Nikoli si ni predstavljala, da bo postala boksarka, saj je bila kot deklica zelo sramežljiva, tiha in nerodna. Sprva je trenirala rokomet pri Krimu, a se tam ni našla, saj je večino časa presedela na klopi kot rezerva. Zavedala se je, da v rokometu ne bo napredovala, in ker ni imela motivacije, sta z očetom iskala šport, ki bi ji bolj ustrezal. Ker ni bila samozavestna, ji je oče predlagal, naj se preizkusi v kateri od borilnih veščin. Iskala sta telovadnico blizu doma in jo tudi našla.
»Tako sem pri dvanajstih letih začela trenirati boks. Prvi mesec sem zaradi slabe koordinacije in motorike ves trening preskakovala kolebnico, medtem pa opazovala druge in vpijala znanje. Videla sem, da je to zelo kompleksen šport, pri katerem štejejo malenkosti.«
Mama na začetku sploh ni vedela, da trenira boks, saj ji oče tega sprva ni hotel povedati, ker se je bal njenega odziva. Potem ko je videla, da Ema uživa v treningih in je čedalje samozavestnejša, se je pomirila.
»Sprva je mama na dvobojih bolj mižala, kot gledala. Bilo ji je hudo, da se nekdo v ringu bori z njeno hčerko. Vendar se, ko vidi moje zadovoljstvo, mojo predanost boksu, tudi ona omehča in mi stoji ob strani. Sicer se še vedno ni navadila na modrice in mi še zdaj vsake toliko časa zagrozi, da ne bom smela več trenirati, vendar vem, da ne misli resno.«
»Včasih se zgodi, da me kdo na ulici opazuje, nikoli pa se še ni zgodilo, da bi me kdo ogovoril. Ko jih pogledam, se vedno obrnejo stran. Res je, da je nasilje nad ženskami v vseh državah po svetu resna in razširjena družbena težava, a se ljudje očitno še vedno raje obračajo stran, kot da bi pomagali. Po navadi nasilje temelji na neenakovrednih družbenih odnosih med spoloma, zato vsem ženskam svetujem, naj gredo trenirat kakšne borilne veščine, da bodo pridobile samozavest. Sicer pa kot športnica priporočam, da bi se vsi ukvarjali s športom. Nauči te uporabljati svoj um in telo. Vlije ti disciplino in potrpežljivost.«
Oktobra Emo čaka ena od najpomembnejših borb v karieri. Slovenska šampionka trenutno vse podreja pripravam na tekmo v Stožicah 6. oktobra, ko se bo borila za diamantni pas združenja WBC. Z 42-letno Švedinjo Mario Lindberg se bosta borili za naslov svetovne prvakinje v supersrednji kategoriji po različicah IBA in WBO. Trenira na vso moč; do borbe jo čaka še okoli 300 rund s sparingpartnerjem, skupno približno 500 ur treninga. »To bo težka borba, saj je Lindbergova ena od najboljših boksark v teh kategorijah. Vendar verjamem, da bom zmagala. Treningi so zelo intenzivni, treniram dvakrat na dan po dve uri, ukvarjamo pa se tako s fizično kot psihično pripravljenostjo. Pri tem gre predvsem za kontrolo kondicijske, tehnične, taktične in psihične pripravljenosti.«
Psihična priprava ima v sodobnem športu čedalje pomembnejšo vlogo. V sami telesni, tehnični in taktični pripravi so si tekmovalci, vsaj tisti na vrhu, vse bolj enakovredni, in prav zato se vse več pozornosti posveča tudi psihični pripravi na nastop.
»Tako trener Rudolf Pavlin kot njegov pomočnik Redžo Ljutić sta zelo pozorna, da sem vedno pri stvari, da sem popolnoma osredotočena na trening in mi misli ne bežijo drugam. Zelo sem vesela, da se nam je pridružila tudi Anja Robavs, nekdanja atletinja. Moški in ženske resnično razmišljamo in čutimo drugače, zato je fino ob sebi imeti tudi žensko. Kot trenerka ima drugačen pristop do ekipe in nekatere stvari razume bolje kot moški trenerji.«
Poleg tega mlada šampionka že nekaj mesecev hodi na krioterapijo za boljše delovanje in regeneracijo telesa. »To je terapevtski postopek, pri katerem je telo izpostavljeno zelo nizkim temperaturam. V športni praksi se najpogosteje uporabljajo ledene kopeli, pri čemer je telo izpostavljeno izjemno nizkim temperaturam. Jaz se za tri minute potopim v vodo pri temperaturi od –130 do – 160 stopinj. Postopek kri oskrbi s hranili in kisikom, kar sproži razstrupljanje, ko kri spet zaokroži po telesu. Odkar smo začeli prakticirati krioterapijo, so rezultati veliko boljši in regeneracija telesa po poškodbi veliko krajša.« Poleg tega vsak dan tudi meditira, kar ji pomaga, da se umiri, sprosti napetosti in hkrati laže omili učinke stresa.
Ema kot vsak športnik dobro ve, da je poleg učinkovitega in kakovostnega treninga ključni dejavnik do uspeha tudi zdrava in uravnotežena prehrana. »Zelo pazim, da ne pojem preveč ogljikovih hidratov in sladkorja. Še posebej s kruhom se ne smem pregrešiti, ker se mi takoj pozna pri teži. Moja prehrana je sestavljena pretežno iz zelenjave in mesa. Najboljše ravnovesje si zagotovim predvsem s prehrano, bogato s hranili, zmerno količino beljakovin in kompleksnimi ogljikovimi hidrati, saj jih potrebujem predvsem zaradi energije. Zelo rada imam špagete in po navadi se z njimi pregrešim dan pred tekmo.«
Čeprav včasih po dvobojih hodi naokrog z modricami, se s tem ne obremenjuje. Tudi prijatelji in sošolci so tega že vajeni. Na ulici včasih opazi, da jo kakšen neznanec opazuje, kljub temu modric ne skuša prikriti z ličili, čeprav ji mlajša sestra včasih ponudi, da ji jih prekrije s pudrom.
Sicer pa je študentka 1. letnika finančne matematike na fakulteti za matematiko in fiziko v Ljubljani.
»Vedno sem se navduševala nad matematiko in sem jo imela rada. Trener mi pravi, da razmišljam preveč analitično, kar v boksu ni najbolje. Boks je bolj eksploziven šport, šport trenutka …«
Ema je življenje podredila fakulteti ter zahtevnim in napornim treningom. Vsako jutro se zbudi že ob petih, da je ob šestih lahko že v telovadnici. Po jutranjem treningu gre na fakulteto, po predavanjih pa spet na trening. Ko se pozno popoldne vrne domov, je čas za učenje in naloge. Zvečer pa, če je spanec ne ujame prehitro, pogleda kakšno televizijsko serijo, rešuje križanke ali bere.
»S svojim načinom življenja sem zadovoljna in ne pogrešam večernih izhodov in zabav. Prosti čas raje izkoristim zase, samota mi zelo ustreza. Zadovoljna sem, če prijatelje vidim enkrat na mesec, in tega mi ne zamerijo. Za fanta nimam časa in ga tudi ne pogrešam. Poletje bo posvečeno izključno treningom in pripravam. Na počitnicah nisem bila že nekaj let in jih tudi ne pogrešam. Nekaj dni si bom privoščila oktobra po borbi v Stožicah. To je moj način življenja. Nimam želje po potovanjih, želim si le popolnega odklopa, miru in sprostitve.«
Ema ima doma že šest pasov, od tega štiri šampionske (dva WBU, WBF, dva WIBA in GBC), in enega, ki ga je dobila ob osvojenem naslovu mednarodne prvakinje uglednega združenja WBC. Brez obotavljanja prizna, da ji največ pomeni zmaga, ki jo je dosegla pred dvema letoma v Tivoliju pred domačim občinstvom. Še posebej pa je ponosna na zadnji pas, ki ga je osvojila lani oktobra v povratnem dvoboju z Mehičanko Irais Hernandez. Zdaj pa ne skriva želja po osvojitvi diamantnega pasu: »Zame bo tekma v Stožicah vrhunec mojega življenja in hvaležna sem za priložnost, ki sem jo dobila. Vem, da je tekmica zelo izkušena in pričakujem težko borbo z eno od najboljših evropskih bork.«
Čeprav ima Ema šele 20 let, ima za seboj že izjemno kariero, pred seboj pa še veliko ciljev. Želi si, da bi ta plemeniti šport predstavila mlajšim generacijam, še posebej ženskam po svetu pa bi rada dokazala, da s športom, trdim delom in jasno zastavljenim ciljem lahko postaneš, kar želiš.
»Želim si, da bi moje ime čez deset let postalo sinonim za ta šport. Želim predvsem povedati, da je boks lep, dinamičen šport, v katerem ni prostora za nasilne, neumne ali grobe ljudi. Z udarci sproščam odvečno energijo. Najboljši občutek pa me prevzame po koncu obračuna, ko sem s seboj zadovoljna.«
Njen idol je Ukrajinec Vasilij Lomačenko, predvsem zaradi njegove tehnike in preigravanja tekmecev. Želi si, da bi nekoč tudi sama tekmice premagovala s tako lahkoto.
Ema svojo prednost vidi predvsem v tem, da je levičarka, saj tako marsikatero tekmico preseneti z močnim levim udarcem. Njena dobra stran je tudi v tem, da je zelo prilagodljiva in da vseskozi spreminja tehniko boksanja, za katero želi, da je raznovrstna in se ne ponavlja.
Na tekmice se vedno temeljito pripravi, ogleda si čim več posnetkov njihovih bojev in njihove slabosti poskuša izkoristiti sebi v prid.
Ema z boksom doslej ni zaslužila niti centa, čeprav je že od sedemnajstega leta profesionalna boksarka. Trenutno vse njene stroške pokrivajo trener Rudolf Pavlin, sponzorji in starši. Trener pravi, da so klicali na različne državne ustanove in jih prosili za pomoč, da bi Ema dobila vsaj status športnice, kar bi ji olajšalo študij na fakulteti. Obrnili so se tudi na Olimpijski komite Slovenije in na Boksarsko zvezo Slovenije, pa so povsod naleteli na gluha ušesa.
Njihov cilj je, da bi Emo opazili, da bi postala zanimiva tudi za ameriški trg, saj so ZDA meka boksa, pa tudi velik finančno-športni trg, zato je tudi jasno, zakaj si v njeni ekipi želijo priložnosti tudi čez lužo.
Ema sicer ni dekle, ki bi načrtovala svojo prihodnost daleč vnaprej, vseeno pa si želi v boksu ostati še vsaj prihodnjih deset let, se učiti in še bolj zavzeto in trdo trenirati. Do zdaj je imela srečo, da je po vsakem dvoboju odšla z dvignjeno glavo in brez resnejših poškodb. To pripisuje predvsem dobri fizični kondiciji.
»Ne razmišljam o morebitnih poškodbah in ne bojim se tekmic. V športu ni prostora za strah. Če bi razmišljala o tem, zagotovo ne bi bila tako uspešna in suverena. Strah bi me samo ohromil in potem zagotovo ne bi dala vsega od sebe.«
