Mobing oziroma trpinčenje je sistematično, dlje trajajoče psihično in čustveno nasilje na delovnem mestu. Prepoved tega smo v Sloveniji uzakonili v Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), žal pa ga na moralni ravni naša družba še vedno ni dovolj strogo obsodila. Toda šele, ko bo mobing tudi v javnem mnenju prepoznan kot nedopustno in zavrženo dejanje, usodno za žrtve in drago za družbo, se mu bomo lahko učinkovitejše postavili po robu.
Mobing je eden najbolj nizkotnih načinov izražanja premoči – najpogosteje nadrejenih, v nekaterih primerih med sodelavci, nekaj pa je tudi primerov, ko podrejeni trpinčijo nadrejenega. Žal ga je v naših uradih in podjetjih mnogo več, kot kažejo uradni podatki, ki pa izhajajo le iz prijav. Ker pa prijave pogosto pahnejo prizadetega v še hujše trpinčenje in ustrahovanje, ostaja veliko primerov prikritih. O prepovedi trpinčenja na delovnem mestu govori Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o varnosti in zdravju pri delu pa določa tudi konkretne naloge pooblaščenca za preprečevanje mobinga. Na teh osnovah so ustanove in podjetja sprejela pravilnike, ki zajemajo marsikaj – od preventivnega delovanja, da do mobinga ne bi prihajalo, do postopkov, kako ga reševati, če se pojavi. Za zaupnike oziroma pooblaščence za preprečevanje mobinga so organizirana izobraževanja, toda ni redko, da so ti v praksi pogosteje v vlogi varuhov tistih, ki trpinčijo, kot žrtev. Zgodi se, da se z njihovo pomočjo »namigovanja o mobingu« pomedejo pod preprogo in tako naj bi bil »rešen« ugled šefa in podjetja oziroma ustanove. Kaj je pa žrtev v takšnih primerih? Kot da se njihova stiska nikogar ne tiče.
Seveda to ni splošna praksa; ustanove in podjetja se zavedajo, da so zadovoljni zaposleni ključni za uspeh, pa vendar se tudi v kakšnem »uglednem« okolju najde v ovčko preoblečen volk ali volkulja, ki s trpinčenjem ogroža posameznika ali več ljudi. Toda prej ali slej pride resnica na dan, saj tisti, ki trpinči – največkrat pod parolo dobrega dela –, ogroža tudi ugled podjetja oziroma institucije.
Tako kot v večini evropskih držav, se tudi pri nas mobing pogosteje pojavlja v javnem kot v zasebnem sektorju, in tako kot v Evropski uniji so zaradi mobinga tudi na našem sodišču javni uslužbenci vložili več tožb kot delavci, zaposleni v gospodarstvu.
Posledice dolgotrajnega trpinčenja se kažejo v duševnih, psihosomatskih in socialnih problemih. Občutek obupa, nemoči, jeze, tesnobe, brezupa, depresivnosti, pa tudi kompulzivnost, postavijo žrtev v stalen stres, ki pelje v bolezen, v skrajni meri celo v samomor. Ta, pravijo psihologi, ima sicer več ozadij, mobing pa je eden od teh. Poleg omenjenega trpinčen človek – če je še takšen strokovnjak – svojega dela ne bo mogel dobro opravljati. Ob trpinčenju se v kolektivu širi negativna klima, ki zajame in spravi v strah vse, tudi tiste, ki so privilegirani (po sistemu deli in vladaj).
Mobing tudi veliko stane – več in daljše so bolniške odsotnosti, manjša je produktivnost zaradi razvrednotenja posameznika, strahu in pritiskov, posledično so slabši rezultati; večja je fluktuacija, manjše je zanimanje strokovnjakov za delo v takšnem okolju itd. Kljub temu pa je mobing slabo zaznan. Tudi zato, ker toleriramo grobost in nekritično sprejemamo prepričanja, da je pač to del sodobnega načina vodenja.
Na videz tanka, vsebinsko pa močna črta
Je pa mobing včasih tudi preveč poenostavljeno razumljen. Kritika slabega dela, zaradi česar je zaposleni užaljen ali jezen, še ni mobing. Šef mora skrbeti za red, za pravočasno in dobro opravljeno delo, kar ni vedno lahko. Pri tem je pomemben način komuniciranja – vsako trditev, navodilo, kritiko … lahko podamo na konstruktiven ali pa destruktiven – žaljiv način. V nobenem delovnem procesu se konfliktom ni mogoče izogniti in v stresni situaciji, ki jih ti povzročajo, se ljudje težje obvladujemo, zato iz obeh smeri »pade« tudi kakšna težka beseda. Ko se stanje umiri, pa bi morale iz obeh smeri priti tudi opravičilo.
Seveda pa je velika razlika med tem, ali se nekomu zdi, da dobro dela, pa ni deležen pohval ali napredovanj in to razume kot mobing, in med tem, da zaposlenega nekdo načrtno, sistematično maltretira, onemogoča, ponižuje … Toda samo zaradi občutka, da nekdo ni dovolj upoštevan, ta še ne bo zbolel, kar se dogaja pri ljudeh, ki so na delovnem mestu trpinčeni. Samo zato, ker se posamezniku zdi, da ga šef ne mara, se v kolektivu ne bo širilo negativno vzdušje, kar se dogaja ob mobingu. In samo zaradi občutka zapostavljenosti »prizadeti« in njegovi sodelavci niso prestrašeni, se ne bojijo lastne sence, kar se dogaja ob konkretnem izvajanju mobinga.
Tudi v humanih poklicih je veliko trpinčenja
Mobing se pojavlja povsod – od osebnega življenja do poslovnega sveta, od cerkve do šovbiznisa. Z nelagodjem smo spremljali poročila o mobingu na dveh univerzah; vse pogosteje slišimo o pritiskih na učitelje, še zlasti v osnovnih šolah; te izvajajo tako starši kot tudi ravnatelji. In če ima učitelj določenega učenca »na piki«, ta ne ubeži šikaniranju, smešenju in trpinčenju. Žal ni okolja, ki bi bilo varno pred trpinčenjem. V Sloveniji sicer teh analiz še ni, so pa osupnili podatki angleške raziskave o mobingu nad babicami. »V Veliki Britaniji je več študij pokazalo, da je kar 51 odstotkov vprašanih babic izkusilo mobing s strani sodelavca, 41 odstotkov babic s strani vodje ter 21 odstotkov s strani druge strokovno nadrejene osebe. V eni od teh študij 40 odstotkov babic priznava, da so doživele mobing na delovnem mestu, 68 odstotkov pa mu je bilo priča. Zavedati se je treba, da je babiški poklic human poklic in takšno bi naj bilo v skladu z etiko tudi obnašanje do sodelavcev, študentov (bodočih kolegov) ter žensk …« sta zapisali avtorici članka, ki je bil objavljena v slovenskem Obzorniku zdravstvene nege. Seveda se v angleškem primeru (pa verjetno ni osamljen) človek vpraša po posledicah za porodnice in dojenčke!
Pri nas se premalo opozarja na posledice mobinga; to nesprejemljivo dejanje je deležno pozornosti in obsodbe javnosti le v odmevnejših primerih, ki pridejo v medije. In v teh primerih so pojasnila tistih, ki trpinčijo, slišati kot seznam njihovih odlik: da gre za človeka z visokimi zahtevami, natančnega, delavnega, da pa je njena – njegova komunikacija pač glasnejša in se za to opravičuje. Še zlasti v poslovnem svetu bi morali biti mnogo bolj pozorni na odnose in skrbeti za korektno, če že ne spoštljivo komunikacijo ter za sprotno in odkrito reševanje konfliktov.
Krivi so tisti, ki trpinči, njegovi šefi in sodelavci
Toda preden pride do stanja, ki mu rečemo mobing, se vrstijo številne »majhne« nesramnosti, na katere nihče ne reagira, čeprav se jih ne da preslišati ali spregledati. Dretje, poniževanje ali neprestano vrtanje v enega od sodelavcev deluje na kolektiv tako, da se vsak začne bati zase. Zato se sodelavci previdno distancirajo od žrtve; če je že šef ne izolira, jo izolira kar kolektiv sam. Sodelavci – v svoje opravičilo – radi razširjajo mnenje, da so žrtve praviloma šibki ljudje, ki se ne znajo postaviti zase. To pa v mnogih primerih sploh ne drži, pravijo psihologi. Kajti tisti, ki trpinči, »zna« prizadeti tako, da je človek povsem šokiran, da otrpne, kot da je prejel dozo strupa, zaradi česar je psihično in tudi fizično povsem onemogočen. Žrtve pripovedujejo, da od šoka niso mogle izreči besede, se premakniti … Zato ob napačnem mnenju, da so mobinga deležni ljudje, ki se ne znajo postaviti zase, lahko potegnemo vzporednico z žrtvami posilstva, ki so, žal, po mnenju nekaterih za to krive kar same.
Raziskave iz zahodnoevropskih in skandinavskih držav kažejo, da je okoli 5 odstotkov zaposlenih žrtev izrazitih in ponavljajočih se dejanj psihičnega nasilja, okoli 10 odstotkov zaposlenih je žrtev občasnih dejanj, okoli četrtina vseh zaposlenih pa se sooča z negativnimi socialnimi vedenji.
Da se lahko razvije mobing, je vzrok predvsem v premajhni občutljivosti do trpinčenja in do neustrezne komunikacije. Toda tisti, ki trpinčijo, znajo biti tudi tako pretkani, da, razen njegovih tarč, drugi lahko le slutijo, »da se nekaj čudnega dogaja«. Včasih pa celo žrtev sama ne ve, kdaj in zakaj se je zgodil preobrat in je naenkrat vse nepopravljivo narobe in se pri tem celo obtožuje. Če bi se vodilni v posameznem okolju zavedali, da so za mobing soodgovorni, bi bili mnogo bolj pozorni na odnose. Ne le tisti, ki izvaja mobing, ampak tudi njegovi nadrejeni so sokrivi, ker tega niso zaznali, in v določeni meri tudi sodelavci žrtve, ker »so gledali stran« in molčali.
Ko je najpomembnejše, da se žrtev počuti slabo
Opis ene od žrtev: Mobing ni samo dretje, preklinjanje, metanje ključev po prostoru ali v ljudi. Mobing se lahko dogaja v prijaznih tonih in z nasmehom. Mobing je nenehen pritisk. Pozornost na detajle, formo, ne na ljudi, ne na vsebino. Namesto pike klicaj ali katero koli ločilo je lahko tema spraševanja, 20-minutnega vrtanja in zasliševanja. Ko delo nikoli, ampak nikoli ni dovolj dobro ali hitro opravljeno. Ko s prijaznim tonom dosežeš večkrat na dan, da se ljudje počutijo nesposobni, majhni, brez vrednosti. Ko jim dnevno kršiš osnovne človekove pravice. Ko izsiljuješ z dopustom, lahko boš šel, če … in je če-jev vse več, izkoriščenega dopusta pa vse manj. Ko odmerjaš, kaj bodo ljudje počeli v času – zakonsko določene in priznane – malice, s kom lahko jedo, pijejo in s kom ne. Nenehen pritisk. Dobesedno. Večkrat na dan. Ko je bolj pomembno, da se ljudje počutijo slabo in nesposobni, namesto da bi kot dober menedžer poskrbel, da je delo kakovostno narejeno in opravljeno. Mojstri mobinga instinktivno začutijo, kdaj so prestopili mejo in postanejo – po priročniku in pretirano – prijazni. Ko se to zgodi, preprosto veš, da bodo naslednji koraki mobinga samo še bolj intenzivni in pogosti. Spopadanje z mobingom je naporno tudi zato, ker lahko živiš v nenehnem pričakovanju naslednjih udarcev, več energije tako vlagaš v pripravo obrambe ali snovanje strategije preživetja še enega delovnega dne kot v samo delo.
Zakaj jaz? Kaj je narobe z menoj?
Mag. Vida Vidmar Kastelic, iz Centra za individualno, zakonsko in družinsko terapijo Emocije, se pri klientih v terapevtskem procesu pogosto sreča s posledicami mobinga. »Ti ljudje so polni sramu in strahu. Žrtev se samoobtožuje, hkrati pa se sprašuje, zakaj jaz, kaj je z menoj narobe, zakaj se ne morem (se nisem mogla-mogel) zoperstaviti temu trpinčenju.« Ob vprašanju, kdaj in zakaj se je to sploh začelo, naša sogovornica poudari, da se vedno začne s prvim nerazrešenim konfliktom. Ob nesoglasju bi se morala šef in podrejeni na štiri oči pogovoriti o vzroku nestrinjanja, o tem, kaj koga moti, kako rešiti to situacijo. Pa se to le redko zgodi. Zato se pritiski lahko še stopnjujejo. Jeza je seveda prvo čustvo in ta je na mestu, saj človeka spodbudi, da skuša nekaj ukreniti. Toda z nadaljevanjem šikaniranja, podcenjevanja, trpinčenja tudi za jezo zmanjka moči, žrtve sčasoma tudi jokati ne morejo več. In ostane samo še sram. Ta pa človeka povsem ohromi; žrtev se zapre in zakrči v strahu pred tem, kar bo še sledilo. In strah je upravičen, kajti tisti, ki trpinči, je vedno zelo iznajdljiv; poniževati, smešiti, grajati, »klofutati« znajo tudi s sladkimi besedami. Takšen je primer, ko šefica podcenjujoče nagovori podrejeno, ki je že vrsto let korektno opravljala svoje delo, kar na enkrat pa tega več ne zna: »Ljubica moja, se bova morali še pogovoriti, kako se to dela!«
Sram in strah skupaj povzroča strahotno stisko, ki pogosto vodi v depresijo in anksioznost. Ta »kombinacija« pa je – tudi zaradi tradicionalne vzgoje – za moške še nekoliko drugačna kot za ženske: »Še vedno velja, da moški ne joka, da je glava družine, da mora biti močan, ponosen … Če je sodelavca, ki je – na primer – opozoril na nepravilnosti, šef začel šikanirati, ga celo degradiral, mu ni odobril dopusta na želeni dan, ga onemogočal na vsakem koraku, mu je s tem seveda poleg vsega hudega vzel samospoštovanje in dostojanstvo. Toda ne upre se, ker se boji za službo in trpi, dokler se popolnoma ne zlomi. Ženske smo bile vzgojene v duhu, da je treba potrpeti, zato predpostavljajo, da so le preveč občutljive in se glede situacije, ki se jim dogaja, zelo samoobtožujejo. Se pa prej potožijo, se zjočejo, včasih celo poiščejo pomoč; moški žal tega zlepa ne storijo,« pravi Vida Vidmar Kastelic.
Kje je sočutje?
Žrtev, izčrpana od nenehnega trpinčenja v službi, pričakuje od svojih bližnjih v prvi vrsti sočutje. »Kako hudo mi je zate, ker si deležna takšnih pritiskov. Razumem tvojo bolečino, stisko, tvoj težak položaj in rada bi ti pomagala. Kaj lahko naredim zate?« Namesto takšnih besed tolažbe in izrazov razumevanja, ki bi žrtvi nudile psihično oporo, pa so domači in prijatelji polni nasvetov v smislu: »Jaz bi to hitro uredila, udarila bi po mizi, kričala bi nazaj, povedala svoje. Zagrozila s tožbo …« Takšna tolažba pa le še poglablja občutek nemoči in občutek nesposobnosti, ponižanja, kar žrtev še bolj potegne v ozadje in osamo. »Pa vendar smo ljudje sočutna bitja, le da je v zadnjem času te naše plemenite vsebine preglasila naravnanost k produktivnosti in dobičku. V ospredju je, žal, ekonomski vidik in na tej osnovi vodje tudi lažje manipulirajo s podrejenimi. Večkrat jih opomnijo, naj bodo hvaležni, da imajo delo, da niso bili odpuščeni in da se že pripravljajo novi seznami. Zato se sodelavci doživljajo kot konkurenca. Začne se tekma in delo do izgorelosti. Vrniti se moramo k vrednotam, obuditi sočutnost in se postaviti proti trpinčenju. S tem bomo boljšali odnose in ustvarjali varnejšo klimo.«
Še manj posluha za sočutnost pa je v primerih spolnega nadlegovanja. Še vedno je najprej pomislek, ali ni dekle (v veliki večini so žrtve ženske) izzivalo s svojim kratkim krilom, dekoltejem, iskrivimi očmi in veselim nasmehom. »Poudariti moram, da kratko krilo ali kaj drugega, kar se nekomu zdi izzivalno, nikoli ne pomeni vabila! Nikoli! To bi morali vedeti tisti, ki si tako lahkotno privoščijo nadlegovanje – od verbalnega, ki zajema razne vzdevke, nespodobne besede ipd, do telesnega. Ali se zavedajo, da so že namigovanja kazniva dejanja? In da to na žrtvi pusti posledice?« Vida Vidmar Kastelic pripoveduje iz svojih terapevtskih izkušenj: »Niso redki primeri, ko se mlade, ambiciozne, delovne ženske, ki strokovno zagovarjajo svoja stališča, deležne 'nasveta', naj svojo vročekrvno zagnanost raje hranijo 'za zvečer'. Sledi osramočenost, občutek zlorabe in obupa, ki vodi k otopelosti in strahu, predvsem pa ubije željo po strokovnem in produktivnem delu.«
Sogovornica doda še pomembno sporočilo, da nasilje ni izguba povzročiteljevega nadzora, temveč njegova odločitev, da prevzema nadzor, kar je velika razlika. Tudi žrtvam malce »odleže«, ko razumejo, da se je povzročitelj odločil za nasilje in ni vzroka za samoobtoževanje in iskanje lastne krivde. Pojasni tudi, da s pomočjo sklopa dvanajstih terapij, kar traja približno tri mesece, žrtev postopno predela travme in psihične bolečine, ki jih je povzročil mobing. »V tem času se v možganih že vzpostavijo nove povezave, torej novi vzorci, ki zagotavljajo bolj kakovostno, funkcionalno življenje. Rečemo, da se človek opolnomoči.«
Zakon varuje žrtev in tistega, ki ji pomaga
Predstojnik katedre za delovno in socialno pravo na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani doc. dr. Luka Tičar je uvodoma pojasnil, da zakon ne govori o mobingu, ker je to sociološki, ne pa pravni termin in dodal, da je bil ta termin prvotno razumljen kot slaba, neetična komunikacija. »To, kar laična javnost razume pod pojmom mobing, Zakon o delovnih razmerjih opredeljuje kot trpinčenje. Poleg tega pa opredeljuje in prepoveduje še nadlegovanje in spolno nadlegovanje, za vsa tri protipravna ravnanja pa ZDR-1 predvideva tudi odškodninsko odgovornost delodajalca.« V delovno pravnem pomenu trpinčenje obsega ponavljajoča se, sistematična, sovražna dejanja, šikaniranje ali diskriminacijo, ki običajno odstopajo od cilja, ki je v skladu s pravom, niso koristna za družbo in prizadenejo oškodovančevo osebnostno pravico do dostojanstva oziroma čast in zdravje, diskriminacija (sem sodi tudi nadlegovanje) pa je dejanje, s katerim delodajalec postavlja delavca v neenakopraven položaj ali mu prizna manj pravic in ugodnosti v primerjavi s sodelavci …
Dr. Luka Tičar je sicer mnenja, da je zakonodaja tudi na tem področju preveč zapletena, kar še otežuje reševanje. Ker vprašanje trpinčenja in nadlegovanja vedno nosi v sebi subjektivno konotacijo (doživljanje pritiskov ni univerzalno, ampak je odvisno od posameznikove osebnostne in psihološke strukture), je v sodnih postopkih to področje še toliko občutljivejše in težje dokazljivo. Zato je na sodišču od vsakega primera posebej odvisno, ali gre za trpinčenje in nadlegovanje: »Ljudje smo zelo različni; to, kar je za nekoga nedopustno, je za drugega lahko povsem običajno; kar nekdo doživlja kot ponižujoče, je nekomu drugemu izziv … In zato je v teh primerih zelo pomembno, da zakon določa obrnjeno dokazno breme, kar pomeni, da žrtvi ni treba dokazovati trpinčenja ali nadlegovanja, ampak mora ob njeni trditvi, da je bila podvržena takšnemu ravnanju, delodajalec dokazovati, da ni tako. Zakon ščiti tistega, ki se počuti žrtev in tudi tistega, ki žrtvi pomaga.« Pa vendar, opozarja naš sogovornik, je v tožbi nujno navajati zelo natančne trditve in podrobne dokaze zanje. Tudi v Sloveniji je dobljenih že precej tožb iz naslova trpinčenja, nadlegovanja ter spolnega nadlegovanja in žrtvam so bile izplačane odškodnine. Niso pa vse tožbe uspešne, saj sodišče v nekaterih primerih ni zaznalo trpinčenja ali nadlegovanja. Vendar pa se naša sodna praksa v zvezi z odškodnino zaradi psihičnega nasilja na delovnem mestu še ni povsem izoblikovala.
Dr. Luka Tičar se strinja, da je trpinčenje po navadi odraz slabega vodenja in neobvladovanja dela z ljudmi, za kar so potrebne posebne veščine in znanja, kot tudi določene osebnostne lastnosti in talent za delo z ljudmi. Pomanjkanje tega pa se da do določene mere nadoknaditi z znanjem in jasnimi notranjimi pravili. Ob tem pa je treba ohranjati zdravo mero razuma, da se vsak konflikt ne razglasi kot mobing. »Šef mora imeti avtoriteto, dosegel pa jo bo z jasnimi zahtevami ter dobrim in poštenim delom. Trpinčijo pa šefi, ki to ne znajo biti.«
Ali se lahko ob teh pravno in obče človeško občutljivih vprašanjih, ki se vsakega posameznika dotaknejo po svoje, naslonimo tudi na tako imenovano naravno pravo: »Naravno pravo je notranji občutek za poštenost, za to, kar je spodobno, kar je prav. Toda ob umanjkanju klasičnih vrednot žal tudi naravno pravo vsak razume po svoje!« Najučinkovitejša preventiva je intenzivno ozaveščanje javnosti, meni dr. Tičar. Le tako bo družba razumela in sprejela mobing kot nedopustno in zavrženo dejanje.
Zdrava osebnost ne čuti potrebe po trpinčenju
Zgovoren je podatek, da je na spletu veliko objav o psihičnem profilu žrtev, ni pa objav o psihičnem profilu tistega, ki izvaja mobing. Vemo pa, da trpinčijo tako ženske kot tudi moški, neizobraženi in visoko izobraženi. Glede na njihova dejanja pa bi laično lahko rekli, da gre za osebnosti, ki »se hranijo« s tem, da nekoga trpinčijo, za ljudi, ki si krepijo lastno vrednost tako, da se dokazujejo skozi teroriziranje sodelavcev, nekateri »so zasvojeni« s svojo močjo in pomembnostjo, so pa tudi takšni, ki za trpinčenjem skrivajo nesposobnost, neznanje, nemoč … Tisti, ki trpinčijo, so tako rekoč brez občutka sramu in krivde, grobi do podrejenih, do nadrejenih ljubeznivi, do sebe pa skrajno tankočutni in občutljivi.
Asistentko dr. Renato Marčič s Katedre za socialno psihologijo na ljubljanski FF smo prosili za oris psihičnega profila človeka, ki je nagnjen k trpinčenju. »Značilnosti storilca težko raziskujemo neposredno, ker se storilci večinoma ne bodo prostovoljno (pri)javili in sodelovali v raziskavi. Zato o njih pogosto dobimo informacije od žrtev ali pa sodelavcev oziroma vrstnikov storilca, lahko pa o značilnostih tega a sklepamo tudi iz raziskav na temo agresivnosti.« Dodaja, da tako kot pri vsakem drugem vedenju, gre tudi pri trpinčenju za kombinacijo več dejavnikov. Pa vendar raziskave kažejo, da trpinčijo ljudje, ki so nagnjeni h kakršni koli agresivnosti, lahko so dominantni, impulzivni, defenzivni, tesnobni … V vsakem primeru pa jim manjka socialnih kompetenc (spretnosti, ki so potrebne v medosebnih odnosih: spretnost uspešnega komuniciranja, reševanja konfliktov …), pa tudi čustvenih kompetenc (zaznavanje, razumevanje in ustrezno reagiranje na čustva drugih in svoja čustva) in empatije. Kot ugotavljajo nekatere raziskave, se agresivnost povezuje tudi z visokim, vendar nestabilnim, krhkim samospoštovanjem. To pomeni, da je posameznikovo visoko mnenje o sebi v veliki meri odvisno od vsakodnevnih dogodkov, ki ogrožajo to mnenje. Stresne situacije pogosteje spodbudijo agresivnost, zato ima pomemben dejavnik tudi delovno okolje. Na delovnem mestu lahko stres povzročajo nejasne delovne naloge in dolžnosti posameznikov, preveč delovnih nalog in podobno.
»Trpinčenje na delovnem mestu lahko spodbuja tudi pozicija, ki daje socialno moč v odnosu do podrejenega. Storilec včasih meni, da je njegova naloga biti strog, nepopustljiv, kar lahko povzroči konflikte, zamere, ipd. Med pomembnimi dejavniki za mobing pa je tudi širše družbeno okolje. V kapitalizmu se spodbuja osredotočenost nase, na lastne interese, tekmovalnost, manj pa razmišljanje in upoštevanje drugih, njihovega počutja in potreb … Ti 'drugačni' in 'manjvredni' pa postanejo tarča, ob kateri storilec ne čuti toliko sramu in krivde, kot bi jo do enakovrednega človeka. Po drugi strani pa kapitalizem povzroča tudi stisko pri večini zaposlenih, saj jih sili, da naredijo čim več v čim krajšem času, da so vedno na voljo oziroma z mislimi v službi, ali pa da tekmujejo za službe oziroma se bojijo, da jih bodo izgubili.«
Renata Marčič opozarja tudi na širše družbene razmere, ki se odražajo v vzgoji oziroma socializaciji. »Že kot otroci se naučimo, v kolikšni meri je ali pa ni sprejemljivo biti agresiven do drugih, najpogosteje preko vzora, ki nam ga dajejo starši z vedenjem do nas ali do drugih, pa tudi druge pomembne odrasle osebe, kot so sorodniki, učitelji ali pogosto videne javne osebe. Zgodaj naučeni vzorci so lahko v odraslosti inhibirani, vendar se lahko pokažejo v določenih pogojih, na primer v stresnih situacijah.«
Zanimalo nas je tudi, ali bi človeku, ki povzroča trpinčenje, »pomagala« supervizija ali introvizija, da bi se soočil s svojimi dejanji, občutil in razumel, kaj povzroča tistim, ki jih trpinči. Sogovornica meni, da bi na tej osnovi težko uvidel dejstva in se spremenil: »V tem smislu bi bila morda najbolj učinkovita psihoanaliza, toda kdo od tistih, ki trpinčijo, bi se samostojno odločil za to?«
