Zakaj ne moremo rožnatih očal nositi vseskozi in – ali bi bilo takšno stanje res dobro za nas, smo se pogovarjali z Urbanom Urbancem (www.bitjeluci.com), ki na to temo vodi delavnice.
Pogovor sva začela s staro modrostjo: kakor v nas – tako zunaj nas. Je res resnična, kako se odraža in zakaj?
Vsaka misel, ki jo v sebi ponavljamo znova in znova, če se je zavedamo ali ne, na dolgi rok pusti v naši notranjosti vidno sled. Če pogledamo že samo našo vzgojo – skozi ponavljanje enih in istih stvari (oziroma misli) v odraščanju in skozi njihovo ustvarjanje kot prepričanja sprejemamo podzavestne programe drugih ljudi. In na podlagi tega verjamemo, da je nekaj res/ni res, prav/narobe, dobro/slabo … In to se dogaja znotraj nas. Naša notranjost pa je tista, ki določa manifestacijo naše zunanjosti.
Kako lahko naša notranjost kaže našo zunanjost?
Glejte, ljudje smo skupek misli, besed in čustev – to je naša osebnost. Vse v življenju se vedno začne najprej z mislijo. In čeprav ljudje temu danes ne pripisujejo velikega pomena, je to pravzaprav dokazano dejstvo. Naše misli imajo moč materializacije, in to moč ima vsak izmed nas, razlika med nami je le ta, da se nekateri tega zavedamo in jo uporabljamo sebi v prid, drugi pa sebi (in drugim) v škodo.
Lahko poveste s primerom?
Kadar nam grozi neposredna nevarnost – na primer renčeč pes ali položaj, ki nas ogroža, se vključi naš primitivni živčni sistem – boj ali beg. Naše telo bo v trenutku začelo izločati stresne hormone, in to povzroči odziv telesa. Zenice se razširijo, srčni utrip se poveča, refleksi postanejo hitrejši, žile se razširijo, dihati začnemo bolj globoko in telo pošlje kri v ekstremitete – zdaj smo pripravljeni na beg ali boj. Vendar pa je odziv telesa povsem enak, če si samo zamislimo, da nam grozi 'nevarnost' – na primer neplačane položnice ali izpit, ki ga imamo naslednji dan, ali razgovor za službo. Naši možgani ne znajo ločiti med zunanjo ali notranjo nevarnostjo (med realnim in namišljenim). Naša misel je torej tista izkušnja, ki je za možgane resnična in lahko postane naša fizična stvarnost. To vpliva na naše telo in ga spreminja (tvori nove nevrone, reorganizira hormone, tvori nove proteine …), seveda skladno z našimi prepričanji. Znan primer, ki je velik dokaz zgoraj zapisanemu, je bil človek, ki se je po nesreči zaklenil v nedelujočo hladilnico in so ga zjutraj našli zmrznjenega zaradi podhladitve, ker ni vedel, da hladilnica ne dela. Tako močne so naše misli, tako močna je naša notranjost.
Torej je svet tudi takrat, ko smo zaljubljeni in tako rekoč letimo nad oblaki, povsem resničen; vse je lepo, če ne presežno … A kaj ko nismo ves čas nad oblaki! Kaj lahko naredimo, da bomo vsaj ves čas nad slabim počutjem in razpoloženjem?
Človek napačno misli, da je edino 'pravo stanje' našega bitja srečno in lepo stanje oziroma dobro razpoloženje. In napaka, ki jo vsi delamo, je ta, da vsem stvarem, dogodkom, razmeram, ki se nam dogajajo, pripisujemo predznak plus ali minus. Ko smo zaljubljeni, smo srečni in radostni. Lepo nam je. Če pa nas partner zapusti ali nas morda prevara, smo nesrečni. Kaj ni tako? Če se torej s tem strinjamo, smo najverjetneje soglasni, da je v tem primeru naša zunanjost vplivala na našo notranjost. To vsi verjamemo, ker so to naša prepričanja in ker smo tako vzgojeni. V trenutku, ko pa se zavemo, da je zunanji položaj pač takšen, kakršen je, se sami odločimo, kako se bomo nanj odzvali. In kadar nam ni všeč, se seveda odzovemo negativno. Toda če nas na primer partner zapusti ali prevara, to ni nujno slabo. Pravzaprav je to celo dobro, saj najverjetneje res ne želimo biti z nekom, ki z nami tako ravna. Poskušajmo raje spoznati, da je nebo nad oblaki vedno modro ter da tam vedno sije sonce – le povzdigniti se moramo prek oblakov, ki pa so pravzaprav naša čustva, v katerih velikokrat ostajamo in se sami sebi smilimo.
Poskušajmo spoznati, da je nebo nad oblaki vedno modro ter da tam vedno sije sonce – le povzdigniti se moramo prek oblakov, ki pa so pravzaprav naša čustva, v katerih velikokrat ostajamo in se sami sebi smilimo.
Kaj predlagate za takrat, ko se že zbudimo slabe volje, ko gre že zjutraj vse narobe? Pomislimo torej na oblake, ki so naša čustva in v katerih smo se spet zagozdili, ali lahko naredimo še kaj?
Slaba ali dobra volja sta le stvar naše odločitve. Kot pa sem že omenil, na naše počutje vplivajo tudi zunanje stvari, čeprav vedno le do te mere, kolikor jim mi to dovolimo. Ker pa se zavedam, da je miselni tok, ki se pojavi zaradi slabega razpoloženja, težko ustaviti, to ni ravno lahka naloga. Naše misli so namreč tiste, ki povzročajo občutke, občutki pa so pravzaprav hormoni v telesu (močne kemikalije) in ti vplivajo na naše bitje – na naše razpoloženje. Kadar nas torej že zjutraj grabi slaba volja, je najslabše, kar lahko storimo, da si tega ne priznamo ter da se skušamo s silo povzdigniti nad to stanje. Takrat se raje vprašajmo, kaj je razlog znotraj nas, da se tako počutimo, in si pač dopustimo, da je tako. S tem se ne identificirajmo in se raje osredotočimo na tisto, kar imamo tisti dan pač za storiti. Če bomo pri tem zavestni, bo slaba volja izginila.
Včasih pa se dan začne čisto v redu, nam se zdi, da smo povsem v redu, a se zgodi neki preobrat (telefonski klic, težave v službi, otroci), ki nas potolče. Kako naj se odzovemo takrat?
Najpomembnejše je, da se od tega ne skušamo distancirati, kot to radi velikokrat storimo, ter da ne potisnemo proč, temveč da tisto, kar se nam zgodi, pogledamo. Da se nad 'tisto' povzdignemo, naredimo deset globokih in zavestnih vdihov ter izdihov in odgovorimo, če je treba, a se ne odzovemo. Odziv je velikokrat nezaveden, odgovor je zavesten. V tem je velika razlika, in če znamo to ločiti, se lahko položaj popolnoma obrne. Največji izziv takrat je, da se zavemo svojega odziva. Ta bo peljal tok dogodkov naprej.
Na kaj moramo biti res pozorni – prav vsak dan –, da bo svet tako v nas kot zunaj nas lep?
Ne glede na vse, kar pišejo ali govorijo drugi, sem skozi ves ta čas pri sebi ter pri drugih spoznaval, da je res samo hvaležnost tista, ki lahko naredi naš notranji (in s tem posledično zunanji) svet še lepši. In vsak izmed nas ima v svojem življenju stvari, za katere je lahko hvaležen. Hvaležnost je namreč čustveni podpis oziroma simbol sprejemanja – pojavi pa se takrat, ko nekaj imamo ali dobimo. Če torej lahko izberemo zdravo misel in ji pripnemo čustvo ljubezni, znotraj sebe dobimo občutek, ki nas popelje v popolnoma novo stanje bitja – ko več ne čakamo na nekaj, da nas bo osrečilo, temveč smo že srečni. In to v naše življenje privabi še več sreče in radosti. Kar torej želimo videti v zunanjem svetu, moramo najprej videti v sebi. Zato je dobro, če najprej znamo poskrbeti za svoje fizično telo z zdravo, uravnoteženo hrano in dovolj gibanja. Začeti moramo biti zavestni v zgodbah, ki jih govorimo sebi in svetu, in če nam ni všeč, kar slišimo, tisto spremenimo. Skušajmo se zavedati svojih misli.
Dovolimo si čutiti svoja čustva ter bodimo do njih pristni. Če čutimo jezo, žalost, nezadovoljstvo, strah, si to priznajmo ter od tega ne bežimo. Le glejmo jih z razdalje ter si ne dovolimo, da bi se z njimi poistovetili. To sicer ni lahko, je pa mogoče. In kot morda zadnje – delajmo stvari, ki razveseljujejo našo dušo. Brez občutka krivde si vzemimo čas samo zase in berimo knjigo, pojdimo na sprehod ali izlet, naredimo si vročo kopel v torek, hodimo bosi po mokri travi, skopajmo se goli v reki ali jezeru, poslušajmo glasbo in že zjutraj zaplešimo.
Nam lahko zaupate kakšno vajo, kako lahko izboljšamo svoje razpoloženje, ko nam gre vse narobe?
Seveda, predlagam zelo preprosto, vendar izredno učinkovito vajo: kadar se morda znajdete v stanju, ko se vam zdi, da vam gre vse narobe, se tega najprej zavedajte. Potem se odmaknite nekam na samo, umirite se in zaprite oči. Nato pomislite na nekaj lepega in se nasmehnite, pristno in naravno. Dajte, trideset sekund. Močnejši učinek bo imelo, če boste pomislili na nekoga, ki ga imate radi in se vam smeji. Obrazne mišice so namreč tiste, ki imajo največji učinek na naše čustveno stanje. Kadar se namreč nasmehnete ali se smejite, tudi kadar ste nesrečni, možgani zaznajo upogib mišic na obrazu in si mislijo – hej, kot kaže, smo srečni glede nečesa! In to se kaže kot rezultat v vaši volji, ki se popolnoma spremeni in izboljša. Potem nasmeh sprostite in začnite počasi dihati s trebušno prepono – vsaj dvajsetkrat. Vdihnite zavestno skozi nos ter počasi izdihnite do konca. Vso pozornost usmerite v dihanje in ne mislite na preteklost niti ne skrbite za prihodnost – vso pozornost usmerite v zdaj. V ta trenutek polnjenja z zrakom, v svoje dihanje. In če se misli pojavijo, nič hudega, pozornost samo spet pripeljite nazaj k dihanju in začnite znova. Nežno in brez analiziranja ali obsojanja samo opazujte svoje misli. Potem se počasi vrnite vase in odprite oči. Počnite to vsak dan. Vsak dan si vzemite tri minute in izvajajte to vajo. Boste videli, kako se boste spremenili.
