Če pomislimo na deklico, se nam običajno v glavi pojavi slika drobne, nežne, mile in pridne punčke, ki nikomur ne bi storila nič žalega. Medtem ko si fantke predstavljamo kot prave male navihane frajerje in neustrašne bojevnike, ki so težko pri miru, zato so neprestano v akciji.
Razlike med malčicami in malčki
Razlike med deklicami in dečki se pokažejo že zelo zgodaj, saj že med dojenčicami in dojenčki lahko opazimo razliko v vedenju. Deklice naj bi se namreč s svojo obrazno mimiko odzivale na okolje veliko bolj čustveno od dečkov, fantki pa naj bi za razliko od deklic jokali bolj. Razlike med spoloma pa so skozi odraščanje še izrazitejše.
Govor
Splošno znano prepričanje je, da deklice spregovorijo hitreje kot dečki. Raziskave so pokazale, da ta stereotip drži. Strokovnjaki so namreč ugotovili, da deklice v povprečju res spregovorijo mesec dni pred dečki, kar naj bi bila posledica boljših verbalnih sposobnosti deklic. Vendar pa so ugotovili tudi, da ima velik vpliv na razvoj govora pri otroku (kar 50 %) okolje, v katerem otrok odrašča. Prav zato je zelo pomembno, da se z otrokom čim več pogovarjamo, mu beremo pravljice, pripovedujemo zgodbe ter mu čim več prepevamo.
Pleničke
Pri odvajanju od pleničk se stereotip, da so deklice hitreje suhe kot dečki, izkaže za zgolj delno resničnega. Nekatere deklice že zelo zgodaj povedo, da morajo na kahlico, vendar je takšnih tudi veliko dečkov. Veliko deklic je že pri manj kot treh letih sposobnih popolnoma samostojno opravljati malo in veliko potrebo, vendar so enako sposobni tudi dečki.
Pri odvajanju od plenic je pomembno predvsem to, da otroka ne silite preveč, saj nekateri otroci preprosto potrebujejo več časa.
Čustvovanje
Zagotovo ste iz ust (svojih) staršev že slišali stavek: »Daj no, ne jokaj, fantki ne jokajo.« In res fantje kasneje jokajo veliko manj kot dekleta. Medtem pa dekleta »zavijamo v vatko« in jih pretirano ščitimo pred zunanjim svetom ter jim seveda dovolimo jokati (za vsako malenkost). S tem tako prvim kot drugim delamo ogromno škodo; fantkom namreč s tem sporočamo, da njihova čustva niso pomembna, deklicam pa, da niso sposobne poskrbeti same zase v tem nevarnem svetu.
Prav je, da tako deklicam kot dečkom zrcalimo njihova čustva. To pomeni, da jih ubesedimo namesto njih, da jih otroci lahko prepoznajo in se jih sčasoma naučijo izraziti na primeren način. Na primer: »Vidim, da si zelo žalosten/jezen, ker ti je prijatelj vzel igračko. Razumem te. Prosi ga, naj ti jo vrne.«
Agresija
Stereotipno prepričanje je, da so fantki bolj agresivni od deklet. Če to drži, se razlog za to verjetno skriva tudi v zatrtem čustvovanju fantkov (kot je opisano zgoraj), ker ne znajo prepoznati, kaj šele izražati svojih čustev, zato jih kažejo na destruktiven način, v tem primeru z agresijo.
Fizična aktivnost
Na otroškem igrišču so najglasnejši običajno fantki, ki jih je, kot radi rečemo, povsod dovolj. Fantje namreč veljajo za aktivnejše od deklic, večkrat so tudi označeni kot hiperaktivni. Stereotipno so fantje tudi motorično spretnejši in pogumnejši od deklic, zato se jim pogosteje dogajajo nesreče.
Deklice se za razliko od dečkov raje igrajo v paru ali največ s tremi prijateljicami, njihova igra pa je običajno veliko mirnejša in prijaznejša kot agresivna igra dečkov.
Če se deklica poškoduje, je tako zanjo kot za njene starše to videti veliko bolj grozno, kot pa če se poškoduje deček.
Dejstvo je, da tako dečki kot deklice za zdrav razvoj potrebujejo veliko gibanja. Starši delamo veliko napako, če dečkom pustimo več oziroma preveč ščitimo deklice pred padci in poškodbami, saj jim s tem sporočamo, da je svet zanje preveč nevaren, da bi se zmogle spopasti z njim.
Igrače
Kaj je bolj stereotipno kot igrače. Vsi namreč poznamo tako imenovane dekliške igrače, kot so dojenčki, punčke, barbike, kuhinje itd., ter tako imenovane fantovske igrače, kamor spadajo avtomobili, pištole, meči, akcijske figure itd.
Dejstvo je, da se, še posebej v zgodnjem otroštvu, ko še ne poznajo razlike med fantovskimi in dekliškimi igračami, tako dečki kot deklice radi igrajo z obojimi. Kasneje pa se, kot so ugotovili strokovnjaki, deklice rade igrajo z dekliškimi, pa tudi s fantovskimi igračami, medtem ko dečki najraje ostajajo zgolj pri svoji vrsti igrač.
Če se vaš malček igra s punčko, nikar ne skrbite, saj s tem ni prav nič narobe. Če malčica vzame v roke avto, pa to pomeni zgolj to, da se ji zdi zanimiv.
Razlike v vzgoji šolark in šolarjev
Ko otrok zaključi predšolsko obdobje in vstopi v šolo, so pred njim (in starši) novi izzivi. Takrat se razlika med deklicami in dečki pokaže še bolj.
Pridne deklice običajno brez težav sedijo pred knjigo in vestno izpolnjujejo šolske obveznosti, medtem ko nemirni fantje težje sledijo pouku, šolske obveznosti pa so jim običajno tuje. No, takšen je vsaj stereotip, zaradi katerega se od deklic v šoli pričakuje več oziroma boljši učni uspeh. S tem pa delamo krivico dečkom, ki imajo običajno bolje razvito prostorsko percepcijo, zaradi česar so boljši v matematiki, logiki in naravoslovju. Deklice pa so po drugi strani boljše na jezikovnem področju ter pri glasbi in umetnosti.
Kar lahko naredimo starši, je, da prepoznamo in pomagamo razvijati otrokove talente neodvisno od njegovega spola - tudi deklice so namreč lahko odlične pri matematiki, dečki pa lahko prav tako blestijo pri slovnici.
Razlike v vzgoji najstnic in najstnikov
Že od ranega otroštva smo starši pretirano zaščitniški do deklic, kar se kaže tudi v obdobju adolescence. Ko deklica odrašča ter se lepotiči in oblači v oblačila, ki bi ji jih najraje prepovedali obleči, pridobiva tudi več moške pozornosti. Prav zato so starši (še posebno očetje) do deklic še bolj zaščitniški in jim posledično dovolijo manj oziroma jim časovno bolj omejujejo izhode kot pa svojim sinovom.
V primerjavi z deklicami pa se dečkom že od malega bolj popušča, zaradi česar si kasneje tudi več dovolijo. To se še bolj pokaže v obdobju adolescence, ko so druženja, izhodi in prijatelji fantov veliko manj pod drobnogledom kot pri dekletih. Fantje lahko ostajajo zunaj dlje časa, se manj omejeno družijo z vrstniki in tudi več posegajo po alkoholu in drogah.
Če bi radi vzgojili močno in neodvisno žensko, ki bo znala poskrbeti zase (in za svojo družino), ne ravnajte s svojo deklico kot s krhko punčko iz porcelana, temveč ji pomagajte, da se sooči z nepredvidljivim svetom ter se postavi zase, kadar je to potrebno. Če bi radi vzgojili neodvisnega, uspešnega in zrelega moškega, ki bo znal prepoznavati tudi potrebe drugih ljudi, pa mu postavite jasne meje ter mu dovolite, da se uči na svojih napakah in zanje tudi odgovarja. Tako pri deklicah kot pri dečkih pa je najpomembnejše, da odraščajo z veliko mero ljubezni, potrpežljivosti, predvsem pa z zdravimi in jasnimi mejami, ki jim dajejo smernice za življenje.
