Martina je od hudiča, so me opozorili v šali. Ni stvari, ki je ne bi znala uresničiti. Ko sva se pogovarjali v hotelski jedilnici, je bila s sedemmesečno dojenčico Vojko na prsih videti spokojno materinska. A sem hitro dojela, da bom do resnice prišla, če bom poslušala »med vrsticami« – nosečnost jo je le malce ustavila, materinstvo pa jo je umirilo le za nekaj mesecev, saj se že maja z možem Tevžem, dve leti in pol starim sinkom ter Vojko odpravljajo na tritedensko raziskovanje Jordanije. To pač ni ženska, ki bi na dopust hodila v toplice. Še preden je spoznala moža, je križarila po svetu.
V smehu mi je rekla, da jo ima bog očitno rad, saj je njeno življenje sestavljeno iz kopice srečnih naključij. V Jeruzalemu je v nekem hostlu doživela »razsvetlitev«. »V njem sem nekega dne na vrhu stopnic zagledala zanimivega starejšega moškega, kako umirjeno sedi in kadi. Kdo je to, sem vprašala. Lastnik, so mi odgovorili. Takšna bom tudi jaz, sem si obljubila.« Odtlej je ni ta misel nikoli zapustila. S prijateljico sta načrtovali hostel v Ljubljani, a se je slednja zaposlila, Martina pa se je odločila, da bo to svojo željo uresničila v družinski hiši v Podkorenu. Ali bo hiša propadla ali pa bom poskrbela, da bo znova zaživela, je povedala očetu. Brat se je strinjal pod pogojem, da bo imel prostor, v katerem bo lahko še naprej gojil medicinske gobe, oče pa bo tudi v prihodnje čebelaril in imel svoje stanovanje. Vse jih bo še naprej povezovala hiša, ki je sedanjo podobo dobila ob svoji stoletnici.
Vražje ženske in nekaj mojstrov. Po petih letih vodenja hostla se je v Martini prebudila nova želja. Želela si je obnoviti hišo, hkrati pa v največji možni meri ohraniti družinsko in slovensko tradicijo ter stavbno in kulturno dediščino. Iskala je strokovnega sodelavca in našla svetovalko nav Zavodu za varstvo kulturne dediščine. Martina, ki je po poklicu veterinarka in ki je takrat delala v farmacevtskem podjetju, je nato dve leti po končanem delovnem času vse do večera sedela za mizo in pripravljala dokumente, potrebne za pridobitev evropskih sredstev. »Čeprav je zame v zvezi s tem delala ustrezna agencija, sem morala tudi sama pripraviti cele fascikle gradiva in dokumentacije. Adijo, pamet! A človek ne odneha,« se jw spominjala.
Pogovarjala se je s petimi arhitekti, a ni z nobenim začutila iskrene povezanosti. Nobeden ni v celoti razumel njenih želja. In takrat je vesolje očitno začutilo, da ji mora pomagati. Poskrbelo je za naključje, ki ga je potrebovala. Nekje je prebrala, da je pri nekem projektu, ki ji je zelo ugajal, sodelovala arhitektka Špela Leskovic iz studia AKSL arhitekti. »Moja Špela. Naša Špela. Skupaj sva se igrali. Njena družina je vsaj petnajst let prihajala na počitnice v hišo Pr'Gavedarjo. Nato sva izgubili stike. Kdo bi lahko bolje kot ona povezal spomine, zgodovino in ohranil tradicijo, sem se vprašala in jo poiskala. In sva se dobili. V hipu sva se razumeli in ves čas, ko smo delali pri projektu, ostali na isti valovni dolžini. Špeli so se pridružili še drugi AKSL arhitekti – Aleš Košak, Almira Sadar, Maja Pečar …, vse drugo je zgodovina,« je povedala Martina.
»Danes sedim pred vami in se hvalim s projektom, a bi morale biti tukaj ob meni vsaj še štiri hudičevo sposobne ženske, ki so, s tem ko so medsebojno prepletale svoje znanje, strokovnost in dobro voljo, pripomogle k temu, da ima vse dušo,« je Martina pohvalila svoje sodelavke. »Rada bi pohvalila prav vse izvajalce in mojstre, ki smo jih dolgo iskali in na koncu tudi vedno našli – kdo bo znal obnoviti slikarije na stenah, kdo bo najbolje naredil okna, kdo bo znal prenoviti tla … Za vse je bilo treba poskrbeti.«
Potem ko so ti strokovno podkovani ljudje prevzeli nase vse delo, je Martina le trikrat prišla na gradbišče. »Vse je temeljilo na zaupanju. Po petih letih razmišljanja, dogovorov in načrtov smo prenovo izpeljali v pičlih petih mesecih. Rok nam je določala pomoč iz Evropskega sklada. Dobili smo 50 odstotkov poravnave stroškov prvega dela obnove, pozneje pa smo z lastnimi sredstvi prenovili še mansardo,« je razlagala Martina, ki se ji je nato dolgo zdelo, da ne bo nikoli več sposobna nase prevzeti takšnega projekta, da ima vsega tega dovolj …, zdaj pa se ji po glavi že pletejo nove zamisli. A o tem pozneje.
Kako premagati strah pred prenovo hiše? Vsak, ki začne v Sloveniji razmišljati o tem, da bi obnovil staro hišo v skladu z ohranitvijo dediščine, se prestraši zahtevnosti projekta in stroškov, na podlagi lastnih izkušenj sklepa Martina. Zato je sklenila, da bo tem ljudem pomagala in jih prepričala o smiselnosti te namere. Na dan, ko smo jo obiskali, je gostila predstavnike Šole prenove – šole, ki prireja arhitekturne delavnice o prenavljanju stavbne dediščine in varovanju kulturne dediščine, ki pozna stare načine gradnje, obrtniška znanja in spretnosti –, predstavnike fakultete za arhitekturo in Zavoda za varstvo kulturne dediščine. »Vsaj enkrat na leto bi rada imela v hiši enodnevno predavanje s predstavitvami. Posamezniki pa bi lahko prihajali in nas spraševali vse, kar jih zanima. Na primer, koliko je kaj stalo, koliko časa je kaj trajalo, kolikokrat smo bili tik pred tem, da obupamo in odnehamo, pa tudi kako smo sploh preživeli tako velik in zahteven projekt,« se je smejala Martina.
Pri prenovi so namreč poskušali uporabljati stare preizkušene naravne materiale ter stare tehnike gradnje in prenove, ob tem pa ohranjati znanja, ki vse bolj izginjajo. Vse to je seveda veliko zahtevnejše kot sodobna poenostavljena prenova. Ob odstranjevanju starih ometov so odkrili čudovite izvirne stenske poslikave po sobah. S pomočjo restavratorjev so jih očistili in tudi večinoma ohranili. Ohranili so tudi staro pohištvo, doto babic, med katerim izstopata predvsem skrinji z letnicama 1847 in 1874, ki sta pripadali mami Mariji in njeni mami. V hišo sta prišli ob njunih porokah.
Gorenjski nageljni. Ohranili so leseno konstrukcijo hiše in lesena tla, na katerih je zdaj parket, stene so obdelane z apneno izravnalno maso in pobarvane izključno z apnenimi barvami, ki v prostoru uravnavajo vlago in preprečujejo razvoj plesni. Pohištvo je izdelano iz prvovrstnega masivnega macesnovega lesa in obdelano zgolj z voski in olji na naravni osnovi. Moderni elementi, ki so jih uporabili pri izdelavi pohištva, so oblikovani v skladu s kulturno dediščino.
»Zdravje in dobro počutje gostov sta naša prioriteta, zato smo uporabljali izključno zdrave in okolju prijazne materiale. Tudi naše brisače in posteljnina so iz stoodstotnega bombaža, ki ima certifikat ekološkega materiala in certifikat fair trade, kar pomeni, da v proizvodnji ne izkoriščajo delavcev ali otrok. Tekstil v sobah je unikaten in zelo lep, poleg tega pa lepo predstavlja zgodbo slovenske kulturne dediščine in naše rodbine. Oblikovalka tekstila Almira Sadar je v svoje ročno delo vpletla enkratno gorenjsko kulturno dediščino, pri čemer je uporabila tradicionalni element križca in sodobnega krogca ter ju v obliki nageljnov umestila v svoje unikatne izdelke. Tako se tudi v tej sodobni različici rdeča in modra barva prepletata v tipično gorenjskem ljudskem izročilu.«
Brez nakupov, Martina! Vsi prihranki in evropska sredstva so bili premalo, tako da je Martina vzela še posojilo, ki ga zdaj odplačuje s svojim delom. Ob strani ji ves čas stoji mož, ki je po izobrazbi računalničar. Gre za 150-odstotno podporo, ga je pohvalila Martina. Spoznala sta se pred sedmimi leti, tako da se je lahko dodobra prepričal, kakšna ženska je Martina, saj je bila takrat prenova hiše na vrhuncu, je v smehu povedala naša sogovornica.
Šele zdaj se bo začelo počasi vračati tisto, kar je bilo vloženo, upa Martina, a že zre v prihodnost. Rada bi uredila hišo zdravega počutja, svojevrsten velnes, ki bi počival na tradicionalnih načinih zdravega življenja in na uporabi izdelkov domače pridelave in okolja. Denarja se ne bo zapravljalo. Ko bo začel pritekati, ga bodo takoj preusmerili v nekaj novega. Martina si že živo predstavlja, kako bo vse videti, in dobro ve, kaj potrebuje gost, ki je obremenjen s stresom. V želji, da bi dosegla vse to, je popolnoma pozabila na potrošništvo. Že več let, pravi, si ni ničesar kupila. Prav zdaj se je začela spraševati, ali ni napočil čas, da si privošči nove pohodniške čevlje. »Pravzaprav me nič ne zanima in sem se nakupovanja povsem odvadila. Le za potovanja bom vedno z veseljem kaj zapravila. Oba otroka, dva psa, mačka in kača pa imajo vse, kar potrebujejo.«
Žilica za turizem. Od kod ta želja po ukvarjanju s turizmom in ohranjanju dediščine, se je spraševala. Nato pa je ena od sorodnic po mamini strani naredila družinsko drevo. Kar 75 sorodnikov je prišlo na srečanje, na katerem so predstavili enajst vej družinskega drevesa, pri čemer se je pokazalo, da se je kar v devetih vejah nekdo ukvarjal s turizmom. Člani njene rodbine so tako imeli hotel, ki je nekdaj stal nasproti Hotela Slon v Ljubljani, Hotel Park na Bledu, gostilno v Rožni dolini in še eno v središču Ljubljane … »Takrat sem rekla svoji mami: Zdaj končno razumem, od kod v meni ta žilica za turizem. In kar ne morem nehati misliti na morebitne nove projekte. Ko hodim naokoli in gledam ruševine, hiše, ki so nekdaj živele …, z možem kar zavijeva vanje in že razmišljam o tem, kako bi se jih dalo prenoviti. Tudi ta hiša, ki stoji zraven naše, mi ne da miru. Stara je 200 let in je tako lepa,« je sanjala sogovornica.
A ne smete misliti, da je Martina vse dneve v hotelu in da jo lahko gostje vidijo, kako umirjena in blažena sedi na vrhu stopnic. Martina živi v Ljubljani in je zdaj mamica na porodniškem dopustu. Po telefonu je ves čas v stikih z Leo, Velenjčanko, slikarko, ki se je poročila z Gorenjcem in se zaljubila v te kraje. Lea ima zdaj v rokah vajeti vsega dogajanja v hotelu in je ves čas na voljo gostom. Je prijazna in prav tako izjemno sposobna ženska, ki se zaveda, da mora biti v vsakem trenutku pripravljena gostu odgovoriti na še tako nenavadno vprašanje ali stokrat ponoviti isto, kar imajo sicer napisano v navodilih, jim vedno znova pojasnjevati, kam in kako lahko gredo, da bi čim lepše preživeli čas v čarobni Zgornjesavski dolini. In vse to počne z veseljem.
Zajtrk za bogove. Lea poskrbi tudi za zajtrke. Granolo naredi sama, kombinira kosmiče različnih okusov in se zjutraj odpravi po jajca ter drugo hrano. Zavezali so se, da bodo sledili smernicam trajnostnega razvoja, zato so sestavine v največji možni meri lokalnega izvora in imajo certifikat bio ali izvirajo iz domače proizvodnje. Sestrična Mojca Hlebanja iz Srednjega vrha dobavlja domače mleko, sire, jogurte, skuto. Med je z domače kmetije – zanj skrbi Martinin oče, ki se že 60 let ukvarja s čebelarstvom. Marmelade kuhajo gospe na sosednjih kmetijah. Suho sadje je domače, saj imajo za hišo velik vrt, v katerem drevja niso še nikoli škropili. Zeliščni čaji so narejeni iz 33 zelišč iz bližnjih gozdov in pašnikov … Pr'Gavedarjo je tudi zajtrk sodobno razvajanje na podlagi tradicije.
Upam, da se gostje lepo naučijo izgovoriti ime hotela, preden ga zapustijo. Morda je to zanje tudi zanimiv izziv in ne zgolj težava. Martina se je te težavnosti dobro zavedala, a se ni hotela odreči staremu hišnemu imenu. In prav je tako. Tradicijo je treba ohraniti.
