Mama in oče sta steber otrokovega življenja njegovo celotno otroštvo. Med odraščanjem se otrok postopoma osamosvaja, postaja samostojen ter fizično čedalje manj odvisen od njiju, vendar ju čustveno še vedno potrebuje. Tudi najstnik hrepeni po ljubezni staršev, čeprav ju odriva od sebe in si želi več svobode. Pravzaprav ju takrat, ko se prebija skozi naporno obdobje mladostništva, potrebuje še bolj. Če se mama in oče ločujeta, pa se otrokov svet, ne glede na njegovo starost, začne rušiti. Začenja se spopad s težkimi (in neznanimi) čustvi, pri čemer pa lahko otroku pomagajo predvsem starši.
Prepiri, solze in (fizično) obračunavanje
Ko se starša prepirata pred otrokom, še posebej če je kamen spotike otrok (oziroma vzgoja otroka), se slednji počuti krivega, manjvrednega, zmeden je, obupan, nemočen in žalosten. Varnost, ki jo je občutil v družini oziroma v odnosu do mame in očeta, izginja, prej stebra v njegovem življenju pa ne predstavljata več zanj tako pomembne podpore, zato se vse začne rušiti.
Če se starša pogosto prepirata pred otrokom, če je med njima prisotno fizično, verbalno ali psihično nasilje, ali pa če je problem kakršnakoli vrsta odvisnosti pri enem in/ali drugem staršu, je agonija za otroka še večja. V tem primeru bi bila lahko ločitev za otroka celo rešitev, saj bi ga odrešila vsakodnevnega stresa.
Če ne gre, pač ne gre
Starši včasih odlašajo z ločitvijo in se trudijo po svojih najboljših močeh, da bi popravili, izboljšali oziroma ohranili odnos ali zakon. Mnogi namreč menijo, da je s tako skrajno odločitvijo, kot je ločitev, bolje počakati, da otrok vsaj malo odraste, češ da bo potem lažje sprejel dejstvo, da mama in oče nista več skupaj. Seveda se je vredno in edino pravilno potruditi za odnos s partnerjem in ohraniti družino, vendar pa si je takrat, ko so izčrpane vse možnosti, morda bolje priznati, da tako ne bo šlo več naprej. Ločitev bo stresna in naporna za otroke, vendar pa je podaljševanje družinske agonije, ki se vleče že leta in leta, za otroka prav tako stresno in škodljivo kot spopadanje z ločitvijo.
Preberite tudi: Sisu, finska odločnost za boljše življenje. Kliknite TUKAJ!
Ločitev na vidiku
Kako odločitev o ločitvi sporočiti otrokom?
V prvi vrsti se morata starša zavedati, da ločitev pomeni, da ne bosta več partnerja oziroma zakonca. Še vedno, do konca svojega življenja, pa bosta starša svojim otrokom. Tudi če bosta odslej živela ločeno in ne glede na to, ali bosta sprejela odločitev o skupnem ali deljenem skrbništvu nad otroki, bosta še vedno povezana kot starša (vsaj morala bi biti). To pomeni, da bosta še vedno vzgajala svojega otroka, sprejemala najboljše odločitve zanj, hodila na govorilne ure, predstave in tekme, preživljala praznike in počitnice z njim (skupaj ali vsak posebej), se veselila njegovih uspehov in ga tolažila in bodrila, ko bo to potreboval.
Novico o ločitvi je treba otrokom sporočiti na razumljiv način, predvsem pa z veliko mero razumevanja in potrpežljivosti. Otroku morate jasno povedati, da za ločitev ni kriv on in da ga imata oba še vedno najrajši na svetu. Razložite mu, da kot mož in žena oziroma moški in ženska pač ne gresta skupaj, da skupaj nista več srečna. Še vedno pa sta najsrečnejša, ker imata njega, in da bosta vedno (do konca življenja) njegova starša ter da tega ne more spremeniti nihče.
Otrok se bo ob takšni novici čutil nemočnega, ranjenega, obupanega, zelo bo žalosten, kasneje najverjetneje tudi jezen, čeprav to morda na prvi pogled sploh ne bo opaziti. Ne bo si znal predstavljati, kaj zdaj sledi oziroma kakšno bo odslej njegovo življenje. Razmišljal bo o tem, kaj je storil narobe in kako grozen je, da se mama in oče ločujeta zaradi njega. Predvsem pa bo razmišljal o tem, kaj bi naredil, da bi njegova starša ostala skupaj, oziroma kako naj ju ponovno združi.
Tako kot starša, ki sta se morala najprej sprijazniti s tem, da skupaj ne moreta več živeti, in se nato odločiti za ločitev, bo tudi otrok potreboval čas, da se sooči in predela svoje občutke ob tem. Čaka ga proces žalovanja, saj se mora posloviti od življenja, ki ga je poznal doslej, morda celo od očeta ali matere (če se je ta odločil/a za selitev v bolj oddaljen kraj), če se bo otrok z enim od staršev odselil od doma, pa se bo moral soočiti še z novim okoljem in novimi obrazi ter se posloviti od starih, kar seveda prinaša še dodaten stres v tem občutljivem in ranljivem obdobju.
Ne zapletajta stvari
Najbolje in najbolj preprosto je, če se partnerja lahko o vsem dogovorita na civiliziran, predvsem pa na otroku prijazen način. Dogovorita se, kateri bo imel skrbništvo nad otrokom (oba ali le eden), kje oziroma kako boste živeli (pod skupno streho ali ločeno), pri kom bo živel otrok, kdaj, kje, kako in koliko časa bodo potekali obiski (če bo otrok preživljal čas s staršema ločeno), ter si razdelita starševske naloge (na primer kateri bo hodil na govorilne ure, kateri bo otroka vozil na nogomet, v glasbeno šolo itd.).
Težava nastane, ker dogovor med staršema vse prevečkrat ne teče (več) gladko, starša se ne moreta sporazumeti (o ničemer), ponavljajo se medsebojna obtoževanja in podtikanja, začne se metanje polen pod noge. S tem se običajno začne tudi bitka za skrbništvo nad otrokom, ki lahko preraste v pravo vojno med zakoncema. Otrok tako postane predmet spora, objekt med dvema ognjema. Starša, ki bi mu morala nuditi varnost in oporo, sta zdaj vsak na svojem bregu in od njega pričakujeta, da se bo odločil za enega (na primer s katerim bo živel). To pa otroku vzbuja le še dodatno stisko in tesnobo.
Otrokovi odzivi na ločitev
Če je sprva kazalo, da je otrok sprejel ločitev presenetljivo dobro, pa zdaj opažate, da se je zaprl vase, popustil v šoli, ne jé, ne spi, hujša, je depresiven. Kaj se dogaja?
Otroci se na ločitev odzovejo različno. Majhni otroci lahko na primer začnejo slabše govoriti, morda celo jecljati, ponovno lulati (v posteljo) ali kakati v hlače. Pri starejših otrocih pa se težave pokažejo na več področjih. Otrok običajno popusti v šoli. Močno mu padeta motivacija in volja do dela in učenja, saj neprestano razmišlja o tem, kar se godi doma, in se težko osredotoča na druge stvari. Lahko izgubi zanimanje za stvari, ki so ga nekoč veselile. Običajno se spremeni tudi čustveno in vedenjsko - je nemiren in razdražljiv, spremeni prehranjevalne in spalne navade, se socialno izolira, uživa alkohol ali celo droge, beži od doma itd. Otroci tožijo tudi zaradi glavobolov, nespečnosti, nočnih mor, imajo pogoste izbruhe jeze, strah pred smrtjo, lahko celo samomorilne misli. Podzavestno pa začne otrok tudi iskati pozornost staršev (četudi na nesprejemljiv način), da bi združil starša in morda na ta način ponovno povezal družino. Tako otrok kar naenkrat postane »problematičen«, se pretepa, ne sodeluje pri pouku, šprica šolo, krade, popiva, se začne drogirati itd. Običajno šola ukrepa tako, da na pogovor pokliče starša, s čimer je otrok dosegel namen - ponovno združiti starša, pa čeprav zaradi negativnih stvari. In dokler bo to delovalo, bo otrok nadaljeval s svojim početjem.
Ostanite dobri starši kljub ločitvi
1. V prvi vrsti povejte otroku, da ga imate in ga boste vedno imeli neskončno radi ter da ni kriv za ločitev.
2. Bodite svojemu otroku v tem težkem obdobju v oporo. Veliko se pogovarjajte z njim o ločitvi in mu iskreno odgovorite na vprašanja, ki ga razjedajo.
3. Dovolite otroku izraziti vsa njegova čustva ter mu dajte čas za žalovanje.
4. Ne pričakujte, da bo otrok vaš zaupnik ali celo vohun, ki bo vohunil za vašim partnerjem, ter ga ne silite, da izbira med vami in njim.
5. Ne prepirajte se s partnerjem (v otrokovi prisotnosti) in ne kritizirajte drugega starša (ali njegove družine) pred njim.
6. Spodbujajte otroka, da se druži z drugim staršem, in mu povejte, da je prav, da se ima lepo z njim.
7. S partnerjem ohranita disciplino, red in rutino pri vzgoji ter pri tem ne popuščajta.
8. Če otrok ne bo živel z vami, ohranite reden stik z njim (po telefonu, elektronski pošti, z obiski itd.).
9. Ne kupujte otrokove pozornosti z darili, temveč mu namenite svoj čas.
10. Če otroku ne znate ali ne zmorete pomagati, mu priskrbite strokovno pomoč.
