Tatjano Eberl smo poznali kot izjemno uspešno podjetnico, ki je zastopala priznano blagovno znamko ličil, mojstrico ličenja, naravnega zdravljenja, oblikovalko nakita, zagovornico zdravega življenja ... Ko se je znašla na robu in ni želela več sodelovati v kolesju gnanja za uspeh, je obrnila nov list v življenju in se lotila zdravega prehranjevanja. Z veliko ljubezni in truda se je posvečala novemu poslu, a je bila pred časom. Prestati je morala še marsikatero preizkušnjo, ločitev, preselitev v neokrnjeno naravo Kostanjevice na Krki, preden je ugotovila, da je njeno poslanstvo razveseljevanje ljudi s tortami.
Pripravlja odlične klasične – pečene, ljubitelji zdravega sladkega življenja in vegani pa prisegajo na njene presne. Vendar Tatjaninih tort ne jedo samo z usti, temveč najprej z očmi.
»Odkar pomnim, sem ves čas ustvarjala, se veliko igrala s punčkami, jim šivala oblekice. Moja babica je bila šivilja, pomagala sem ji šivati, naučila me je kvačkati, plesti … V osnovni šoli sem pri likovnem pouku zelo rada risala, a mi je bilo hudo, ko je učiteljica vedno dejala, da na koncu svojo risbo »pokvarim«. Kot majhni deklici, ki odkriva svet in svoje talente, to ni bilo pozitivno sporočilo, a ker sem zelo vztrajna in zlepa ne odneham, sem pot ustvarjanja in kreiranja nadaljevala v svoji smeri. Odločila sem se za študij umetnostne zgodovine, ki združuje tako raziskovanje preteklosti, kot tudi opazovanje in srkanje popolnosti, lepote, božanskosti. Imela sem »najljubše« umetnike, ki so me tako prevzeli, da mi je ob pogledu na njihove kreacije jemalo sapo. Med njimi je bil španski slikar Velazquez in njegove Infantinje … Med študijem nisem imela možnosti potovati in obiskovati galerije, a veliko pozneje sem v Budimpešti ob obisku muzeja naenkrat stala pred Velazquezovo sliko. Tako močno so me prevzela čustva, da sem komaj še dihala. Dolga leta sem opravljala posel, s katerim sem se preživljala in zraven še ustvarjala, kreirala. Slikala na svilo, izdelovala nakit, ličila. Danes najdem to lepoto povsod, predvsem v naravi in njeni popolnosti, dovršenosti,« pravi Tatjana, ki jo je v dvajsetih letih najbolj aktivne kariere ženske, to je med 30. in 50. letom, življenje dodobra obrusilo.
Parfumerije z dušo povozijo velika podjetja
»V teh letih je bilo veliko učenja, vzponov, padcev, postavitve kariere, razvijanja svojih darov ali na kratko učilnica za življenje. To so bila moja najaktivnejša leta, ko sem bila najbolj aktivna tudi kot mama, žena, karieristka, uveljavljala sem se na poslovnem področju. Bilo je zahtevno, močno, čudovito obdobje, kjer mislim, da sem dosegla vse, kar sem lahko. Sočasno pa je splet zelo negativnih okoliščin, danes bi jih poimenovala življenjske preizkušnje, pripomogel k temu, da sem videla edini možen razplet v nematerialnem, zato sem naredila prve korake na poti duhovne in osebnostne rasti,« pravi Tatjana, ki je svoj posel na slovenskem kozmetičnem trgu začela leta 1992. Potrebno je bilo zgraditi kup stvari. Bila je mlada, polna elana in optimizma. Njene stranke so bile majhne parfumerije z dušo, posejane po vsej Sloveniji in skupaj so zgradili »kozmetični trg«, kjer je blagovna znamka, ki jo je pripeljala v Slovenijo, skupaj z njo rastla in se razcvetala. Obiskala je nekaj priznanih šol za vizažiste v tujini, da bo znala naličiti svoje stranke in tako boljše prodajati izdelke … Tedaj še ni vedela, da jo bo to čez nekaj let pripeljalo do najvidnejšega mesta umetnice ličenja v Sloveniji, saj je bila takrat edina tako šolana vizažistka. Ker je vedoželjna, se je izobraževala še naprej in leta 1998 v Parizu dopolnila svoje znanje. Tako je bila do leta 2004 vodilna slovenska mojstrica ličenja na najvidnejših modnih dogodkih in za ličenje estradnic. Sočasno pa so se dogajale tudi spremembe na poslovnem področju, kozmetični trg v Sloveniji je bil zgrajen na minulem delu njenih srčnih poslovnih partnerjev, ter kot takšen vzbudil apetite tujim trgovskim verigam, ki so kot gobe po dežju v Sloveniji odpirale svoje poslovalnice. Posledica globalizacije pa je bila zapiranje majhnih parfumerij.Tatjanini novi poslovni partnerji pa niso bili več njeni sodržavljani, temveč tujci, katerih edini cilj je bil zaslužek, za vsako ceno. Brez sočutja, vse po načelih uspešnega kapitalizma, iztisniti do konca.
Usodni sestanek
Leta 2008, nekaj dni po letnem sestanku s predstavniki tuje kozmetične verige, sestanku, ki je po njenih merilih presegel meje človeškega dostojanstva, je sklenila, da sama ne bo »podložnik in ne suženj« pohlepnim zaslužkarskim lobijem, ustanovila še eno podjetje, ki se je začelo ukvarjati z naravno kozmetiko. To je bil njen drugi korak k velikim spremembam. Svoje prvo, uspešno podjetje pa je trgu ponudila v prodajo.
»To je bil začetek konca nekega obdobja, ki se je natanko deset let za tem zares popolnoma zaključilo. Danes vem, da je bila to edina izbira s pozitivnim nadaljevanjem mojega življenja. Bila sem stara 40 let in to so leta, ko se iz zunanjega delovanja usmeriš k sebi, začneš spoznavati in iskati sebe,« razlaga Tatjana. V središču Ljubljane je odprla trgovino z naravno kozmetiko (Organique), ves čas obiskovala in se izobraževala na duhovnih delavnicah in si pridobila mojstrske nazive različnih duhovnih praks, ki so jih takrat vodili priznani mojstri iz tujine. V Trzinu je odprla ekološki kozmetični salon, eno leto študirala Bachove cvetne esence, v Nemčiji pridobila naziv terapevtke za masaže s kristali po metodi Edelstein-Balance R, leta 2011 je odkrila presno hrano in se tudi podala na enoletni študij veganske vitalne prehrane na RainbowWay Akademijo v Nemčijo. Vsi ti alternativni študiji in izobraževanja so jo pripeljali na pot, po kateri stopa sedaj.
Več ima znanja in vedenja, bolj se zaveda, da se je vse odvijalo točno tako, kot je bilo zapisano v njenem dušnem načrtu. »Za vsako od teh stvari sem prejela drobno informacijo ali srečala ključnega človeka ter zaupala instinktu in svojemu notranjemu glasu. Sočasno z novimi odkritji in novimi izkušnjami sem postopoma spuščala staro, da se je razkrojilo, tako v materialnem, v navadah in končno tudi v ljudeh. Kar ni več vibriralo z menoj, se je izgubilo, ljudje pa so odhajali,« pojasnjuje.
Vse se je sesulo
Ko je pred petimi leti odprla bistro s presno in vegansko prehrano, je bila to češnja na vrhu »slabih odločitev«. Ali boljše, njena slaba stran, da je bila v novih stvareh kar nekaj let pred časom in da večina tega ni prepoznala. Naravna kozmetika, alternativne duhovne prakse in presna veganska prehrana so bili v tem obdobju še v povojih, v Sloveniji in po svetu pa recesija in gospodarska kriza. Tatjana je to doživela kot poslovni neuspeh in izgubo denarja. Ves čas je od svoje okolice poslušala očitke, da zakaj je zapustila kozmetiko in ličenje. »Zvesta sem sebi, poslušam svoje srce, in ker poti nazaj ni bilo, samo pot naprej, ki pa ni bila lahka. Bila je strma in serpentinasta, in ves čas je obstajala nevarnost, da vržem puško v koruzo. Konec leta 2014 sem vse zaključila, zaprla, se po osemindvajsetih letih zakona tudi ločila, spakirala kovčke in odšla. V tujino službovati kot slaščičarka. Še ena slaba odločitev, težka izkušnja, a zrcalna slika moje samopodobe, ki je odzvanjala slabo stanje, v katerem sem tedaj bila. Nočna mora. Tako sem pristala, kot temu danes rečemo, popolnoma na dnu, brez vsega, imela sem le sebe. Zato, ker se nisem prav slišala, ker se nisem znala ustaviti in takrat očitno ni druge rešitve. Dva tedna sem sedela v postelji, otopela in z mislijo in občutkom, da sem očitno naredila vse narobe. Tako sem mislila takrat, sedaj vem, da druge rešitve ni bilo. Morala sem se umiriti in se končno zaslišati. Čez nekaj mesecev sem dobila ponudbo znanca, ki se je tudi ukvarjal s presno prehrano, če sprejmem delovno mesto vodje presne kuhinje pri angleških lastnikih v Zadru. Ker nisem imela druge, sem pristala. Zadar je bil moja katarza, morje moje očiščenje, sonce mi je ponovno ogrelo srce, ponovno sem bila izpostavljena preizkušnjam, ki sem jih pa takrat uspešno prestala. Po vrnitvi v Slovenijo, na začetku jeseni, se mi je odprla nova pot. Pot po kateri stopam sedaj,« razlaga.
Nebeško dobre in zdrave sladice
Tatjana je veliko pekla, ko sta bila sinova še majhna, pozneje pa vse manj. Ob študiju presne prehrane jo je posebej zanimala priprava presnih tort. Obiskovala je tudi slaščičarske tečaje, saj je potrebovala klasično slaščičarsko znanje, ki ga je s pridom uporabila, da je klasične slaščice spreminjala v veganske in presne. Sedem let se je ukvarjala le s tem. Na ljubljanski sobotni BIO tržnici je zakupila stojnico in dve leti v vseh mogočih in nemogočih vremenskih razmerah tam ponujala svoje presne sladice. »Kot 'branjevko' na tržnici so me tedaj zapustili še preostali znanci in prijatelji iz 'kozmetičnih časov'. A spoznavala sem nove ljudi, bolj srčne, preproste, povezane z naravo.«
Zdaj v prvi vrsti pripravlja presne veganske in pečene veganske torte ter tudi klasične pečene torte in sladice. Pridobila je naziv diplomirane nutricionistke za vegansko vitalno prehrano in se trudi, da uporablja zdrave, naravne surovine. Pri presnih in veganskih brezkompromisno, pri klasičnih pa belo moko in sladkor zamenjuje s pirino in ajdovo ter kokosovim in trsnim sladkorjem. Zagotovo pa ne uporablja že pripravljenih zmesi, praškov in nadomestkov. »Pomembna pa je tudi energija, s katero pripravljaš hrano, kajti poleg surovin, dobrih ali slabih, vsebuje tudi esenco osebe, ki jo pripravlja.«
Priprava presne torte ji ne vzame veliko časa, veliko več pa njena zasnova in okrasitev. Ko sprejme naročilo za torto, se v njej odpre velik projekt, s katerim se ukvarja najprej v podzavesti, nato nabavi surovine ter si začrta osnutek, začne pripravljati dekoracijo in tik pred izvedbo »kanalizira končno obliko« … In torta je rojena. Potem sledi fotografiranje, embaliranje in zadnji najzahtevnejši del, dostava. Torta se med dostavo lahko tudi podre. Enkrat se ji je to že zgodilo. Grozna izkušnja, zato je postopek od začetnih zasnov v mislih do dostave zelo zahteven projekt, ki se ne da izmeriti v urah. Ko je tik pred dokončanjem, se ponoči zbuja in »prejema še zadnja navodila oziroma izboljšave«. »Jaz nisem klasična slaščičarka, sem holistična intuitivna terapevtka in svetovalka in moje torte so holistični izdelek,« je prepričana Tatjana.
Nenehno učenje
»Krašenje in izdelovanje okraskov je zame vrhunec ustvarjanja. Učim se sama, po spletu, iz knjig, prek socialnih omrežij. Vedno poskušam kaj novega. Do sedaj sem okrasno cvetje izdelovala iz maslene kreme, pa posebne veganske kreme za veganske torte in prav poseben izziv so presne vrtnice iz presne kreme, ki pa se na sobni temperaturi utekočini. Preizkušam cvetje iz ticino sladkorne mase. Vedno pa dodajam sveže cvetje, zelenje in zelišča iz svojega vrta in okolice.« Tatjana pri izdelavi tort v prvi vrsti upošteva želje naročnikov, potem doda metodo in surovine, s katerimi ustvarja. Okuse izberejo stranke, ponudim jih glede na pretekle izkušnje in na sezonski čas, ko je na voljo določeno sadje in cvetje, ki je užitno.
Lani spomladi je zasnovala tortico Kostanjevica, ki je njena avtorska tortica po lastni recepturi in je tudi doživela dober sprejem in požela veliko pohval. Nedavno je izpeljala izobraževanje za osebje nekega hotela, za njih pripravila avtorski recept za klasično hišno torto ter jih naučila pripravljati še vrsto presnih in veganskih sladic.
Že leta pa organizira delavnice za pripravo presnih sladic in na tem področju je popolnoma suverena, inovativna, vedno nove sladice, nove kreacije, poskuša preseči meje znanega in ustaljenega.
Iz mesta na vas
»Pot v Kostanjevico me je vodila »po naključju«, nikoli prej nisem tukaj, a zdi se, kot da me je hiša, v kateri sedaj prebivam, čakala. Tukaj se zelo dobro počutim. Moja selitev iz Ljubljane je močno zamajala moje najdražje, sprememba je bila velika, oni so izražali svoje strahove, sama pa sem se neštetokrat vprašala, ali je moja odločitev prava. A srce je vedno pritrdilno odgovorilo. Visoke pete in mestna oblačila so zamenjali gojzarji in udobna obutev, prej nisem znala prižgati ognja v kaminu, sedaj kurim na drva v lončeni peči in kaminu, kosim z ročno koso in kosilnico, ki jo prenašam na hrbtu, saj je teren hribovit. Zelo sem srečna in umirjena. Okrog mene so drevesa, narava, spokojnost, sobivam z naravo, opazujem in občudujem živali in drobne stvari. Na novo sem si postavila prioritete in zaživela drugače, preprosto, usklajena s cikli narave. Mir v srcu ima najvišjo prioriteto,« pravi.
Kljub temu pa nova lokacija za posel na začetku ni bila najbolj primerna, saj je trajalo skoraj dve leti, da jo je okolje prepoznalo, sprejelo. Njene dotedanje stranke iz Ljubljane so poiskale druge dobavitelje, a je zvozila. »Nisem še čisto na konju, a blizu. Prednosti nove lokacije so, da v miru delam, ustvarjam, slaba plat pa, da sem oddaljena od trgovin in Ljubljane. A preko socialnih omrežij pridobivam vedno nove kontakte in tako je končno vseeno, kje imam bazo. Posla ne bom širila, ne bom zaposlovala, tega sem imela v preteklih letih vrh glave. Svoje izdelke bom razvijala naprej, poskušala slediti trendom na trgu, pri tem še naprej uživati in kreirati ter končno dočakati prisluženi pokoj, ki ni več tako daleč. Verjetno ne bom nikoli nehala ustvarjati, a si bom vzela več časa za počitek in nova raziskovanja na svoji duhovni poti. In glede na vse novosti in spremembe na moji življenjski poti, ki so moja stalnica, to morda še ni zadnji izziv, ki sem ga sprejela. Sledim srcu, navdihu in se prepuščam reki življenja.«
