Simpatična Ptujčanka je nedvomno odkritje lanskega leta: s svojo skromnostjo, duhovitostjo, nalezljivo dobro voljo in predvsem brez dlake na jeziku je v različnih televizijskih oddajah in šovih pridobila simpatije gledalcev. Njeni someščani pravijo, da je skoraj 45-letna Urška Vučak Markež ptujska »naravna in kulturna dediščina«, in čeprav nima diplome z AGRFT, je s svojo naravno prezenco in talentom kos mnogim šolanim igralcem. V svoji bogati karieri je nanizala številne gledališke in televizijske vloge, v preostalem času pa počne še veliko drugih stvari. Med drugim je ponosna mama sina in hčerke. Z možem Matjažem sta nas prijazno povabila v svoj dom, ki je prava retro zakladnica.
Vsestranska Urška je bila radovedna, zvedava in neukrotljiva že od malega. Čeprav je bila veliko zdoma in je verjetno videla cel kup lepih krajev in priložnosti za bivanje, si ne predstavlja življenja kje drugje kot ravno na Ptuju. Kamorkoli gre, se vedno rada vrača domov. Tam ima vse, za kar ji je vredno živeti: otroka, moža, preostalo družino in prijatelje. Zadnje leto pa je avto njen drugi dom, saj veliko časa preživi v njem. V glavnem vozi v tišini. Včasih med vožnjo tudi je ali prostoročno telefonira.
Lepo in brezskrbno otroštvo
Igralka je otroštvo in mladost preživela v bloku. »Zdaj to stanovanje na žalost ni več v naši lasti. Odraščala sem ravno v času, ko se je na veliko gradilo. Tudi naše blokovsko naselje ni bilo izjema. Novo stanovanje smo hudo potrebovali, saj smo se na začetku vsi štirje stiskali v enosobnem stanovanju. Skozi okno pa smo gledali, kako čez cesto gradijo bloke. V nekdanjem sistemu si hitreje prišel do najema občinskega stanovanja. Starša sta bila vseeno presrečna, ko sta končno dobila ključe trosobnega stanovanja, medve s sestro pa veliko več prostora,« se spominja Urška in dodaja, da so tako, kot so naraščale potrebe po novih stanovanjih, naraščale tudi potrebe po večji šoli. »Vsi otroci iz blokovskega naselja niso dobili mesta v premajhni šoli ob naselju. Prav nič niso komplicirali in upoštevali simpatije, šolski okoliš so razdelili kar po vhodih v blok. Do ene šole si moral čez tračnice, do druge v mesto, če si imel srečo, pa do tretje samo čez cesto. Zaradi velike gneče smo imeli triizmenski pouk, starši pa so nam takrat bolj zaupali in podpirali našo samostojnost: otroci smo s ključem okoli vratu že zelo zgodaj sami hodili v šolo in domov. Prva štiri leta sem obiskovala eno šolo, v petem razredu sem zaradi mlajše sestre in triizmenskega pouka šla v šolo v mesto. Druga šola in novo okolje, nov razred, v katerem nisem poznala nikogar, zato sem morala na novo plesti prijateljske vezi. To so bili lepi časi,« se z nostalgijo spominja Urška.
Vse večje potrebe
Starši so se čez čas ločili, z mamo in sestro so ostale v stanovanju. Ko je sredi najstniških let spoznala partnerja Matjaža, ravno tako otroka iz ločene družine, jo je pogosto obiskoval. »Kasneje, ko sva s sestro živeli sami v stanovanju, se je tudi on za nekaj časa preselil k nama. Matjaž je postal del naše družine. Stkali smo pristne družinske odnose, ki jih ne morejo porušiti nobene preizkušnje.« Ne glede na to, da sta se Urška in Matjaž dobro razumela z njeno sestro, sta si po nekaj letih ljubezni zaželela osamosvojitve. »Našla sva dvajset kvadratnih metrov veliko enosobno stanovanje, če si lahko predstavljate, kakšno bi to lahko bilo. Vse je bilo v enem prostoru, le kuhinja je bila posebej. Ko se danes spominjam, kaj vse sva stlačila noter. V njem sva živela pet let in bila kljub prostorski utesnjenosti zelo srečna,« se spominja Urška. Še nekaj časa sta nameravala ostati v njem, saj sta se dobro počutila, bilo je zelo praktično in priročno. A ko se je napovedala starejša hči, sta se zavedela, da je njuno gnezdo premajhno za vse ptičke.
V vrtincu posojilnih kombinacij
Po mrzličnem kombiniranju, iskanju novih možnosti in pretresanju različnih idej v dvoje in širše so v bližini njunega doma našli idealno rešitev. Pravzaprav je na spletu sestra našla star oglas za stanovanje, mami pa je prepoznala stavbo. In tako smo šli kar osebno povprašat, ali ga še prodajajo. »Nekega januarskega dne smo pozvonili na vhodnih vratih. Takoj ko sva vstopila v stanovanje in se usedla v dnevni sobi, sva v hipu vedela, da je to to in da ga želiva imeti. Čeprav si preostalega dela stanovanja sploh še pogledala nisva. Njegovi lastniki so si gradili hišo, vendar še ni bila končana. Vseeno smo se dogovorili za kupčijo, midva pa sva začela tuhtati, kdo vse nama bi lahko posodil nekaj denarja in kako bova vzela kredite.«
Blok stoji v bližini nekdanje vojašnice na Ptuju. Bloki, ki so tam, so videti kot hiše. Zgradili so jih med drugo svetovno vojno za oficirje, zato jim tudi pravijo oficirski bloki. Za tiste čase so bili precej nobel, po koncu vojne pa so vanje naselili družine. Ker so bila stanovanja precej velika, so vanje namestili po dve družini. Zato je v spalnici tudi vodovodna pipa, pred blokom pa vrt.
Urška in nekdanji lastniki so se dogovorili za selitev za prvi maj, da bi imeli oboji čas za selitev. Prvi del počitnic so imeli nekdanji lastniki za izselitev, v drugem delu pa sta se onadva selila v stanovanje, ki je bilo takoj primerno za bivanje. Matjaž ga je samo prebelil in iz petih starih kuhinj sestavil eno, da sta jo lahko uporabljala.
Končno na svojem
»Stanovanje je veliko 94 kvadratnih metrov, imelo je zamenjana okna, gretje na plin in idealno lokacijo – le lučaj proč od najožjega središča mesta, a je v bližini narave. V stanovanju sva se hitro udomačila. S seboj sva privlekla kar nekaj pohištva, všeč so nama stari fotelji iz otroštva moje mami, tudi miza s predalom, ki ima zame veliko čustveno vrednost, saj sem jo podedovala po prababici. Zdaj na njej rišejo in pišejo otroci. Imava veliko omar različnih stilov,« pripoveduje Urška in dodaja, da kljub veliki kvadraturi stanovanja počasi že zmanjkuje prostora za vse stvari.
Otroka imata skupno sobo. Sicer se družinsko življenje Vučak-Markeževih odvija v dnevni sobi in kuhinji, kjer je vedno zelo živahno. Vrata pri njih so vedno odprta, tako da vsi vedo, kaj kdo počne, in da so drugim na razpolago in v pomoč, če jo potrebujejo.
»Pohištvo za otroke sva kupovala postopoma, kolikor sta rastla in potrebovala nove stvari. Najprej sva imela le eno majhno otroško posteljo in eno previjalno omaro. Izbirava bele omare ali iz svetlega lesa, saj se tako vsaj malo skladajo s preostalim pohištvom, ki sva ga prinesla še iz starega doma. Žal nikoli nisva imela toliko denarja, da bi lahko vse pohištvo vrgla ven in si naročila in kupila vse na novo, po svojih željah. Tako sva spretno kombinirala tisto, kar sva imela, nekaj sva dobila, nekaj pa kupila. Sklepala sva kompromise in bolj kot estetiki opremo prilagodila praktičnosti,« se smeji Urška, ki ji je težko vreči stran stvari. Glede na to, da je vse življenje nekaj zbirala, od znamk do prtičkov, ji še zdaj zmanjkuje prostora. Zato se je naučila imeti svoj red in sistem, ki ga razume in se v njem znajde le ona.
Uresničene sanje
»Po drugi strani pa sem zelo zaposlena, zato nimam veliko časa za pospravljanje. Tudi tu si pomagam z različnimi triki. Če vem, da ne bom mogla pospraviti celega stanovanja, kar bi mi vzelo ves dan, pospravim le en prostor in se takoj počutim bolje. Moj sanjski dom bi bil takšen z veliko zaprtimi omarami, v katere bi lahko pospravila vse svoje stvari. V bistvu mi manjka eno stanovanje, v katerem bi imela skladišče,« se smeji. Tam bi bilo spravljenih veliko dodatkov, saj se ji zdi, da že stvari, kot so prtički, blazine, sklede in druge drobnarije v različnih barvah, lahko povsem spremenijo dom. Aja, njeno sanjsko stanovanje bi imelo še veliko kuhinjo z vsemi pripomočki, ki olajšajo delo in jih vidimo v reklamah. Vendar pa so to le sanje in bodo Vučak-Markeževi še naprej živeli svoje prijetno življenje na tistih dobrih 90 kvadratnih metrih, kjer se vsi dobro počutijo, razumejo, igrajo in smejijo.
Več v spodnji galeriji!
