Mokrišča so območja, kjer zastaja voda. Tla mokrišč so prepojena z vodo, lahko tudi zalita po površini. Niso jezera in niso kopno. Ljudem so se v preteklosti zdela nekoristna in so jih izsuševali. Danes vemo, da so izjemno pomembna tako za naravo kot za ljudi. Z vidika ohranjanja biodiverzitete so mokrišča neprecenljiva.
Poseben tip mokrišč so barja. Na njih uspevajo posebej prilagojene vodoljubne in vlagoljubne rastline, najpomembnejše med njimi so šotni mahovi. V barjanskih tleh ni kisika, poleg tega so zelo kisla, zato odmrli deli rastlin in drugi organski materiali ne razpadajo. Ves ta material se v procesu pooglenitve pretvarja v šoto in leto za letom ga je več. Vmes med kopno površino barij so lahko manjša vodna okna, barjanska jezera. Voda v njih je zaradi vsebovanih organskih snovi običajno črna. Pred stoletji ljudje niso razumeli, zakaj organska snov na barjih ne propada, zato so verjeli, da so barja nekako ukleta. Posebej v severni Evropi so barjanskim božanstvom občasno žrtvovali ljudi. Nekaj sto teh žrtev se je do danes ohranilo v obliki barjanske mumije.
Barja nastanejo v hladnih, vlažnih predelih severne in južne poloble. So razvojna stopnja na poti od jezera do gozda. Jezerska kotanja se skozi tisočletja polni s sedimenti, ki jih vanjo vnašajo pritoki. Ko je jezero dovolj plitko, postane mokrišče, ki se še vedno polni s sedimenti in tudi z odmrlo organsko snovjo rastlin, ki ga preraščajo. Nato sledi barjanska faza. Ko je kotanja popolnoma zapolnjena, jo preraste gozd.
Vse je odvisno od vode
Barja v grobem delimo na tri tipe: visoko, prehodno in nizko barje. Nizko barje ima stik s podtalnico in površinsko vodo. Hranil je zato razmeroma veliko, šota je kisla, vendar ne zelo. Prehodno barje nastane iz nizkega, ko se naloži dovolj šote. Za ohranjanje vodnega ravnotežja postane pomembna deževnica.
Potem pa imamo še visoko barje. Njegovo površje je že toliko dvignjeno nad okolico, da ga talna voda ne more več napajati. Deževnica postane edini vir vode. Visokobarjanska šota praktično ne vsebuje hranil, poleg tega pa je tudi zelo kisla. Rastline, ki uspevajo tu, so specialisti, ki v drugačnih razmerah ne preživijo.
Ljubljansko barje
Eno najjužnejših barij v Evropi je bilo Ljubljansko barje ali Morost. Plast šote na njem je bila debela do osem metrov. V prejšnjem stoletju so vso to šoto zrezali, posušili in prodali za kurjavo. Skupaj s šoto je z Ljubljanskega barja izginilo veliko število rastlinskih in živalskih vrst.
Če ne gre drugače ...
Ker v tleh ni bilo hranil, so se rastline skozi milijone let prilagodile tako, da so si hranila začele »loviti« kar same – postale so mesojedke. Rastline, ki se prehranjujejo z insekti in jim pravimo mesojedke, so torej rastline barij. Njihova mesojedost je odraz njihovega skopega življenjskega okolja. Značilno zanje je, da privabljajo živali, lovijo jih z listi, ki so preobraženi v različno oblikovane pasti. Iz svojega »plena« pridobijo snovi, ki jih potrebujejo za rast, zato lahko rastejo hitreje, kot jim skope rastne razmere v okolju dovoljujejo.
Barje na vrtu
Mesojedke in druge barjanske rastline lahko s svojo posebnostjo poživijo tudi domače vrtove. A če jih želimo vključiti v domači vrt, je treba vedeti, da bomo morali zanje postaviti barjansko gredo. Naloga je precej enostavna, rezultat pa je lahko spektakularen.
Barjanska greda je lahko vkopana v tla ali pa prosto stoječa v večji posodi. Če želimo premakljivo gredo oz. alternativo klasičnim zasaditvam v koritih, lahko barjansko gredo naredimo tudi v večjem cvetličnem koritu. Glede na prostorske omejitve in vrste rastlin, ki jih želimo gojiti, določimo minimalni volumen barjanske grede. Za dve ali tri vrste vrčkovk predlagam okoli 100 litrov volumna in 0,5 m2 površine. Globina substrata naj bo vsaj 20 cm.
Ko ugotovimo svoje želje, na podlagi zgornjega priporočila izračunamo, kako veliko površino potrebujemo, na tej osnovi pa si nato priskrbimo primerno veliko korito ali izkopljemo primerno prostorno luknjo v tleh. Če bo barjanska greda v tleh, izkopljimo ravne ali rahlo poševne stranice. Zelo pomembno je, da stranice grede ali korita obdamo z neprepustno plastično folijo. Kamnito ali kovinsko korito brez folije ni primerno, minerali iz kamna oz. kovine bi namreč zastrupili rastline.
Tako pripravljeno gredo ali korito napolnimo s substratom za mesojedke, približno do 3 ali 4 prste pod robom. Substrat pripravimo iz čiste šote, ki ji dodamo manjšo količino grobozrnatega kremenčevega peska. Šoto dobro zalijemo. Uporabimo izključno deževnico, vse druge vode vsebujejo mineralne snovi, ki so za mesojedke strupene. Vsadimo izbrane rastline. Zelo lepo se zraven poda tudi pravi živi šotni mah, a ga nikar ne nabirajte v naravi, saj je tako ropanje rastlin iz narave nesprejemljivo. Gojitelji mesojedk vam bodo z veseljem pomagali pri izbiri. Je pa šotni mah v barjanski gredi tudi nadvse koristen. Preprečuje namreč razrast alg in naredi okolje bolj prijazno mesojedkam.
Pomembno je, da barjansko gredo ves čas ohranjamo dovolj mokro. Sproti dolivamo toliko deževnice, kot je šota lahko vpije. Bolje, če malo vode zastaja na površini, kot če se šota zasuši. Ob tem naj vas ne skrbi, da bi na ta način privabili komarje. Voda na barjanski gredi je prekisla, da bi se v njej lahko razvijali. Če bo barjanska greda pozimi na prostem, vanjo sadimo le prezimno trdne vrste mesojedk. Seveda pa izbira ni omejena le na mesojedke. Zraven lahko posadite tudi različne šaše, ostričevke, vresovke in druge zanimive barjanske rastline, ki jih v običajnih razmerah ne moremo gojiti. Poskusite, ne bo vam žal!
