Če še niste slišali za modnega oblikovalca Boruta Šulina, je to zato, ker se nerad izpostavlja. Le kadar je to res nujno potrebno. Takrat se iz rodnega Bovca, kjer neutrudno ustvarja dih jemajoče kreacije, odpravi v Ljubljano. Tokrat smo ga ujeli na razstavi Mesto oblikovanja, kjer so bile na ogled njegove najbolj ekstravagantne kreacije, vključno s pravkar nagrajeno obleko, pravo umetnino, ki jo je poimenoval Queen bee ali po naše Čebelja matica. Obleko, ki je prepričala mednarodno žirijo BIG SEE FASHION AWARDS v kategoriji IT faktor države, so navdihnile čebele, satje in stare panjske končnice, ki jih je Šulin v sodelovanju s slikarjem Zmagom Modicem in Irmo Čopi iz društva Od ovce do izdelka mojstrsko prenesel na svilo s pomočjo vezenin iz polstene volne. Za ta izjemen dosežek je oblikovalec, ki ceni kakovost pred količino in ročno delo pred mehanskim, od bovškega župana Valterja Mlekuža prejel tudi zlati grb občine Bovec.
Borut Šulin ustvarja že od sredine osemdesetih in je med ljubiteljicami unikatnih oblačil že dobro uveljavljeno ime. Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo se je odpravil v modno meko, Pariz, kjer je preživel nekaj posebej produktivnih let. Kot stilist je namreč pomagal v ateljeju priznanega pariškega modnega oblikovalca Jeana Pierra. Prav ta čas, ki ga je preživel v Parizu, ga je izoblikoval v modnem smislu in mu obenem odprl še druga vrata, namreč sodelovanje z najbolj znano ljubljansko frizerko, legendo na svojem področju, Meto Podkrajšek. Ona je ustvarjala odštekane pričeske, on pa jih je na sejmih in fotografiranjih dopolnil s svojimi avantgardnimi kreacijami. Sicer pa Šulin, ki med svoje vzornike šteje tudi očima, s katerim sta skupaj izdelala repliko uniforme ob 500. obletnici rudnika v Rajblu, izhaja iz klekljarske družine, zato je razumljiva njegova naklonjenost idrijski čipki, ki jo pogosto vkomponira v svoje stvaritve, in verjame, da si ta zasluži posebno mesto v visoki modi.
Kako bi opisali svoj slog?
Moj slog je haute couture, visoka moda, tega se držim. Izdelujem unikate.
Kako to, da vas nikoli ne vidimo na Tednu mode v Ljubljani?
V času, ko je to še delal Sašo Radovič z Modno Jano, sem imel po tri do pet toalet, ki sem jih predstavil na manjši modni reviji, potem pa je to preraslo v množičnost, ko je bilo treba narediti od deset do petnajst kosov, to pa ni bilo to. Moje obleke so unikati, s katerimi se je treba ukvarjati več mesecev, samo z eno. Moje stranke to vedo in si precej vnaprej rezervirajo termin. Rad se posvetim vsaki stranki posebej, delam individualno. Kar se mi zdi najboljši pristop, ker tako najlažje ugotoviš, kaj si želi, za kakšno priložnost jo potrebuje in kakšen tip človeka je. Množičnost me ne zanima, prizadevam si za unikatnost in individualizem.
Na svoji čisto prvi modni reviji ste predstavili tudi plašče, drži?
Ja, res je, to je bila moja čisto prva modna revija, pred davnimi časi. (smeh) Ti plašči so bili nekaj posebnega, in sicer sem navdih zanje našel v mlinskih kolesih. Tisti čas je bila Jožica Brodarič alfa in omega mode in je bila navdušena nad njimi. Odziv je bil res neverjeten.
Koliko se je moda spremenila v tem času od vaših začetkov do danes?
Spremembe so bile velike, veliki preskoki so se zgodili. Takrat se o modi ni toliko govorilo, tudi ponudba ni bila tako pestra, kot je danes. Razlika, ki je opazna, pa je, da je bila včasih pomembna kakovost, danes pa je pomembna samo količina. Ne bom rekel, da danes ni kakovostnih izdelkov, se pa razvrščajo od res slabih do vrhunskih. Veliko je potrošništva in čezmerne produkcije. Vsi se trudijo za to, da se čim več proda.
Enemu svojemu kosu posvetite ogromno časa. Je tako kreacijo, ta končni izdelek potem sploh lahko ovrednotiti?
Če bi seštel vse ure, pa jih ne, ker nima smisla, bi bilo to nemogoče. Trudim se, da nastane kreacija, ki sem si jo zamislil, in nikoli ne štejem ur, zato tudi če me vprašate, koliko ur sem delal konkretno to obleko, ne vem. Meni je pomembno tisto zadoščenje, ko je kreacija končana. To je smisel mojega dela.
Poleg teh zelo ekstravagantnih kosov izdelujete tudi pret-a-porter kreacije, se pravi take, ki se lahko takoj nosijo. Kakšen pa je proces dela tu?
Res je, izdelujem tudi taka oblačila, ki so za vsak dan. Delam samo iz naravnih materialov, se pravi svila, volna, bombaž, poleti lan, in vsaki dam neki svoj pečat, neki detajl, po kateri jo lahko takoj prepoznate. Nobeno oblačilo ne zapusti moje delavnice brez tega posebnega detajla.
Kako bi opisali žensko, ki nosi vaša oblačila?
To je brez dvoma samozavestna ženska, ki ve, kaj hoče, in ceni kakovost. Ki zna tudi sama pokombinirati različne moje kose med seboj in poudariti te detajle, o katerih sem govoril prej. Moje stranke so vse že vrsto let z mano in včasih me presenetijo s kakšnim kosom, ki sem ga naredil pred več leti, a ga še vedno nosijo. To so brezčasni kosi, ki so vedno ali pa spet modni. Velikokrat pravijo, da sem pred časom, da prehitevam, ker mi pogosto uspe napovedati trende. Predlani sem neki gospe, moji stranki, predlagal, da bi naredila vijoličasto obleko, in po daljšem razmisleku se je odločila zanjo. No, letos pa je vijoličasta v trendu. Tako da včasih nezavedno napovedujem trende. (smeh)
Izdelujete tudi moška oblačila?
Pred leti sem nekaj malega, zdaj pa se v glavnem posvečam ženskim.
Ste pa izdelali tudi repliko uniforme ob 500. obletnici rudnika v Rajblu. To je bil zagotovo zahteven projekt?
Drži. Skupaj z očetom sva izdelala repliko te uniforme. Najprej sva jo analizirala, potem razstavila original, oče je nato narisal kroje in na koncu sva jo ukrojila in sešila novo. To najino sodelovanje je bilo zame res zelo poučno. Oče je bil sicer modelarski tehnik v nekdanjem ČIB-u, njegov oče pa je bil krojač, tako da mi je pokazal ogromno starih tehnik krojenja, kar je res zlata vredno znanje, ki bi ga bilo škoda pozabiti. Mama pa je iz Idrije in je name prek babice, ki je bila klekljarica, prenesla ljubezen do čipke.
Kaj pa oblačila zase izdelujete sami?
Zelo malo. Rad bi, a mi zmanjkuje časa. Skiciram si, celo material nabavim, a dlje od tega ne gre. Drugače pa natančno vem, kaj hočem, in sem tudi sam glede oblačil zelo zahteven. To, kar vidim po trgovinah, mi je redko kaj všeč. Redko se zgodi, da si rečem, ta kos je pa zame.
Ste pri svojem delu perfekcionist in kako se to kaže?
Imam ogromno idej, želim si delati veliko stvari, a žal vse ne gre. Ves čas se nekaj dogaja, iz sezone v sezono. Stari projekti mi stojijo, ko že delam nove. Vmes izvajam delavnice za polstenje, delam z idrijsko čipko, šivam za redne stranke, izdelujem haute couture oblačila … Odprtih stvari je ogromno, a pri vsaki stvari je treba biti stoodstotno zraven. Zato raje delam samo tisto, kjer imam lahko stoodstotni nadzor. Pri oblikovanju sem dosleden in nikoli ne spustim iz rok nečesa, kar ni popolno. Raje večkrat razparam in še enkrat zašijem.
Po končani Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo ste se odpravili v Pariz. Zakaj prav tja?
Vse moje življenje je bila moda na prvem mestu. Ko se danes srečamo s sošolci, me spomnijo, da me je ves čas zanimala moda, da sem 'štrikal', širil kavbojke, da so bile 'na zvonec' … Vse to, že od samega začetka. Sploh ni bilo dileme, da bi delal kaj drugega. V Parizu imam sorodnike, očetovega brata, ki so me povabili tja, ker so vedeli, da me moda zanima. In ko sem enkrat prišel v Pariz, je bila moja usoda zapečatena. Po enem letu, ki sem ga preživel tam, so mi priskrbeli službo pri Jeanu Pierru in ta čar visoke mode, ki sem jo tam okusil … To so take izkušnje, ki ti ostanejo za vse življenje. Ko sem bil po nekaj mesecih spet doma, sem samo sanjal o tem, kaj zamujam v Parizu. Tisti čas sem začel delati tudi z Meto Podkrajšek v Ljubljani. Najprej sem bil njen model, potem pa, ko so izvedeli, kaj delam, sva postala pravi tandem. Skupaj sva hodila na sejme, ona je delala pričeske, tiste svoje avantgardne, ker je bil takrat v modi punk, jaz pa sem poskrbel za oblačila. To je bilo zame res izjemno ustvarjalno obdobje.
Niste nikoli razmišljali, da bi v Parizu ostali za stalno?
Sem, celo prosili so me, naj ostanem, ker so pri Jeanu Pierru potrebovali stilista, in so bili tudi prepričani, da bom pri njih ostal, a se nekako v tem mladostniškem obdobju nisem mogel odločiti, da bi ostal. Me je kar vleklo domov. Tako da sem potem kar nekaj časa hodil sem in tja, malo domov, malo v Pariz. Takrat to ni bilo tako preprosto, kot je danes, ko se vsi selijo. Veliko težje je bilo dobiti dokumente. Poleg tega sem užival v tej razgibanosti, ko sem bil lahko malo doma v Bovcu, pa v Italiji, kjer sem kupoval blago, pa potem v Parizu, kjer sem delal, pa v Ljubljani, kjer sem imel prijatelje. Bilo je res zelo razgibano in zanimivo obdobje.
Nikoli se niste preselili v prestolnico. Kaj vas je zadržalo v rodnem Bovcu?
Za ustvarjanje je Bovec idealen, vsekakor pa je treba biti z velikimi centri povezan, pa naj so to Milano, Pariz ali Ljubljana. Absolutno pomembno je imeti kontakte in sodelovati med seboj, se pogovarjati, vprašati za nasvet. Te povezave so nujne. In dandanes res ni problem enkrat ali dvakrat na teden priti v Ljubljano, če je potrebno. Glede ustvarjanja moje mode pa je Bovec idealen.
Za obleko Queen bee ste prejeli nagrado BIG SEE v kategoriji IT faktor države. Kako je ta obleka, ki je res prava mojstrovina, nastajala?
Ko so me obvestili o tem, da je obleka nagrajena, sem bil izredno vesel in počaščen. V njeno izdelavo je namreč vloženih ogromno ur dela, tako mojih kot od gospe, ki mi je pomagala. In seveda ne smem pozabiti na Zmaga Modica, ki je vse te panjske končnice najprej spravil na papir. Bil je navdušen nad mojo idejo in je bil pripravljen to narediti, kljub temu da mu je nagajalo zdravje, za kar sem mu nadvse hvaležen. Gospa Irma Čopi, ki ima prav tako ogromno zaslug za to, da je ta obleka taka, kot je, pa jih je potem z volno izvezla na svilo. Ko je prvič to videla, se je prijela za glavo, ker je bilo praktično neizvedljivo, a se je zavzela, nekajkrat poskusila in na koncu je uspelo. Ko me je poklicala, je rekla, da se da, a gre tako počasi, da ne ve, kdaj bo vse to naredila. Volno je bilo treba pred tem tudi spresti, tako da je bila dejansko več kot polovica dela samo priprav.
Ali ta nagrada predstavlja vrhunec vaše kariere?
Ne, še zdaleč ne, še veliko moram narediti. (smeh) Ni omejitev, razen časa. Nadaljeval bom z idrijsko čipko, ker menim, da si zasluži posebno mesto v visoki modi. In seveda tudi s polstenjem se bom še ukvarjal, ker me je zdaj 'potegnilo notri'. Me že sprašujejo, kdaj bomo začeli z delavnicami. Na temo panjskih končnic pa imam tudi še nekaj idej, bolj dosegljivih oziroma nosljivih. V društvu Od ovce do izdelka bodo na delavnicah izdelali od deset do petnajst kreacij po mojih predlogah, ki bodo bolj pret-a-porter, bolj nosljive, a še vedno umetniške.
