Glasba je njen dom, v njenem objemu odpadejo vse skrbi, je povedala že kot 12-letno dekletce. Doma je tudi v Radečah, kjer vedo, da je predvsem preprosto vaško dekle. Z dobrim, malce posebnim, rahlo temačnim in raskavim glasom, ki je njen zaklad. Najino nebo je njena nova skladba, v kateri opisuje bitko med kariero in partnerjem. Ni dvoma, da boste zanjo še slišali.
Z Gajo Prestor smo se srečali dan po maturi, zaradi katere je ob precejšnjih količinah kave prebedela nekaj junijskih noči. Tako je pomahala v slovo srednji kozmetični šoli v Celju in se naslednje jutro po intervjuju odsmejala morskim dogodivščinam naproti. Včasih so bili njeni hobiji poleg glasbe še odbojka in mažoretke, danes je glasba visoko na prioritetni listi, vmes še malo kuha, peče, riše in liči. Ustvarjalna duša, ki je hvaležna za vsako solzo in padec, saj jo je vsaka modrica naredila samo še bolj močno. Zaradi izkušenj ve, kako si zgraditi zaščitni zid okoli sebe in koga lahko spusti skozenj.
Po maturi si boste vzeli leto ali več premora. Razmišljate tudi o selitvi v ZDA, kjer bi si ob delu radi začeli odpirati nove (glasbene) poti. Gotovo veste, da je trg v ZDA brutalen.
Neizprosen tempo mi pravzaprav ustreza. Če nisem nenehno zaposlena, mi postane dolgčas. V Sloveniji je preživeti z glasbo zelo težko, še posebno za nas, mlajše ustvarjalce. Poleg tega sem začela v Sloveniji opažati, da je naš trg vedno bolj preplavljen z balkansko muziko, proti kateri sicer nimam nič in jo v poletnem času tudi sama kdaj poslušam. Ampak dvorane polnijo hrvaški izvajalci, slovenskih pa skoraj nihče ne hodi poslušat. Zato se mi zdi škoda svojo energijo usmerjati v to, da mi na koncertu prisluhne 20 ljudi. Vendar svojega glasbenega stila ne nameravam prilagajati množičnemu okusu. Zato ker nisem ovca. Verjamem, da je prava pot, če bom iskrena v svojem glasbenem izrazu. Saj so me že nagovarjali, da bi zašla v bolj balkanski melos, pa sem odklonila. Cenim tiste, ki jim je to uspelo, ampak nisem tovrstna izvajalka.
V glasbeni šoli ste se najprej učili klavir, nato violino in violo, priučili ste se kitare. Že v osnovni šoli ste pisali pesmi, jih tudi uglasbili, z mladinskim bendom ste veliko nastopali in bili celo predskupina Bajage. Kljub temu vas je na avdiciji za oddajo Slovenija ima talent sesulo?
Zgodil se je nesrečen splet okoliščin. Bila sem v najobčutljivejšem obdobju svojega življenja, na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, želela sem si sodelovati v oddaji, a vsega tudi nisem preveč resno jemala. Že zjutraj, ko sem prišla na avdicijo, me je preplavil močan občutek, češ, to ni to, kar si želim. Pa sem vseeno šla. A občutek, kot da nisem na pravem mestu, se je krepil. Zgodilo se je, kot da bi bila odmaknjena od realnosti, zmedena; ko sem odhajala na oder, me sicer ni bilo strah, ampak nastopa se sploh ne spomnim, kot bi vse potekalo v počasnem posnetku ... Odpela sem do konca, celo dvorana je vstala, zato sem pomislila, da že ni moglo biti tako slabo. Kritike žirije pa so nato bile ostre, celo zlobne. To, da nisem prišla naprej, me niti ni tako potrlo, a sem dobila neki strah, da nisem dovolj dobra, zato sem se začela počasi odmikati od svoje prve ljubezni, glasbe. Rešitev sem našla v ličenju, ki sem se mu vedno bolj posvečala in bila zelo zadovoljna. Sploh ko sem ličila na Emi (Raiven) in festivalu pop rock. O Emi sicer sanjam že od malega, a sem bila tam v napačni vlogi. Bila sem najsrečnejša in zelo žalostna obenem. To, da sem bila dekle iz ozadja, me je globoko v sebi ubijalo.
Kaj bi danes rekli mlajši verziji sebe, tisti zgovorni dvanajstletni deklici v studiu mariborske televizije?
Vedno sem bila zgovorna, le pred pevskim nastopom si včasih niti publike nisem upala pozdraviti. To je zdaj z vajo prešlo. Dvanajstletni deklici pa bi rekla: ostani si zvesta in naj ti bo vseeno, kaj si mislijo o tebi.
Zlobnih komentarjev na spletu sploh ne berete več.
Bolj kot jih bereš, bolj to postaja resničnost, in o tem preprosto ne želim razmišljati. Vem, zakaj to delam, in vem, da mi gre dobro. Dobronamernim kritikam, ki se razlikujejo od žalitev in sovražnih komentarjev, pa vedno prisluhnem in jih tudi poskušam upoštevati. Za žalitve pa v mojem srcu ni prostora.
Sicer pa ste vajeni nizkih udarcev – prejeli ste jih v precej bolj nežnem obdobju življenja, kajne? Vaše najhujše življenjsko obdobje je bila osnovna šola, ko so vas starejša dekleta ustrahovala. Dobivali ste celo tako šokantna sporočila, kot je: »Ti nisi vredna življenja. Kakšna pa si – raje se ubij.«
Osnovna šola je bila res težko obdobje, ker se nisem mogla izražati. Če ima v tako majhnem kraju dekle prvič že v šestem razredu na trepalnicah maskaro, bodo to vedeli vsi in bo vse narobe. Malo drugače sem se oblačila, pela sem, bila sem malce močnejše postave in zaradi tega sem začela prejemati komentarje, češ, da če bom tako debela, ne bom nikoli uspela; da take debele punce sploh ne bi smele peti na odru. To so mi pravili večinoma fantje in starejša dekleta, na sebi sem čutila grde poglede in slišala grozne besede ... Najhujše pa je bilo potem, ko sem si odprla spletni forum, kamor so lahko neznanci pisali anonimna sporočila. Sprva so se tam pojavljala zanimiva vprašanja, potem pa so se začeli grdi napadi, na katere sem nekaj časa še odgovarjala, nato pa padla v zelo temačen prostor v svojih mislih, na trenutke sem celo razmišljala o samomoru. Ko si star 12 let in bereš takšne komentarje, povrhu pa si še nesrečno zaljubljen, te res mine volja do obstajanja. Hvala bogu, da sem imela oporo v mami, ki mi je pomagala.
Še dobro, da ste ji sploh povedali ...
Do mame sem bila vedno zelo iskrena. Je bilo pa zelo težko. Stvari so prišle že tako daleč, da se je vmešala tudi šola. Vsak dan me je bilo strah iti v šolo, ampak več kot sem o tem govorila, lažje je postajalo. Nekega dne sem se odločila zbrisati vse forume, prenehala sem brati komentarje in se osredotočila nase.
Ste v razredu sploh imeli kakšno zaveznico?
Zelo malo. Nikoli nisem bila tista »ta popularna« v razredu, nikoli nisem imela veliko prijateljev. Raje sem bila sama, kot da bi bila v družbi, ki mi ni ustrezala ali je teptala po meni. Zanimivo, da so ravno tista dekleta, ki so bila v osnovni šoli zlobna do mene, pozneje želela, da jih ličim za maturantski ples in da sem njihova prijateljica. Če bi bila jaz na njihovem mestu, si me sploh v oči ne bi upala pogledati. Ne privoščim jim ničesar slabega, ampak opažam, kaj se dogaja z mojim in kaj z njihovim življenjem. Kako se življenje obrne!
Ste jih potem ličili?
Sošolke, s katerimi sicer nisem bila zelo povezana, smo se pa v redu razumele, sem naličila. Tiste, ki so me žalile, pa nikoli. Na lep način sem jih zavrnila. Še danes jih zelo težko pozdravim na ulici.
V dobi interneta žalitve do najstnikov pridejo siloviteje, včasih ti je kdo moral žalitve zabrusiti v obraz, kar je veliko težje.
Svoji enajstletni sestrici Sari ne dovolim, da sodeluje v takšnih internetnih debatah. Ker imam za sabo takšno izkušnjo, vem, kaj ji svetovati, in k sreči mi prisluhne, sem njena vzornica. Moja mama mi ni znala svetovati, ker kot dekle tega ni izkusila. Zdi se mi, da veliko otrok o pritiskih na internetu, na družbenih omrežjih, sploh ne govori. Pred kratkim je ravno devetošolec z naše šole naredil samomor in nihče ne ve, zakaj. Premalo se govori o mentalnem zdravju in težavah, ki jih povzroča internet. Ta je zelo koristen, če ga znaš uporabljati pravilno. Starši bi morali otroke bolj nadzorovati in se z njimi o tem več pogovarjati.
Na Instagramu vam ta trenutek sledi 42.900 ljudi, kar je za naše razmere ogromno. Ste se morda tudi vi spopadali s psihičnimi stiskami, o katerih je govorila tudi ena naših najuspešnejših youtubark?
Na začetku se ti zdi zelo dobro, če te kdo prepozna in pride do tebe. Potem te začnejo že povsod prepoznavati, čutiš poglede na sebi. Sem zelo občutljiva in občasno se počutim tesnobno. Nekajkrat se mi je v nakupovalnem središču zgodilo, da sem na blagajni pozabila pin kodo, ob čemer sem se zavedala, da me ljudje gledajo. Začela sem se nenadzorovano tresti in sem zbežala iz trgovine. Je pa tudi veliko prisrčnih srečanj, ko se želijo deklice fotografirati z mano in ti povedo same lepe stvari. Sčasoma res postane obremenjujoče, da moraš biti vsem na voljo, vedno popoln, v odlični formi, se zdravo prehranjevati ...
Boste torej kdaj objavili nepopolno fotografijo?
Če spremljate moj profil na Instagramu, lahko opazite, da sem vedno manj naličena. V svojih filmčkih (storijih) tudi opozarjam, da moramo sprejeti sebe tudi brez ličil, da je treba paziti, komu sledimo na družbenih omrežjih – poskušam ozaveščati, in če bom nekaj premaknila v samo dveh glavah od teh 42.900, bo to že dosežek. Ljudem hočem posredovati nekaj dobrega.
Ste pa dejali, da vam ličila dajo moč. Zaradi njih ste celo lažje vstajali.
To je bilo obdobje srednje šole, ko sem vsak dan vstajala ob 4.30 (zaradi vlaka ob 5.30, op. a.). Ličenje je bila prva stvar, ki sem se je lotila zjutraj, in še danes se po nanosu rdeče šminke počutim bolj ženstveno.
Sem se morala nasmejati ob vaši izjavi, da so ličila namesto kave in da imate občutek, da boste zmogli vse. Ter še: »Če sem v trenirki, imam občutek, da bo slab dan.« Ste spremenili odnos do trenirke?
(smeh) Ja! Zdaj bi lahko bila ves dan v trenirki! V pol leta sem se zelo spremenila in smešno mi je brati »nove« članke, ki jih novinarji pišejo na podlagi starih intervjujev.
Tudi v ljubezni že pol leta niste več nesrečni. Bom pa spet navedla enega izmed vaših bolj zanimivih citatov: »Tisti, ki mi je všeč, se me ustraši. Največji kreteni pa si upajo največ. Želela bi samo nekoga, ki bi mi pustil svobodo.«
Zelo sem srečna. In imam fanta, ki mi pusti svobodo. On je točno to, kar sem iskala: najboljši prijatelj, zaveznik – vse! Ko sva se spoznala, sva se pogovarjala deset ur. Imava podoben pogled na življenje, oba sva umetnika in zdi se mi, da je v odnosu res najpomembnejše, da imaš ob sebi človeka, ki te podpira v tvojih najboljših in najslabših trenutkih. Oba imava velike ambicije in drug drugega ne ovirava pri njihovem doseganju, temveč se podpirava.
Več zanimivih vsebin si preberite v novi izdaji revije Zarja Jana.
