Strokovno ji pravimo veliki odolin (Antirrhinum majus L.), a njen cvet, oblikovan v dve ustni, daje videz zajčjega gobčka in se pri lahnem stisku ob straneh tudi odpre kot zajčja usta. Tako je lahko že čisto preprost cvet zanimiva otroška igrača, ki je nikoli ne pozabimo.
Preberite tudi: Jesenski nagrobni aranžmaji. Kliknite TUKAJ!
Veliki odolin je sicer rastlina, ki je izvorno doma v Mediteranu, a je kot prikupna vrtna rastlina poznana po vsem svetu. Pri nas v Sloveniji pa ima svoje sorodnike – madronščice (Linaria Miller). Nič manj niso lepe in zanimive, nekatere med njimi, kot na primer alpska madronščica (Linaria alpina (L.) Miller), s svojo lepoto bogato nagradijo vsakega utrujenega planinca.
Tako kot veliki odolin vse madronščice spadajo v družino črnobinovk (Scrophulariaceae). Rod madronščic obsega kar okoli 150 vrst, tako enoletnic kot trajnic. V avtohtoni slovenski flori najdemo štiri vrste: alpsko (L. alpina (L.) Miller), navadno (L. vulgare Miller), laško (L. angustissima (Loisel.) Borbás) in alepsko (L. chalepensis (L.) Miller).
Modro cvetoča alpska madronščica
Med vsemi štirimi bi se marsikomu zdela najlepša alpska madronščica. Morda zaradi intenzivne barve cveta ali pa le zaradi tega, ker je ena izmed redkih rastlin, ki v gorah neutrudno kljubujejo težkim okoljskim razmeram in planinca navdajajo s pogumom. Njeni listi so sinje modro zeleni, drobni, ozki, črtalasti in že skoraj podobni iglicam. Tako oblika listov kot njihova barva dokazujeta odlično prilagoditev na okolje. Ob nalivu se pri takšni obliki lista vedno naberejo kapljice, ki zdrsnejo na stebelce in nato na tla. Ker je teh lističev mnogo, je za tako majhno rastlinico to že kar dober zalogaj. Že celo megla je včasih dovolj za preskrbo z vodo, saj kondenzira na drobnih lističih. Njihova modro zelena barva pa odbije največ uničujočih ultravijoličnih žarkov, ki so v visokogorju še kako močni. Kljub svoji nežnosti tako preživi močno sonce. Alpska madronščica se razrašča v obliki prisrčnih majhnih stisnjenih grmičkov, obsutih s številnimi vijolično modrimi cvetovi z oranžno pego, ki privablja opraševalce. Med skale ali drobno kamenje na meliščih se usidra z nežnim in skoraj nitastim koreninskim sistemom. Je enoletnica, zato preživi le v obliki semen, ki se premikajo skupaj s kamenjem na meliščih.
Navadno madronščico prepoznamo po rumeni barvi
Poleg alpske madronščice je pri nas dokaj pogosta navadna madronščica, ki se zdi kot plevel, saj se pojavlja povsod na njivah, ob poteh in na suhih mestih. Še posebej je pogosta ob cestah in na nasipališčih, saj ima tudi ta, podobno kot njena gorska sorodnica, rada odprte površine. A vendar zaradi tega ni nič manj lepa. Njena stebelca so gosto obdana s črtalastimi listi. V poznem poletju se na vrhu stebla razvije bogato socvetje, ki se odpira od spodaj navzgor. Cvetovi so rumeno do belkasto obarvani z oranžno ustno, ki zopet pomeni prepoznavni znak za opraševalce. Tam, kjer je na enem mestu mnogo posameznih rastlinic skupaj, tvorijo prav lep mini grmiček, ki je lahko v poznih poletnih mesecih lep vrtni okras. Ponekod v Sloveniji navadno madronščico domače imenujejo »divji lan«, čeprav z lanom ni v bližnjem sorodstvu. Tudi v angleškem jeziku se ime nanaša na lan, in sicer »krastačji lan«. Morda so ji takšno ime nadeli zaradi ozkih in črtalastih listov, ki spominjajo na liste lanu. Navadno madronščico so že od nekdaj uporabljali v ljudskem zdravilstvu. Iz posušenih cvetov so pripravljali prevretek, s katerim so si izmili pekoče in vnete oči. Prav tako so jo uporabljali kot diuretik, v obliki čaja pa tudi kot insekticid.
Redkejši vrsti madronščic
Nekoliko redkeje pri nas najdemo laško in alepsko madronščico. Prva raste na skalnatih delih na območju Slovenske Istre (Ocizla, Črnotiči), druga pa na njivah v okolici Brestovice pri Komnu. Za razliko od drugih madronščic je laška precej višja, zraste lahko namreč do 60 cm. Proti vrhu se njeno steblo razveji v več socvetij z intenzivno rumenimi cvetovi. Tudi njeni listi so črtalasti in daljši kot pri drugih naših madronščicah ter na prvi pogled res podobni listom lanu. Med madronščicami najmanj opazna je alepska madronščica. Na tankem steblu so na redko nanizani črtalasti listi. Vrh stebla prehaja v redko socvetje z belimi cvetovi, ki jih krasi dolga navzdol uvihana ostroga. Je enoletnica ter po videzu zelo nežna in krhka rastlinica.
Madronščice so rastline ruderalnih rastišč in zato prenesejo tudi ekstremne okoljske dejavnike. So nezahtevne za gojenje in zato zelo primerne za tiste vrtoljubce, ki tožijo nad pomanjkanjem časa. Na vrtu so s svojo intenzivno barvo cvetov lep okras, pri tem pa je alpska madronščica še vedno najlepša v svojem naravnem okolju.
