»V otroštvu sem bila vseskozi vitka. Nikoli nisem imela težav z odvečnimi kilogrami. Tako je bilo tudi v srednješolskih letih, ko sem imela pri višini 178 centimetrov 69 kilogramov, kar mi je povsem ustrezalo. Pri 18 letih sem se preselila v najeto stanovanje in kar naenkrat sem imela veliko novih obveznosti. Zame je bilo to stresno, zato nisem imela energije za šport niti za razmišljanje o zdravi prehrani. Kilogrami so se mi vztrajno kopičili. V nekaj letih sem se zredila za 30 kilogramov,« pripoveduje postavna Ljubljančanka Mia White, po izobrazbi vzgojiteljica, ki z veseljem dela v gostinstvu.
Šok na tehtnici. Pred dobrimi tremi leti in pol se je njena tehtnica ustavila na 99 kilogramih. Zanjo je bil to velik šok. »Številka na tehtnici me je pretresla. Bala sem se, da bom kmalu zagledala številko 100! Čeprav sem visoka, si tolikšne odvečne teže res nisem želela. Zame je bila povsem nesprejemljiva in huda obremenitev. Nisem se dobro počutila, čeprav nisem imela posebnih zdravstvenih težav, in močno sem si zaželela spremembe. Zato sem se resno pogovorila s sabo in si rekla, da tako ne gre več naprej. V tistem obdobju je bila zame največja spodbuda lepši videz, celo nekoliko bolj kot zdravje. O njem tedaj še nisem veliko premišljala.«
Vsak dan po malem. Po odločitvi se je lotila shujševalne kure. »Začela sem z majhnimi spremembami, počasi in postopoma. Zavedala sem se, da ob takojšnjih prevelikih spremembah ne bom zdržala. Z manjših sprememb jedilnika sem počasi prehajala na povsem drugačen jedilnik. Iz obrokov sem začela postopoma izločevati živila, ki so me najbolj redila. Torej iz bele moke, kot so kruh in testenine, ocvrto hrano in sladkarije. Namesto tortice sem pojedla jabolko. Uživala sem čim manj ogljikovih hidratov in raje več beljakovin. Pred dieto nisem marala zelenjave, zato nisem jedla solat. Na shujševalni jedilnik sem iz tedna v teden uvrščala vedno bolj zdrava živila ter se privajala nanje. Tudi na zelenjavo, zlasti na zeleno solato in motovilec. Na začetku sem pojedla tudi veliko sadja, a ker vsebuje precej sladkorja, sem kmalu ugotovila, da ga moram omejiti. Jabolka so nedvomno boljša izbira kot sadeži, ki vsebujejo še več sladkorja. Za vsa živila sem poiskala manj kalorične nadomestke. To je bilo bistveno za uspešno hujšanje.«
Kilogrami so kopneli. V tistem obdobju se je tehtala enkrat na teden. »Na začetku sem izgubljala tudi po en kilogram na teden. Občasno sem si izmerila obsege različnih delov telesa, počasi so se manjšali. Zavedala sem se, da moram težo izgubljati počasi, da se bo temu lahko prilagodila tudi koža. Prav dobri rezultati so me spodbudili in mi potrdili, da delam prav. Tako sem lažje vztrajala.«
Redno je spremljala svoj napredek in pisala shujševalni dnevnik. »V spalnico sem si postavila dva lončka. V enega sem dala kroglice in za vsak izgubljen kilogram eno kroglico prestavila v drug lonček. Tako sem vseskozi imela jasno pred očmi, koliko odvečnih kilogramov sem že izgubila. Zame je bila to odlična motivacija. Spodbujale so me tudi pozitivne zgodbe, ki sem jih prebrala o tem.«
In potem še gibanje. Ob spremenjeni prehrani je imela iz tedna v teden več energije, tudi za hujšanje, in počutila se je lahkotnejšo. Zaradi tega je z večjim veseljem začela doma redno telovaditi in vse več časa namenjati tudi rekreaciji v naravi. »Vsak dan sem izvajala vaje za vse telo po določenem programu, s čimer sem pridobivala moč in kondicijsko pripravljenost. Začela sem hoditi na daljše sprehode v naravi. Opoldne sem šla na bližnji hrib, čeprav to prej ni bilo v moji navadi, zvečer pa spet naredila celoten program vaj. Trenirala sem dvakrat ali trikrat na dan, kar je bila velika pozitivna sprememba v mojem življenju, saj so kilogrami še lažje kopneli.«
Najtežje je bilo stopiti zadnje kilograme. Po pol leta diete si je zaželela, da bi dodatnih deset kilogramov izgubila in si telo lepše oblikovala pod vodstvom osebnega trenerja. Začela je vaditi v Športni kliniki v Ljubljani, pod vodstvom osebnega trenerja Jana Veleušiča. »Vsakdo, ki je že kdaj hujšal, dobro ve, da je pri večji čezmerni teži najtežje izgubiti zadnjih deset kilogramov do želene teže. Pri tem sta mi pomagali kardiovadba in vadba z utežmi, pri kateri me je vseskozi spremljal osebni trener Jan. V veliko pomoč mi je bilo tudi fantastično vzdušje v telovadnici. Vadba z utežmi me je zelo navdušila, saj sem si z njo najlažje učvrstila telo. Obenem je bila velik izziv, saj sem preskušala svoje meje. Med počepom mi je uspelo dvigovati tudi 50 kilogramov na ramenih, čeprav nikoli prej nisem vadila. Delala sem moške sklece, poskušala sem se dvigovati z lastno težo. V lepem vremenu sva vadila zunaj. Prej se nikoli nisem imela za športnico; vadbo z osebnim trenerjem pa sem vzljubila prav zaradi dobro vidnih rezultatov. Poleg tega sem poleg sprehodov na bližnji hrib začela od enkrat do dvakrat na teden teči v naravi. Moje telo je bilo iz meseca v mesec čvrstejše, občutila sem več moči, obenem pa se je tudi preoblikovalo,« pripoveduje Mia.
Odločilne malenkosti. A za dosego 69 kilogramov na tehtnici niti vse to še ni bilo dovolj. Po nasvetu osebnega trenerja je še nekoliko prilagodila prehrano, da je dobila dovolj hranil in energije za toliko gibanja, obenem pa izgubljala odvečno maščobo. »Upoštevala sem njegov nasvet, naj bodo na polovici mojega krožnika beljakovine, na preostali polovici pa 60 odstotkov zelenjave in 40 odstotkov zdravih ogljikovih hidratov, denimo ajdova kaša, riž basmati ... Tako so bili nato sestavljeni vsi obroki v dnevu. To mi je pomagalo izgubiti zadnje odvečne kilograme.«
Vsaka dva meseca je morala zaradi vse nižje telesne teže zamenjati veliko kosov garderobe. Njena postava se je spreminjala in oblikovala zaradi vztrajne vadbe, zato jo je nakupovanje novih oblačil iz meseca v mesec bolj veselilo.
Najlepši dan. Po letu in pol ji je uspelo uresničiti cilj. Tehtnica je pokazala 30 kilogramov manj – torej želenih 69 kilogramov! »Ko sem na tehtnici zagledala številko 69, je bil to zame najlepši dan v življenju. V tistem letu in pol sem spremenila življenje, zato po več mesecih to zame ni bila več le shujševalna dieta. Uspela sem spremeniti več navad in jih ohraniti. Povsem sem opustila večino industrijsko predelane hrane, sladkarij, prigrizkov, testenin in krompirja, sadje pa jem le v manjših količinah, kot sladico. Namesto čokolade s sladkorjem si privoščim čokolado z 99 odstotki kakava, vendar le kakšen košček. To je zame nadomestilo za sladkarije. Vse novo pridobljene navade so postale zame nov način življenja.«
Kupuj z listkom. Med dieto si je trajno pridobila še eno pomembno navado. Naučila se je živila nakupovati premišljeno in načrtovano, saj le tako v domači shrambi nima nepotrebnih kalorij. »Še danes grem v trgovino vedno le po tisto, kar sem kupovala med hujšanjem. To pomeni, da nikoli ne gledam, kaj novega bi lahko kupila. V košaro ustaljeno zložim navadne jogurte, piščanca, jajca, ajdovo kašo, zelenjavo, sadje, največkrat jabolka in včasih ananas, ker ga imam rada.«
30.000 korakov. Želeno težo ji uspeva ohranjati tudi z več manjšimi obroki. »Včasih sem jedla trikrat na dan, zdaj jem petkrat, vendar so obroki manjši. S tem ko sem vse prehranjevalne in športne navade, kot sta gibanje v naravi in hoja v hrib, obdržala tudi po dieti, mi uspeva obdržati težo. Moj vsakdanji ritem je še vedno naporen, saj že v službi v gostinstvu, ki jo rada opravljam, med delom naredim tudi 30.000 korakov. Ob prihodu domov pa me pričakata moja pasja kosmatinca, zlata prinašalka Hita in labradorec Maj, da ju odpeljem na sprehod. Tako zvečer ne potrebujem več kot pet minut, da zaspim. A ko mi bo čas spet dopuščal, se bom tudi rade volje vrnila v telovadnico.«
Največja nagrada. »Zaradi doseženega uspeha sem samozavestnejša in zadovoljnejša s sabo. Tudi veliko bolje in bolj zdravo se počutim.« Vitkost ji je prinesla še več drugih sprememb. »Zaradi drugačnega sloga življenja sem spoznala nove ljudi s podobnimi cilji in hobiji. Obenem zdaj v enem dnevu z več energije lahko postorim veliko več kot prej.« Z vitko postavo se mnogo raje odpravi v trgovine z oblačili. Pred hujšanjem je nosila konfekcijo številka 46 ali več, zdaj nosi številko 40.
Skrivnost njenega uspeha? »Uspelo mi je, ker sem si na začetku rekla, da bom poskusila in da nimam kaj izgubiti. Tako nisem občutila prevelikega psihičnega pritiska, da mi mora uspeti. A ko sem sčasoma videla dobre rezultate, me je to še bolj spodbudilo in sem si želela vztrajati do cilja. Ohranjati želeno težo pa mi pomaga tudi moje novo prepričanje, da ni nič hudega, če se kdaj moja teža povzpne na 71 ali 72 kilogramov. Danes sem vesela, da mi je ob podpori prijateljev zares uspelo izpeljati svoj tako zaželeni življenjski podvig. Kdaj je bilo res težko, a je bilo vredno. Moj trud je bil na koncu poplačan.«
Osebni trener Jan Veleušič svetuje: Hujšajte postopno in počasi
Jan Veleušič, osebni trener in kineziolog na Športni kliniki v Ljubljani, o tem, kako uspešno shujšati: »Z bolj zdravo prehrano in več gibanja. A ko želimo to dvoje spraviti v prakso, se zakomplicira. Ljudje imajo premalo časa, motivacije, ne znajo se organizirati. Prav zato v naši Športni kliniki zelo postopno spreminjamo življenjske navade in z vsakim najdemo način, ki mu najbolj ustreza. Treba je postaviti realne in natančne cilje. Debelost je posledica dolgotrajnih nezdravih navad, pri hujšanju je zato treba življenje obrniti na glavo. To je za večino ljudi prevelik stres in napor. Sprememb se je zato treba lotiti postopno in počasi, da se jih vsakdo navadi in mu tako ostanejo za vse življenje. Pri nas vzamemo za veliko večji uspeh, če uspemo nekoga navaditi, da gre vsak teden na dveurni sprehod, kot pa da v prvem mesecu izgubi pet kilogramov. V enem letu se namreč z dvema urama hitre hoje nabere za več kot 100 ur aktivnosti, kar pa lahko prinese več kot le pet izgubljenih kilogramov.«
