Odkar ima stolp Vinarium, visok 53,5 metrov, ki ponuja prekrasen razgled na štiri države (Slovenijo, Madžarsko, Hrvaško in Avstrijo), in to brez osebne izkaznice, jih obišče čedalje več domačih in tujih turistov. Hkrati pa sedaj številni slovenski župani, po lendavskem zgledu, razmišljajo, da bi tudi oni v svojem kraju postavili razgledni stolp.
»Otroštvo in najstniška leta sem preživel v Lendavi, nato sem se odpravil na študij v Maribor. Študiral sem ekonomijo, smer turistični marketing. Po zaključku višje šole sem se odločil, da grem še na študij na visoko šolo v Ljubljano, prav tako turistični marketing.« Po končanem šolanju se je v Ljubljani zaposlil v eni izmed turističnih agencij. »Po štirih letih, ki sem jih preživel v Mariboru in dvanajstih v Ljubljani, sem se vrnil nazaj v Prekmurje, ker sem se zaljubil v Prekmurko Nino, ki tudi dela v turizmu. Vožnje v domač kraj so se mi namreč čez noč zazdele vse daljše, pa sem se odločil, da se vrnem.«
Pravi, da je Lendava multikulturni kraj. »Veliko, oziroma po moje celo večina nas je mešane krvi. Sicer pa Slovenci, Madžari, Hrvati, Srbi, Albanci, zadnja leta pa tudi Makedonci in še kdo, v Lendavi sobivamo že veliko let in to se seveda pozna tudi pri demografski sliki prebivalcev. Na madžarski strani meje je multikulturnosti po moje manj. V Porabju živijo potomci slovenskih družin, ki že slabše govorijo slovensko. Mladi, kolikor sem lahko slišal, precej slabše kot Madžari pri nas madžarsko.«
Ko sva že pri madžarščini, pove, da ima njihova pisava 45 črk, torej dvajset več kot slovenski jezik. »Tudi zato se je tega jezika težko naučiti, če nisi v okolju, kjer slišiš madžarščino vsak dan. Jaz jo govorim le pogovorno, toliko, da se lahko sporazumem o preprostih, vsakodnevnih stvareh, za kakšne filozofske razprave ali strokovne debate pa je moje znanje jezika preslabo,« nadaljuje, a ne pozabi povedati, da so prebivalci Lendave ponosni na svoje mesto. In imajo biti za kaj.
Če obiščete Lendavo ...
»Lendava je majhno mesto, saj šteje trenutno približno 3 tisoč duš, a je eno najstarejših v Sloveniji. Imamo veliko zanimivih arhitekturnih in kulturno-zgodovinskih spomenikov, hkrati pa, kar mene še posebej veseli, tudi veliko kulturnih dogodkov, še več domačih umetnikov ter ljubiteljskih društev. Meščansko kulturo torej skušamo ohranjati še naprej. Zato je prijetno živeti pri nas. Vedno se kaj dogaja.«
Vsi so tudi ponosni na lendavsko gledališko in koncertno dvorano, ki je kot primer organske arhitekture nekaj posebnega v tem delu Evrope, pa na Sinagogo, eno od dveh v Sloveniji, ki je hkrati slovenski muzej holokavsta in s svojo stalno razstavo med drugim prikazuje življenje lendavskih Judov.
»Na lendavskem gradu in v muzeju meščanstva, tiskarstva in dežnikarstva si lahko ogledate več o sami zgodovini razvoja Lendave. Ob stalnih razstavah o zgodovini kraja, razstavah lokalnih in tujih likovnih ter fotografskih umetnikov že nekaj let razstavljajo tudi dela svetovno priznanih ustvarjalcev. Nedavno je pri nas razstavljal tudi Marc Chagall, rusko-francoski umetnik judovskega rodu.«
Pravi, da so za to verjetno zaslužni zaposleni na »gradu«, v javnih institucijah, povezanih z njimi in občina Lendava, ki podpira tovrstne kulturne dogodke.
Kam še?
Pravi, da je v Prekmurju za kolesarje raj, saj ni nikjer zelo visokih vzponov; družine pa bodo morda preživljale počitnice v bližnjih Termah Lendava; tisti, ki imajo radi kakovostna vina in stik z domačini, jo bodo morda peš mahnili po vinski turistični cesti ali pa preprosto zavili v kakšno kmečko gostilno na bograč, ki je golažu podobna jed, značilna za Prekmurje. Sestavine so: svinjina, govedina, divjačina, krompir in za začinjenje čebula, česen, paprika in sol. Od drugih golažev se razlikuje predvsem po tem, da je sestavljeno iz vsaj treh vrst mesa in da je krompir kuhan v golažu in ne posebej.
Ethnotrip
Potem se vrneva k njegovi glasbi. »Z njo si polnim srce in dušo.« Bas kitaro je igral že v več zasedbah, trenutno pa igra v skupini Ethnotrip. »Igramo tako v Sloveniji kot v tujini.«
Pred kratkim so izdali tudi tretji album Preden se zdani, kjer so uglasbili pesmi slovenskih besedilopiscev. »To je naš avtorski prvenec, pred tem smo pa na prejšnjih dveh albumih posneli avtorske priredbe ljudskih skladb širše regije: slovenske, hrvaške, makedonske, srbske, bosanske, madžarske in ruske.«
Včasih njihova pevka poje tudi v devetih jezikih, kar res ni preprosto. »Si pa iz ljubezni do glasbe in ohranjanja tradicije vsi člani želimo, da se tudi takšna glasba sliši še za naslednje generacije. Tudi glasba je naša kulturna dediščina,« sklene.
