Medtem ko ljudje navadno s prstom kažemo na nasilneža, pa pozabljamo, da je poleg njegovih žrtev žrtev tudi nasilnež sam. Kje lahko iščemo vzroke za otrokovo nasilno vedenje?
Nekateri otroci z nasilnim vedenjem zgolj iščejo pozornost, drugi preizkušajo meje staršev, potem pa so tu še otroci, ki z nasiljem izkazujejo, česa so se naučili doma, torej v primarni družini. Marsikateremu staršu se je že zgodilo, da je otroku po dolgem prigovarjanju in cepetanju, kričanju in izsiljevanju prisolil zaušnico, že trenutek za tem pa se je počutil krivega in je imel slabo vest. Če je nasilje nad otrokom del vzgoje oziroma stalna praksa staršev pri obvladovanju otroka in starši pri tem nimajo nobenih moralnih zadržkov, pa govorimo o nesprejemljivem in seveda kaznivem vedenju. Morda otroka s tepežem res najhitreje umirite in si prihranite »sramoto« ter marsikateri očitajoči pogled zgroženih mimoidočih. Vendar mu s tem tudi sporočate, da je nasilje pravzaprav edini učinkoviti način sporazumevanja v odnosih, ter mu povzročate duševne rane, ki ga bodo zaznamovale za vse življenje.
