Če pri Postojni zavijete z avtoceste in se usmerite proti Ilirski Bistrici, vas hitro objamejo travnate ravnice, gozdnati griči in ponudijo se zasanjani razgledi, ki segajo vse do vrha Snežnika. Obsežne ravnice kar kličejo po pašništvu in nič čudnega, da je tod vedno bolj priljubljena tudi konjereja.
Preberite tudi: Kdaj je zaradi otečenih rok ali obraza treba k zdravniku? Kliknite TUKAJ!
Jahanje na grajskem posestvu
Marsikdo rad pokrajino spoznava na konjskem hrbtu in enodnevni izletniki se bodo lahko zadovoljili z obiskom katerega izmed jahalnih središč. Prvega najdemo že na robu Prestranka, natančneje na nekdaj mogočnem grajskem posestvu. Grad, ki je za zdaj še namenjen najemniškim stanovalcem, je prvič omenjen že v 16. stoletju. Zgradili so ga baroni Edling, po tem pa je večkrat menjal lastnike. Leta 1728 je dvorec s pripadajočo posestjo kupil cesar Karel VI. in ga združil s kobilarno v Lipici. Kot dvorna žrebčarna je deloval do prve svetovne vojne, po drugi svetovni vojni pa je ponovno oživel kot del posestva Lipica. Danes je posestvo v zasebni lasti, na njem pa ponovno vzrejajo konje, predvsem islandske, ki slovijo po prijaznem značaju in vzdržljivosti. V glavni stavbi je prijetna okrepčevalnica, nad njo pa več lično urejenih apartmajev. Ljubitelji dobre hrane tu zagotovo pridejo na svoj račun, saj je posebnost restavracije kakovostno meso goveda Angus, ki se vse leto prosto pase na okoliških pašnikih. No, najmlajši se bodo morda raje pogostili s pico iz krušne peči, kupite pa lahko tudi ekološko pridelano mleto moko z bližnjega posestva.
Veliko notranje dvorišče je preurejeno v pokrito jahalnico, poleg je zunanja jahalnica, v okolici pa veliko primernih terenov za jahanje, sprehode ali kolesarjenje. Posestvo je tako nadvse primerno za otroke, ki bi se radi spoznali z islandskimi konji, saj večkrat letno v počitniškem času organizirajo jahalni tabor.
Jezera izginjajo
V široki dolini, po kateri ob močnih deževjih teče reka Pivka, je raztresenih kar sedemnajst presihajočih jezer. Največji in najdlje obstojni sta Palško in Petelinjsko jezero, a tudi teh dveh ni vedno lahko najti. Na zemljevidu že, v naravi pa malo težje, saj včasih presahneta. Kraška polja so polna bruhalnikov in izvirov, ki ob večjih deževjih za več mesecev napolnijo jezera. Poleti, ko vode ni, pa se jezera spremenijo v travnike s pestrim rastlinjem, prilagojenim na neobičajne naravne razmere. Največje presihajoče jezero je Palško jezero, široko za 300 nogometnih igrišč in dolgo poldrugi kilometer. V Petelinjem jezeru se voda zadrži najdlje in je prisotna tudi več kot pol leta, globina jezera pa lahko znaša do dvanajst metrov. V Petelinjem jezeru živi rak kraški škrgonožec, ki ga ne najdemo nikjer drugje!
Veliko Drskovško jezero se ponaša z otočkom, jezero Klenski dol se v poletnih mesecih spremeni v obdelane njive, Radohovsko jezero pa je edino, ki leži na levem bregu Pivke. Tudi bližnjo reko Pivko boste videli vijugati le ob visoki podtalnici, sicer pa je struga suha.
Kako na pot?
Zgornji del pivške doline se začenja pri Prestranku, ki leži le streljaj od Postojne. Za obisk presihajočih jezer boste morali v okolici Pivke zapustiti glavno cesto in se do travnatih kotanj podati skozi eno izmed bližnjih vasi. Za začetek priporočamo obisk Ekomuzeja pivških presihajočih jezer v Slovenski vasi (odprt ob sobotah in nedeljah), kjer boste spoznavali presihajoča jezera tudi, kadar presahnejo. Izvedeli boste podrobnosti o kraških pojavih ter se seznanili z živalskim in rastlinskim svetom s tega območja. Oktobra pri muzeju pripravljajo etnološko prireditev Okusi Pivških jezer.
Petelinjsko jezero je od muzeja oddaljeno le poldrugi kilometer. Avto je najboljše pustiti pri muzeju, saj se ni možno pripeljati čisto do jezera.
Potepanje po redko poseljeni pokrajini je prijetno vse dni v letu, pa naj bo to peš, s kolesom ali na konjskem hrbtu.
V okolici je še več atraktivnih krajev: Postojnska jama ali Park vojaške zgodovine v Pivki, lahko pa si omislite tudi panoramski izlet z letališča Postojna.
