vedno povezuje. »To so bili nepozabni trenutki!« Poleg glasbe ju danes povezujeta tudi Anina otroka. Elda je zelo rada babica. Klara in Martin sta v njihovo družino prinesla novo energijo, zagon in veselje. Ana in njen zaročenec Miha sta si dom ustvarila v prizidku Eldine hiše, tako da se z mamo vidita vsak dan. »Ko odpeljem otroka v vrtec, si vzamem čas za kavo, največkrat z mamo. Mislim, da je čas brez kave z mamo izgubljen,« je lepo povedala v enem od intervjujev. »Danes sva pravi prijateljici, vse si poveva, zaupam ji, cenim njene umetniške izkušnje, veliko se pogovarjava o glasbi – včasih nama sploh ni treba veliko besed glede glasbe, ker nama je vse takoj jasno.« (smeh)
Dolgožive Vilerjeve ženske
Čeprav imata veliko skupnega, sta si glede temperamenta precej različni. »Jaz sem bolj zadržana, čeprav se odpiram (smeh), mama pa je bolj eksplozivna, temperamentna, spontana, prava Primorka! Takšna je tudi njena mama, ki je stara že 96 let, pa se še vedno dobro drži! Te ženske iz Istre so kot trd primorski kamen – močne in trmaste. Moja pranona Škapolca je namreč živela kar 105 let. Še danes se spomnim, kako je v nekem intervjuju ob svojem stotem rojstnem dnevu dejala, da je recept za dolgo življenje 'slabo živet', torej bolj revno življenje. Delala je na istrskih njivah in do smrti živela brez kakršnihkoli tablet. To so bili preprosti delovni ljudje, povezani z naravo. Moja nona je do 91. leta kot gospodinja služila svoj kruh v Trstu. Sedemdeset let je delala pri dveh družinah, med njimi so se stkale res močne vezi. Ona je en tak močan, neomajen delovni človek, veliko je znala potrpeti, pri delu pa se je sprostila.« Ana ima zelo lepe spomine na otroštvo v Koštaboni z nonom in nono. »Ob dopoldnevih sva bila z nonom sama, popoldne pa sva šla skupaj po nono, ki se je z avtobusom pripeljala iz Trsta in po navadi prinesla s sabo same dobrote – od jogurtov do sladic in oblačil.« Še danes se v Anini omari najdejo večni kosi oblačil, ki ji jih je nona prinesla iz Trsta.
Vrnitev na odre zabavne glasbe?
»Na teologiji sem si pridobila široko znanje, zaradi česar danes bolje razumem svet, tudi to, zakaj se dogaja toliko slabega. Bog je ljubezen – do človeka, med dvema človekoma, do otroka, je vseobsegajoča ljubezen. Verjamem v višjo silo, da smo tudi duhovna bitja in v to, da se vse zgodi ob pravem trenutku!«
Trenutno pa so najpomembnejši spomini, ki jih ustvarja s svojo družinico. »Materinstvo je vse spremenilo, tudi mojo profesionalno pot,« se smeji. Po Klari je, sicer malce nenačrtovano hitro, prišel še Martin. »Rekla sem si, da mi je že namenjeno, in danes sem prav srečna, da se je tako zgodilo, ker vidim, kakšna prijatelja sta in kako sta povezana, ker je med njima tako majhna razlika.« Popoldnevi so namenjeni samo njima. »Ko ju pripeljem iz vrtca, smo čim več zunaj, po navadi gremo v gozd, kjer zelo uživata. Veliko se vozita s poganjalci, igramo se z žogo. Ob slabem vremenu rišemo in pojemo. Zraven prideta tudi, kadar vadim. Medtem ko se Klara hitro naveliča, me skuša Martin oponašati. (smeh) Klara že kar pove, kaj od tistega, kar pojem, ji je všeč in kaj ne – in največkrat se izkaže, da če Klari nekaj ni všeč, tudi drugim ljudem ni,« ponosno pove Ana. Za sodelovanje v šovu se je odločila tudi zato, da ljudem pokaže, kakšno glasbo ima rada, da si razširi prostor glasbenega ustvarjanja in da bi bila prepoznavnejša. Zabavna glasba jo je spet prevzela, še bolj, ko je videla odziv ljudi na njene točke, zato bi rada ustvarila kaj novega tudi na tem področju. »Upam, da pridem skupaj s pravimi ljudi, da kaj lepega ustvarimo! Čas je pravi!«
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
