Ste kaj poredni?
Ravnam se po reku, da pridne punce pridejo v nebesa, poredne pa povsod. (smeh) Rada sem hudomušna in včasih poredna, da nam seveda ni dolgčas. To življenje je že tako preresno.
Vsekakor je poredna Vivi, ki jo igrate v novi predstavi. Ste imeli kaj besede pri tem, kakšna bo junakinja?
Vivi je vsekakor simpatično poredna, vendar »poštena državljanka, ki skrbi za dobrobit sodržavljanov in pošteno plačuje davke«, kot bi rekla sama. Matej je to skrivaj napisal in mi povedal, ko je že končal. Je pa pisal z mislijo name. Zdaj pa ne vem, kaj je mislil s tem. (smeh) Vsekakor je želel, da bi jaz to igrala. Vivi je res dobro napisana, večplastna, ponuja ogromno igralskega prostora, kar je odlično. Moja ideja v predstavi je, da vse prevedem v svoje ajdovsko narečje in začinim s kakimi italijanizmi. Sicer je Matej že v osnovi napisal nekaj, kako bi preostali liki govorili, saj bo imel vsak kako posebnost, vsaj v kakšnem narečju bodo govorili ali imeli malo drugačen način govora. Pri Vivi pa sem še sama pristavila svoj lonček, dodala nekaj zamisli.
Kar nekaj uspešnih predstav govori o prostitutkah, kajne? Zakaj je Vivi posebna?
Vivi je posebna, ker jo bom jaz naredila posebno! (smeh) Vivi bo postala še bolj polnokrvna, sočna, simpatična, žlahtna. Pa seveda je brez dlake na jeziku. Polna je primorske odprtosti, vročekrvna, z burjo v laseh. Edino, kar ji zamerim, je to, da raje pije viski kot vino. (smeh) Vivi poje in pleše, to tudi v narečju. Brez skrbi, bo drugače, bo.
Matej Mijatović je predstavo napisal posebej za vas. Kako je potekalo vajino sodelovanje? Sodelujeta tudi pri glasbenih projektih, kajne?
Poznava se že vrsto let, prejšnjo sezono pa sva začela poslovno sodelovati. Združila sva najina koncerta. Začelo se je tako, da me je Matej povabil k sodelovanju oziroma da se pridružim Radiu Mondo. To je projekt njegovih kantavtorskih pesmi. Spremljajo ga odlični glasbeniki Nino de Gleria, Blaž Celarec, Klemen Bračko in Urban Grabenšek, ki so tudi, mimogrede, posneli glasbo za monokomedijo Poredna Vivi, glasbo in besedila pa je seveda napisal Matej. Zdaj spremljajo tudi mene, ko nastopam s pesmimi Ferija Lainščka z mojega albuma Na kožo zapisane zgodbe. To sezono bomo končno začeli koncertirati, koncert pa se imenuje Pesmi za dušo, pesmi za dva. Seveda se obeta tudi duet.
Vam je všeč, da imate tako različne projekte, da torej niste le resna igralka, ampak tudi pojete?
Že nekaj časa rada združujem igro s petjem, kar me vedno znova vznemirja. Rada pojem. Kdor poje, zlo ne misli, pravijo. (smeh) Pa tudi pojem večinoma resno. (smeh) Kar nekaj solz se potoči na mojih koncertih, še posebno na zadnjem Kako diši svoboda, kakšne barve je mir?, kjer pojem pesmi sveta o nesmislu vojn in sovraštva, pesmi o miru, ljubezni, sprejemanju, strpnosti in svobodi. Spremljata me izjemna kitarista Ravi Shrestha in Tilen Stepišnik. Pa tudi sicer glasba polni dušo, pomirja in zdravi. Res bo nekaj na tem. Rada ustvarjam malo drugačne projekte in predstave. Če bi imela več možnosti in sredstev, bi ustvarjala še veliko več in na veliko.
Že dolgo ste samostojni, torej samozaposlena umetnica …
Lepota svobode je nepričakovanost – nikoli ne veš, kje te čakajo novi izzivi. Enajst let sem imela redno službo in enajsto leto sem na svobodi. Vse ima svoj čar, tako služba kot svoboda. Je pa res, da je dober občutek biti sam svoj šef, čar svobode je, da ne veš, kaj te čaka jutri, kdaj bo pozvonil telefon in kakšna ponudba te čaka na drugi strani. Vendar se moraš tega navaditi, saj te lahko prav ta čar hkrati spravlja ob živce, ker te je strah, ali boš preživel. Svoboda zahteva veliko samodiscipline, organiziranosti in predvsem volje, da ne obupaš, ko telefon ne zvoni.
Torej si redne službe ne želite več?
Ko zdaj opazujem te sužnjelastniške odnose in kapitalistični odnos do delavca v večini služb, mobing, spodkopavanja, grožnje, slabe odnose, ki vodijo k nenehnemu izgorevanju, me služba vedno manj mika. Vsekakor pa bi se v zdravem okolju z veseljem zaposlila.
Ali zato, ker niste v rednem delovnem razmerju, lažje izbirate projekte zase?
Vsekakor. Je pa res, da ko je zatišje ponudb, moraš biti zelo ustvarjalen, iznajdljiv in razmišljati tudi o svojih projektih, predvsem pa, kje boš dobil sredstva zanje.
Kakšna se vam zdi ponudba v naših gledališčih danes? Bi rekli, da je zaradi vse več komercialnih predstav kakovost padla ali ne?
Hm. Komercialnih predstav je vedno več, saj je zaslužek večji. Ljudje si želijo čim lahkotnejših predstav, kar me ravno ne veseli. Površinskost, banalnost, prostaškost so odsev današnje družbe. Želela bi si, da bi v ljudeh raje hranili globlje stvari, ki zares polnijo duha, ne kot površinska zabava, ki duha pravzaprav siromaši. Vsekakor ta komercializacija nekoliko vstopa tudi v institucionalna gledališča, ki se v boju za preživetje odločajo za več komercialnosti, kot bi bilo sicer treba. Menim, da se to na predstavah pozna ... Poleg tega me zelo moti, da zdaj »igrajo« v nekih predstavah ali monodramah že televizijski voditelji, stand up komiki, pevci – in se jim kar reče igralci. Ne razumem, zakaj se raje ne držijo tega, kar so, in to razvijajo.
Imate še kaj treme? Le pred premiero ali tudi sicer?
Trema je prisotna vedno in povsod. Seveda konstruktivna. Če nimaš treme, pravim jaz, ne jemlješ resno in odgovorno svojega dela, ga ne delaš iz srca. Čeprav imam že 22 let izkušenj, mi pred vsakim nastopom bije srce, da ga čutim v grlu. Vedno je prvič, vedno je kot na začetku. Saj tudi je: vsaka vloga, vsaka pesem je prvič, je nova, še nikoli odigrana, še nikoli odpeta zgodba. Zato si zasluži tremo.
Katera vloga vas je do zdaj najbolj zaznamovala?
Prav vsaka vloga me je zaznamovala, pustila svojo sled, spoznanje, izkušnjo, vsaka vloga je radost in zorenje. Raziskovanje in dognanje. Mislim, da sem do zdaj vdahnila življenje vsaj 60 likom, in vsak me počasi oblikuje kot igralko ter osebnost. Morda bi od svobodnih projektov omenila svojo monodramo Kot jaz, posvečeno Edith Piaf, kjer je velik del mene v zgodbi o njej. Sicer pa sem v gledališčih, predvsem v Novi Gorici, naredila veliko različnih vlog, ki so me res izoblikovale kot igralko. Zdaj pa vlivam življenje poredni Vivi, ki pravi, da se v življenju ni treba bati, treba je razumeti. Da roža potrebuje sonce, da postane roža, človek pa ljubezen, da postane človek. Vabljeni na premiero v Center slovanskih kultur ali nekdanji KUD France Prešeren, in sicer 24. oktobra ob 20. uri ali na ponovitve v naslednjih dneh. Zelo hitro pa bomo šli s predstavo še naokrog po Sloveniji, tako da bo zagotovo kakšna možnost, da me vidite v bližini svojega doma.
