Felicity Aston: »Zares privilegirano se počutim, da si lahko rečem polarna raziskovalka. Že skoraj dvajset let hodim in se vračam na nekatere najhladnejše dele našega planeta. Začela sem kot znanstvenica z British Antarctic Survey, nadaljujem kot vodja različnih odprav. Sicer prihajam z jugovzhoda Anglije, ki ne velja za pretirano hladno območje, sneg je pri nas precej nenavaden dogodek. Morda pa ravno zato že ves čas iščem hladnejše kraje. Zanima me organizacija zanimivih ekspedicij, katerih bistvo ni zgolj fizična zahtevnost, temveč raziskujejo tudi druge vidike tega, kaj pomeni biti človek in živeti v svetu, kakršnega si lastimo danes.« (iz intervjuja z Natašo Briški).
Z velikim vznemirjenjem se Nataša Briški danes, 29. marca odpravlja najprej na Norveško, od tam pa nekaj dni kasneje na severni pol. Ovire, ki jih bo na tej poti morala premagati, niso majhne, zato se resno pripravlja tako fizično z osebnim trenerjem v fitnesu, tekom, vzponi na slovenske vrhove, smučanjem, kot psihično – zadnje mesece sodeluje z našo nekdanjo odlično plavalko Saro Isakovič, ki se danes ukvarja s psihologijo. Preskusila je celo silvestrsko plavanje v Atlantiku, da je dobila občutek, kako bi bilo, če bi na odpravi po naključju čofnila v ledeno morje. Čeprav je vse bliže svojemu cilju, pravi, da ji je ogromno dala že pot, saj se je v teh dveh letih veliko naučila.
Namen odprave, ki se je bo udeležilo enajst Evropejk in Arabk, ni le doseči »vrh sveta«, ampak tudi spodbujati boljši dialog in razumevanje med različnimi kulturami, spodbujati ženske, naj sledijo svojim sanjam, kot tudi ozaveščanje o podnebnih spremembah. Poleg tega bodo članice prve tovrstne ženske odprave sodelovale v dveh študijah, v katerih bodo ugotavljali, kako se telo in psiha odzivata na ekstremne temperature in napor. V eni od svojih izjav je Nataša dejala, da si vsekakor želi varno doseči najsevernejšo točko našega planeta, da pa jo je seveda ob tem tudi malce strah. »Menim, da se življenje zares začne takrat, ko stopiš iz cone udobja. Takrat in tam spoznavaš, česa si zmožen in kaj vse je mogoče doseči.« Ne dvomi namreč, da jo bo okolje, ki jo sicer zelo zanima, prignalo do roba njenih zmogljivosti. »Nikoli nisem sicer sanjala o potovanju na severna obzorja, zato me moje reakcije tam toliko bolj zanimajo,« pravi. Na pot bi se ženske sicer morale odpraviti že pred enim letom, a so jo prestavili, ker je vodja odprave Felicity zanosila in dobila prvega otročička. »Poti se veselim, sem vznemirjena in čutim veliko odgovornost. Razmišljam o vsem, kar se lahko zgodi, da bi bila čim bolj pripravljena.« Ženske so se v teh dveh letih trikrat srečale na pripravah – prvo leto na Islandiji in v Omanu, pred kratkim pa so bile spet na Islandiji, tako da so se že precej dobro spoznale. Čeprav bi človek pričakoval, da se bo med pripadnicami tako različnih kultur hitro vnel kakšen prepirček, se to doslej še ni zgodilo. »Felicity je tako vrhunski vodja, da hitro začuti, kje bi lahko prišlo do napetosti med nami – takrat vskoči in preusmeri pozornost. Sicer je pa nam vsem jasno, zakaj smo tam, kaj moramo narediti, in ker gre za ekipo, se pač moramo držati pravil, da lahko delujemo.«
Namakanje v ledenici
Ekspedicijo The Women's Euro-Arabian North Pole Expedition 2018 bo mogoče spremljati na tej spletni povezavi.
Zadnje priprave na Islandiji so bile že nekakšna blažja uvertura v razmere, ki jih morda čakajo na poti. Dekleta so tja prišla ravno v obdobju, ko se je nad državo razbesnelo snežno neurje z močnimi sunki vetra, tudi do 160 km/h. »Kar je bila po eni strani sreča, ker smo se tako lahko učile delovanja v takšnih primerih,« pravi Nataša. Ko se je vreme malce umirilo, so vadile postavljanje in pospravljanje šotorov ter manevriranje s sankami. »Poskusile pa smo tudi, kako je, če poči led pod nogami in padeš v ledenico. Prepričana sem bila, da bomo imele zgolj kakšno 'suho' vajo ali pa da bomo v tako imenovanih suhih oblekah čofotale po vodi.« A ni bilo tako. Felicity jih je odpeljala do malo globljega potoka in dekleta so se vrgla vanj v športnem spodnjem perilu, da bi se navadila občutka in ravnanja, če bi se na poti kateri kaj takega resnično zgodilo. »Na vrsti sem bila druga,« opisuje v svojem blogu in priznava, da do zadnjega trenutka ni verjela, da se bo res treba okopati v vodi z vsega 5 stopinjami Celzija. A naenkrat je ležala v potoku. »Voda se mi ni zdela hladna, verjetno tudi zato, ker so bile temperature zraka pod ničlo, adrenalin pa me je šopal 300km/h, tako da zares sploh ne vem, kaj sem čutila. Spomnim se samo, da ni bilo težko. Vse smo brez težav čofnile notri in se potem hitele preobleč na 'toplo' v šotor.«
Pomembne psihične priprave
Odprava naj bi v desetih dneh premostila sto kilometrov do geografsko najsevernejše točke na zemlji, kjer se temperatura giblje do –40 stopinj. Skupina se bo na smučeh premikala čez ledeno skorjo Arktičnega oceana, kjer se led vedno premika. Če bodo imele srečo, jim bodo tokovi in veter pomagali na poti do njihovega cilja. Lahko pa da bo premikajoči se led skupino nenehno oddaljeval od njega in bodo zato potrebovale več časa, kot načrtujejo. Ponekod bodo ledene ovire visoke tudi več metrov, na drugi strani pa je prav verjetno, da jih bodo presenetile tudi razpoke v ledu s kanalom vode. Na poti lahko vidijo tudi kakšnega severnega medveda.
Novinarka verjame, da okoliščine, ko si izpostavljen ekstremnim razmeram – zelo nizkim temperaturam, ko ne ješ in ne piješ tako kot običajno, ko spiš na ledu in piha veter, v tebi pritisnejo na gumb, na katerega prej nisi nikoli pritisnil. Takrat lahko pride na dan marsikaj, kar se je pred tem skrivalo globoko v nas. Zato je pri taki odpravi fizična priprava seveda zelo pomembna, še pomembnejša pa je psihična. Mraz, drugačno hrano, spanje v spalni vreči v šotoru – vse to je Nataša vzela v zakup in sprejela. Tisto, kar mora še izpiliti, pa je spanje. Na pripravah na Islandiji namreč ni kaj dosti spala, spanje pa je pri naporih, ki jih čakajo na severnem polu, zelo pomembno. Na blogu kar malo z zavistjo opisuje dekleta, ki v trenutku zaspijo, ne glede na to, kaj se dogaja zunaj, medtem ko sama komaj kaj zatisne oči. V glavi moraš biti dobro pripravljen in telo bo sledilo, poudarja nekdanja odlična plavalka Sara Isakovič v intervjuju, ki ga je prebrala tudi Nataša. Zato je Saro poiskala. Ta med drugim pripravlja delavnice psiholoških priprav za ljudi, ki so izpostavljeni stresnim okoliščinam. Njene metode so preskusili nekateri ameriški vojaki, sodeluje pa tudi s piloti. »Imela sem srečo, da je imela čas zame, sedaj sodelujeva že nekaj mesecev. Trenirava, kako se z dihalnimi vajami sprostiti v stresni situaciji, kako upravljati misli, kadar si utrujen ali razburjen. Mene zna prehitro potegniti v to, da na položaj prej pogledam z negativne kot s pozitivne strani, zato moram paziti na svoje misli, da bom v kočljivi situaciji prišla do prave rešitve. Učim se distancirati od drame, ki bi se dogajala v moji glavi, in pogledati na sliko širše. Učim se osredotočati na dobro, pa čeprav se vmes lahko zgodi tudi kaj slabega.« Dekleta bodo namreč med hojo veliko časa preživela sama s sabo, zato je v tistih ekstremnih razmerah in mrazu res pomembno nadzorovati misli. »Psihično moraš biti pripravljen na to, kar te čaka.«
Ogromno se je naučila
Ne samo cilj, zelo poučna je bila tudi vsa dveletna pot, poudarja Nataša, saj ji je ogromno prinesla. »Poglobila sem znanje o delu sveta, ki je med tistimi, ki se najhitreje segrevajo, naučila sem se ravnanja v takih ekspedicijah, iskati sponzorje – kar trije so tudi iz Slovenije, spoznala sem življenje žensk v arabskem svetu, obiskala Islandijo in Oman in ne nazadnje sem na svojih pohodih bolj spoznala tudi Slovenijo. Med drugim sem naredila tečaj za lokalno turistično vodnico v Kočevju, saj me je veliko prijateljev želelo obiskati, pa me je zanimalo, kaj vse pravzaprav naša regija ponuja. Ker sem kar nekaj let živela v tujini, je bilo fino spet spoznavati domače kraje,« je navdušeno razlagala, ko sva se srečali po treningu z njenim osebnim trenerjem Simonom Škodo, le dobrih štirinajst dni pred odhodom na enega največjih podvigov v njenem življenju, ki se ga že iskreno veseli in ga z vznemirjenjem pričakuje.
Več zanimivih vsebin pa lahko najdete v tekoči številki revije Zarja.
