Manuella se je namreč s fantom Marjanom Hvalo, ki je obenem tudi njen največji podpornik in med drugim avtor pesmi Blue and Red, kmalu zatem preselila v Stockholm in tam spisala svojevrstno zgodbo, ki bi lahko postala tudi filmska ali knjižna uspešnica. Pevka je namreč ne glede na to, da je bilo na trenutke vse videti črno, vztrajala pri začrtani poti in danes lahko reče, da je točno tam, kjer je želela biti. Ko sta s fantom spakirala kovčke in se podala na Švedsko, sta se podala v neznano. Brez zvez in poznanstev, ki bi jih lahko izkoristila, in brez kakšnega večjega kapitala. Bili so trenutki, ko bi bilo lažje pospraviti kovčke in se odpraviti nazaj v domovino. A takrat si je Manuella rekla, da to ni tisto, kar si želi, in da je en slab projekt pač ne more vreči iz tira. Zato sta ostala in izkazalo se je, da sta ravnala prav. Na koncu se je namreč vse postavilo na svoje mesto. Celo več – Manuella je danes točno tam, kjer je želela biti. In na tej poti ji je ves čas ob strani stal tudi njen Marjan, ki je bil ob njej tudi med najinim pogovorom ter izdal nekaj zanimivosti, med katerimi je tudi ta, da se bliža poroka …
Kdo je Manuella, kako bi se opisali?
Ne glede na to, katero obdobje svojega življenja opisujem, je Manuella vedno kreatorka svojega življenja, upornica z razlogom. Od nekdaj čutim, da je to moja pot, da skozi glasbo dvigujem razpoloženje, sebi in drugim. Tako je že od zgodnjega otroštva in to se ne bo spremenilo. Ker preprosto vem, kdo in kaj želim biti. Še preden sem vedela, kdo sem, sem vedela, kaj želim postati. Mama mi je povedala, da sem bila stara tri leta in pol in sem rekla: Veš, mami, ti si pa revica, ker moraš vsak dan za osem ur hoditi v službo in delati za druge. Jaz bom pa pela in bom razveseljevala ljudi. Tako da, ja, kreatorka, umetnica, to sem. Nisem pa vedela, da bo ta poklic zahteval 24 ur na dan ... (smeh)
Je bil kdo v vaši družini glasbenik ali ste se rodili s to željo?
Mislim, da sem se kar rodila s tem, ker se nihče v družini ni ukvarjal z glasbo. Mama in oče sta rada prepevala v družbi, ampak kaj več od tega pa ne. Oba sta imela smisel za glasbo, predvsem oče, ampak ni imel nikoli prave podpore. Je pa stari ata, torej mamim oče, igral klavirsko harmoniko. Tako da neki geni so se že morali sestaviti skupaj. Večinoma pa sem bila kar sama tista, ki sem pokazala voljo do petja, in to že zelo zgodaj.
Igrate več inštrumentov, a vendar ste pevka. Kako to?
Ne bi rekla, da sem super inštrumentalistka, imam pa občutek za inštrumente. Vsakemu inštrumentu, če hočeš biti dober, se moraš posvečati, jaz se ne preveč, si pa želim, da bi bila v prihodnje bolj pridna s kitaro in klavirjem. Za petje pa ni bilo nikoli problema. Nikoli mi pravzaprav ni bilo treba posebej vaditi, ker sem kar sama od sebe veliko prepevala.
Ste imeli kakšno vzornico med pevkami, po kateri ste se zgledovali?
Že zelo zgodaj mi je bila všeč pevka skupine The Cranberries, Dolores O’Riordan, pa po drugi strani Celine Dion in Whitney Houston … Pevski ideali in žanri so se malo mešali med popom in rockom. V najstniških letih mi je bila zelo všeč Shakira, ker sem ugotovila, da imava podoben način petja, pa seveda Pink. Vedno je na sceni kakšna dobra pevka, ki ji rada prisluhnem, in si rečem, vau, to je to. Nisem pa nikoli posnemala, vedno sem bila bolj samosvoja.
Če govoriva o glasbenih zvrsteh, katera vam je najbližje?
Vedno pop-rock. Vedno so mi bile v pesmih všeč akustične kitare, klavir, kakšni lepi zvoki klaviatur, ki dajo posebno, skoraj mistično atmosfero. To nekako opisuje žanr, ki se ga še danes držim.
Ste bili kot najstnica upornica?
Ne, niti ne. Čeprav sem se družila samo z rokerji in metalci v dolgih usnjenih plaščih, ampak sama nisem nikoli posvojila tega stila, ker se mi ni zdelo, da bi morala to posnemati. Kakšne zapestnice z neti sem nosila, da se je videlo, kam spadam, kaj več pa ne. V bistvu je bilo kar smešno. Vsi so bili v črnem, še posebno moja najboljša prijateljica z dolgimi črnimi lasmi, v dolgem črnem plašču, jaz pa blond, kot kakšen angelček med njimi. Saj, nekdo je moral paziti nanje. (smeh)
Ko sva ravno pri barvi las: pred kratkim ste se pobarvali na rjavo, čeprav ste bili dolgo let svetlolasi. Kako to?
Moj oče je bil zelo proti temu, da bi se pobarvala, ampak enkrat na morju sem ga ujela v šibkem trenutku. Po dveh popitih travaricah je rekel, da če zaigram na klavirsko harmoniko, se lahko enkrat pobarvam na blond. Ampak meni je bilo jasno, da to ne bo samo enkrat, ker ko se pobarvaš, je konec. In potem sem bila šestnajst let blond, malo pred tridesetim rojstnim dnem pa sem se pobarvala nazaj na rjavo. Enostavno sem se odločila, da grem nazaj na naravno barvo, ker je že tako ali tako preveč umetnega. In zdaj po pol leta sem ugotovila, da v bistvu ni pomembna barva las, stil oblačenja, ampak to, da dobro se počutiš v svoji koži, ker smo dejansko kreatorji svojega življenja in ne obstaja prav ali narobe. Tako da ne bom rekla, da na poletje ne bom spet bolj svetla.
Po nastopu na Eurosongu leta 2016 v Stockholmu na Švedskem ste tako rekoč kar ostali tam za zmeraj. Od kod ta odločitev, od kod pogum za tak velik korak?
Pravzaprav ni bilo to zame čisto nič novega, ker sem si že od malega želela iti v tujino in poskusiti življenje drugje, se razvijati tudi drugje. Kar pa ne pomeni, da kaj manj cenim Slovenijo. Gre le za to, da smo tukaj v takem lepem mehurčku, iz katerega sem želela stopiti ven in sama sebi postaviti izzive. Ko se je ta Eurosong zgodil – bila je to zame krasna izkušnja, naporna, a hkrati mi je veliko dala, še posebno karierno –, sem še nekaj mesecev zatem dobivala vabila na Švedsko za nastope, ki jih je bilo v nekem trenutku več kot doma. To je bil zame jasen znak, da bi lahko šla in poskusila življenje tam. Strah me ni bilo, še posebej zato ne, ker me je Marjan podpiral pri tej odločitvi. In tako sva se konec še istega leta preselila tja. Brez vsakršne ideje ali načrta, samo s čisto vero in ljubeznijo do tega, kar počneva.
Je življenje na Švedskem drugačno kot tu?
Je, vsekakor. Kar se kariere tiče čutiš, da so možnosti, ni tiste zaprte energije … O energijah veliko govorim, ker na ta način čutim, in skozi leta se je izkazalo, da je dobro, da prisluhnem intuiciji. Kar se kariere tiče je super, ker dobiš možnosti in priložnosti, da se dokažeš, spoznaš ljudi in potem postopoma prideš do cilja. Kar se tiče osebnega življenja ti pa hitro lahko postane malo depresivno, predvsem zaradi vremena. Zime so dolge in temne. Že res, da ustvarjaš, ampak si zaželiš ravnovesja. To naju je zelo motilo …
Marjan: Res je, ja, pa tudi odnosi so drugačni. Ljudje so zelo prijazni, tako zelo, da v bistvu po pol leta ali celo letu bivanja v bloku ne poznaš sosedov. Vsak se briga samo zase.
Kar je v bistvu v redu, to sem na primer pri nas pogrešala. Bolj me moti, da je veliko nepristnosti, ki pa se je po mojem še sami ne zavedajo. Njim je to O.K., ker delajo vse dneve, so preskrbljeni, ampak manjka jim pa toplina, domačnost, ki jo pri nas imamo.
Ste tudi sicer v življenju bolj impulzivni ali raje prej vse dobro premislite?
Mislim, da v življenju moramo tvegati, seveda z nekim prepričanjem oziroma vero v to, kar delaš. Če samo tvegaš in potem dvomiš, ti ne bo nikoli uspelo. Enostavno upati si moraš.
Zagotovo so take odločitve veliko lažje, če imaš ves čas ob sebi nekoga, ki te podpira?
Zagotovo. To najbolj pomaga. Ljubezen, partnerstvo. Brez tega bi zagotovo bil kak dvom več. Moram pa reči, da sem po naravi taka, da rada malo preizkušam meje, in ni zmeraj lahko. Včasih naletim na velike preizkušnje, vdam se pa res nikoli. In to me potem vedno pripelje do še lepšega spoznanja, novih ljudi, novih izkušenj. In mislim, da bi tako morali vsi delovati.
Marjan: Tujina, to ni tako enostavno, kot vsi mislijo. Veliko je odrekanja in dobesednega spuščanja na dno, zato da se lahko ponovno pobereš.
Res je, midva sva se spustila popolnoma na dno, tako finančno kot sicer. Šlo je celo tako daleč, da sva hotela spakirati kovčke in iti domov. Ampak mene je ves čas nekaj držalo nazaj in sem si mislila, da nisem zato prišla. Če en projekt ni šel skozi, to še ne pomeni, da je vsega konec. Verjetno ni bil pravi trenutek. Na koncu, ko sem se odločila, kaj želim delati in zakaj sem sploh tukaj, se je vse poklopilo. Tako je moralo biti. Vse, kar se ti zgodi, tudi negativne stvari, vodijo h končnemu cilju.
Kako se umirite pred večjim nastopom?
Želim si, da bi imela kakšne posebne tehnike, tudi veliko vem o jogi in meditacijah, ampak po navadi nič od tega ne uporabim. Preprosto grem vase in se umirim. To pomeni, da se mi za trenutek zavrti vse moje življenje, kot nekakšen film, in potem se prepričam, da sem točno tam, kjer želim biti, in da nimam biti za kaj nervozna. To me najbolj umiri, ker sama sebi razložim, da sem točno tam, kjer moram biti. Pomagajo seveda tudi pogovori z Marjanom, tudi tu velja, da je ljubezen vse, kar šteje.
Marjan vas vedno podpira in je vedno ob vas. Se vendarle kdaj zgodi, da ga ni zraven?
Ja, seveda, saj ima tudi on svoje obveznosti. (smeh) Ampak, če se pa le da, sva skupaj. Res izkoristiva vsak trenutek, da sva lahko skupaj.
Nastop na Eurosongu pred tako veliko množico ljudi je bil zagotovo velik zalogaj. Ni bilo nič treme?
Ne, mislim, da sem bila takrat najbolj mirna. Na videz v vsakdanjem življenju nimam toliko energije, ko pa pride tak trenutek, se zdi, kot da se je vsa ta zadržana energija naenkrat sprostila. Res je tako, kot da sem rojena za to, da predajam to energijo, veselje, veliki množici ljudi.
Kaj novega se z vami trenutno dogaja na glasbenem področju?
To, kar se mi dogaja zdaj na glasbenem področju, je glavna zgodba, ki je pravzaprav osmislila vse moje življenje. V trenutku, ko sem se odločila, da želim delati glasbo, ki jo res čutim, in ostati zvesta sama sebi ne glede na smernice, ki prevladujejo v glasbi, sem ugotovila, da sem lahko kreatorka svoje usode. In kmalu zatem sem v Stockholmu spoznala svojega sanjskega producenta. To je pravzaprav zelo zanimiva zgodba. Bo Marjan povedal... (smeh)
Marjan: En dan sediva pred računalnikom in jo vprašam, katera pesem ji je najbolj všeč. In pravi One of Us od Joan Osborne. Pogledam na internet, kdo jo je napisal, in vidim Eric Bazilian. Jo vprašam, katera ji je še všeč, in pravi: Kiss The Rain od Billie Myers in spet isti avtor …
In potem se hecava, kako bova zdaj prišla do njega in si rečeva skoraj misija nemogoče. A čez natanko tri tedne ga spoznam! Brez heca. Potem sva šla skupaj na kavo, čez pol ure sva bila že v studiu in v sedmih urah naredila prvo pesem. Od tega bo zdaj že eno leto. Uspelo mi ga je tudi pripeljati v Slovenijo, ker bi si težko privoščila snemanje v Ameriki v njegovem studiu. In je privolil v snemanje tu, v Ljubljani, v studiu Martina Štibernika, ki je vrhunski producent. Uspelo mi ju je povezati in tako smo mi štirje ustvarili moj novi album, ki bo kmalu ugledal luč sveta.
Kako bi opisali nove pesmi, v kakšen žanr spadajo?
Skladbe so, bi lahko rekla, brezčasne v moderni preobleki. Eno je napisal Eric s Zuccherom, spet drugo z legendarnim Desmondom Childom, prav tako enim najuspešnejših glasbenih ustvarjalcev vseh časov ... Stilsko so to pesmi, ki so mi pisane na kožo. Z relevantnimi sporočili, ker ne želim samo lepo peti, ampak skozi besedila tudi nekaj sporočiti. Tako da lahko rečem, da bo album kar ena velika prelomnica v mojem življenju, in upam, da ga bodo tudi poslušalci tako dojeli.
Če se vrneva malo nazaj, na tisto prvo kavico z Ericom Bazilianom … Katero pesem sta takrat posnela?
Posnela sva pesem All That Matters. To bo tudi prvi singl z mojega novega albuma z istim naslovom. Pesem bo izšla aprila in v bistvu v treh minutah opiše vse moje življenje. Ko sva sedela na kavi, sem bila najprej popolnoma nervozna, ker nisem vedela, kako naj se vedem do njega. Ampak je potem vse steklo popolnoma naravno, ker je njegova energija tako veličastna, da je to nekaj neverjetnega. Ampak ne v smislu, da bi on zase menil, da je nekaj posebnega, prej obratno. Spraševal me je čisto življenjske stvari in vem, da sem mu kar govorila in govorila o sebi. Od mene je želel slišati, kakšne vrste umetnica sem. Se pravi vedeti, ali sem v glasbi zato, ker ljubim sebe v glasbi, ali zato, ker ljubim glasbo v sebi. In ko je ugotovil, da sem to drugo, se pravi, da delam to zato, da sem srečna in da z glasbo osrečujem druge, sva se takoj podala v studio. Po sedmih urah, ko je bila pesem posneta, sem vedela, da je to, to in da je vse, kar se mi je do zdaj zgodilo, tako slabega kot dobrega, končno dobilo smisel.
Pred kratkim ste dopolnili 30 let. Je to kaj vplivalo na vas ali so leta res samo številka?
Vse življenje sem si govorila, da bom menda posnela album preden dopolnim trideset. No, to se ni čisto uresničilo. Ampak, vse se zgodi z namenom. Nekje sem prebrala, da naj bi si do tridesetega leta čistili karmo in potem zaživeli svoje poslanstvo. Tako da recimo, da je to, to. Sicer se pa zdaj počutim bolje, kot kadarkoli. Bolj se zavedam svojega življenja. Se mi zdi, da je prej veliko stvari šlo mimo mene zaradi doseganja ciljev in težkih življenjskih situacij, zdaj pa je nastopil moj čas.
Je potemtakem zdaj tudi čas, da se poročita in si ustvarita družino?
Marjan se je ravno pred kratkim pošalil, da naj že spravim ta album ven, da bo imel otrok kaj jesti. (smeh) Zagotovo želja je, ampak najprej morava sebi urediti življenje, da bova res brez skrbi. Do zdaj je bilo namreč veliko odrekanja, vse sva vlagala v glasbo, zato tudi pravim, da je glasba najin otrok. Ampak, ja, je čas, tudi to se bo zgodilo. Tudi poroka je v načrtu in se bo zgodila že zelo kmalu, upava da še letos, pravzaprav.
Bo poroka v Sloveniji ali na Švedskem?
Želiva se poročiti doma, v bližini tistih, ki nama največ pomenijo, nekje na morju ...
Objavljeno v reviji Bodi zdrava št. 4, 8. 4. 2019.
Makeup: Moledro Beauty
Frizura: Damjana Krameršek
Oblačila: Ikona Ljubljana
Ličila: Ellis Faas iz trgovine Ikona Ljubljana
