Z veseljem pa na RTV ustvarja tudi zvočne opise oddaj in filmov za slepe in slabovidne. »To je res poseben izziv,« pravi vedno urejena dama, ki je, odkar je spet meščanka, znova odkrila čar »kofetkanja«.
Kako in kam potujete, kadar ne delate - se to sploh zgodi?
Vsaka pot je malo raziskovanje. Seveda tudi kdaj odklopim, ampak vedno opazujem svet okoli sebe. Zasebne poti so res vedno navdih za zgodbe, ki jih potem vidimo na ekranu. A ponavadi sama ne grem daleč. Zelo rada potujem z vlakom in avtobusom. Obožujem na primer Trst! To je tako zunajserijsko mesto, stoletja ni bil italijanski, ampak je bil nekoč avstro-ogrska luka, kar se mu še danes pozna na vsakem koraku, ohranil je nekaj dunajske duše, že z arhitekturo, všeč mi je tudi, kako so razvili zgodbo kave. Pa rada imam Reko, ki je tudi drugačno mesto na obali. Očitno imam rada mesta, ki prinašajo nekaj kontinenta na obalo. Obožujem tudi Pariz, Lizbono, Tel Aviv, Benetke … Zelo samosvoja mesta. Sem torej tudi jaz samosvoja? (smeh)
Imate v Trstu svojo najljubšo kavarno oziroma gostilno?
Seveda! Tja res hodijo Tržačani. Ne vem, če bi izdala … Prav, bom povedala: De Scarpon, čeprav ni ob morju, slovi po morskih specialitetah, tam bakalar tolčejo še na roke. Imajo odlično tradicionalno beneško jed sarde in saor, marinirane sardele s čebulo.
Na daljša potovanja pa ne hodite več?
Sem svobodnjakinja, ne morem dlje časa manjkati. Zato se veselim, da grem novembra skupaj z našim Simfoničnim orkestrom RTV SLO na gostovanje po Južni Ameriki in bom iz tega ustvarila posebno oddajo Čez planke. Rada bi, da bi bili del zgodbe tudi člani orkestra, da skupaj odkrivamo kraje, določeni inštrumenti sodijo v določena mesta.
Zakaj potujete oziroma zakaj bi morali potovati vsi?
Potovanja so najboljša šola, pokažejo ti, da svet ni tako slab, kot se včasih kaže, odprejo drugačen pogled na domovino, morda jo potem bolj ceniš, vidiš v drugačni luči. Najlepše pa je, ko se ti z leti začnejo mozaiki sestavljati, vse kockice, ki jih pobereš po državah, se začno zlagati v celoto. Jaz na svet gledam še zelo pozitivno - tudi zaradi potovanj. A tudi ta so se spremenila, popotniki moramo postati bolj zavedni, pomagati lokalnim skupnostim, čuvati okolje …
Z leti potujete počasneje in bolj usmerjeno?
Absolutno sem upočasnila svoj korak - ne vem, so to že leta? (smeh) Tudi če gledate zadnje sezone Plank, se večkrat vračam v določene države in obiskujem bližje destinacije, eksotičnih držav je manj, tudi zato mi niso več takšen izziv, ker kamorkoli tam obrneš kamero, je zanimivo za oko, pri bolj znanih in bližnjih krajih pa se moraš precej bolj potruditi, da jih predstaviš drugače.
Ob vas takoj dobimo asociacijo na potovanja, a v resnici ste tudi veliko doma, kajne?
Res je. Čeprav so potovanja moj način življenja, sem večino časa doma, saj počnem še veliko drugih stvari. So pa konci tedna namenjeni krajšim potem in novim idejam. Čeprav moram priznati, da moje življenje ni tako razburljivo, ko sem doma. (smeh)
Kaj Mojca počne doma?
Veliko berem, zadnje čase predvsem o kulinariki in zgodovini hrane. Preizkušam recepte, ker v Dobro jutro v živo kuham - kar poskusite sekljati čebulo in zraven še kaj pametnega povedati! To vadim doma. (smeh) Zdaj spet živim v centru Ljubljane in sem se spet zaljubila v prestolnico. Na novo jo odkrivam, čudovita je! Rada sem doma in odprem vsa okna. Živim nad lokalom in sem ena od tistih prebivalcev stare Ljubljane, ki uživajo v hrupu in vrvežu - to spada v mestno jedro. Všeč mi je, da mesto živi. In spet sem začela »kofetkati« - pa prej kave zares sploh nisem pila. In začela sem premikati pohištvo v stanovanju, ne vem, kam to pelje. So tudi to koraki staranja? (smeh) Postajam preprostejša, z manj okraski. Prej sem bila čisti bidermajer, zdaj pa sem si kupila vazo bauhaus. Nedoumljivo! (smeh)
Vas skrbi staranje?
Ne skrbi me glede dela na televiziji, ker je vedno več starega prebivalstva in sem prepričana, da bodo tudi gledalci z veseljem gledali starejše voditeljice. (smeh) Glede starosti sem optimistična. Starejša ko sem, bolj je zanimivo - čeprav mi je jasno, da bo enkrat šlo tudi navzdol. Ampak prihodnost pripada tudi starejšim, vse več nas je in temu se bodo morali prilagodili tudi mediji - voditelji, naslovnice časopisov … Zadnjič sem na primer v Nemčiji snemala v agenciji, ki dela samo z manekenkami nad 55 let! Upam, da bo s tem prišel tudi drugačen odnos do starejših, ki ga v naši družbi pogrešam, sploh v mestih. Včasih se bojim staranja, ko vidim, kako nestrpni znajo biti ljudje do (počasnejših) starejših. Pozabljamo, da to čaka vse nas! Po drugi strani pa sem presenečena tudi, kako si znajo nekateri starejši izboriti svoje mesto. Verjamem v obe generaciji, starejšo in mlajšo.
Ste vedno tako urejeni?
To vprašanje me vedno preseneti. Ja, urejena sem, ker veliko komuniciram z ljudmi. Že osnova mojega poklica je, da sem urejena. Prvi stik s človekom je vizualni, šele potem odkrivaš njegove druge lastnosti. In ker si podajamo roke v pozdrav, morajo biti te negovane. In zdaj se več poljubljamo v pozdrav, torej je dobro, da si kapljico parfuma kaneš tudi na zatilje.
Kakšen je vaš stil oblačenja?
Če bi se morala definirati z državo, sem morda še najbolj nova francoska moda. Francozinje so tako urejeno neurejene, to mi je všeč. Pri Italijankah občudujem, kako rade imajo lepe torbice. Beograjčanke pa znajo kombinirati stvari, včasih jih res samo opazujem, da dobim kakšen navdih. Se mi zdi, da v Sloveniji preveč stavimo samo na udobje - včasih je fino biti šik. Saj smo ženske! Na srečo se na TVS zadnja leta spet vrača glamur, več si upamo, sodobnejši smo, imamo super stiliste, naše voditeljice so res lepo oblečene in znajo te obleke tudi nositi, nekatere postajajo prave modne ikone!
