Zgodovinarji si že lep čas niso edini, ko pišejo in govorijo o turških zavojevalcih. Naracijo o turških vpadih so prevzeli mediji in seveda ne govorijo o begunskem valu, temveč o zabavni industriji. Fenomena turških serij ni več mogoče zanikati in ignorirati, zato so »žajfnice iz Stambola« postale pereča tema številnih razprav v medijih in za gostilniškimi pulti. Od kod so se kar naenkrat vzeli? Kdo stoji za tem? Od kje jim taka moč, da pred zaslone prikujejo milijone oboževalcev? In kdo je Burak Ozcivit, zapeljivi Turek, ki je obnorel ženske po vsem svetu? Ne glede na različna mnenja in sodbe je jasno eno – turška industrija »žajfnic« je doživela neverjetno ekspanzijo in žanje orjaške dobičke. Ampak najprej Burak …
Oblegan na Dunaju
Leta 1529 je Dunaj neuspešno oblegal Sulejman Veličastni. Leta 2017 pa je Dunaj (neuspešno) oblegal igralca iz serije Sulejman Veličastni. Prelestni zvezdnik Burak Ozcivit, ki je obiskal avstrijsko prestolnico, je bil že oddan. Junija lani se je namreč poročil z igralko Fahriye Evcen, ki jo je spoznal na snemanju serije Nezvesta ptica in ji nedolgo za tem obljubil zvestobo. Pred tem se je govorilo, da je morda homoseksualec, a so govorice kmalu po poroki potihnile. Triintridesetletni Burak, ki je povsem obnorel pripadnice nežnejšega spola v Evropi, je kariero začel kot maneken in se kmalu zatem potopil v igralske vode. Po nekaj uspešnih vlogah je dokončno zablestel po tem, ko je na zaslone gledalcev v 70 državah in 50 jezikih prišla serija Moja boš. Natančnih podatkov o Burakovem premoženju ni, vemo pa, da za vsako epizodo serije Moja boš zasluži šestmestno cifro, kar je primerljivo z nekaterimi hollywoodskimi zaslužki. Kot pravijo tisti, ki ga dobro poznajo, se Burak ni veliko spremenil, odkar uživa status supernove. V zasebnem življenju naj bi bil tako podoben likom, ki jih igra – ljubeč, prijazen in potrpežljiv. Vsako noč pred spanjem tudi piše zgodbe, verjetno tudi o svojih neuspehih. Leta 2014 se je preizkusil tudi kot poslovnež, a kmalu neslavno propadel. V Istanbulu je odprl restavracijo, kjer pa so pridelali tako veliko izgubo, da so jo morali zapreti.
Velik preboj
Serije prilagajajo standardom držav, v katere jih izvozijo. Zaradi dolžine jih tako po potrebi razbijejo v dva dela. Po potrebi tudi krajšajo nekatere scene in podaljšujejo druge.
Leta 1999 so Turki v mednarodno stratosfero lansirali prvo serijo Deli Yurek. Zaslužek je bil boren, a drobiž, ki je prikapljal, je žvenketal dovolj glasno, da nad izvozom družinskih dram niso obupali. Sledili so novi poskusi in do konca prvega desetletja je posel prinašal že okrog milijon dolarjev letno. Potem pa se je zgodil balistični skok. Turške telenovele so prodrle v južno, vzhodno in srednjo Evropo, v druge dele Azije in celo v latinsko Ameriko, kjer so s prestola zrinile domačo produkcijo. Izvoz turškega šarma prinaša turški filmski industriji kar 350 milijonov dolarjev letno in zaseda drugo mesto na trgu serij, takoj za ZDA. Na leto posnamejo skoraj 70 serij, približno 10 pa jih izvozijo.
Invazija in dominacija
V zadnjih letih se je zgodilo nepredstavljivo. Turška telenovela se je ne samo prebila na latinskoameriški trg, ampak ga je celo zavzela. Serija Tisoč in ena noč iz leta 2014 je požela tak uspeh, da je kontinent obiskal celo predsednik Tayyip Erdogan in z vladami južnoameriških držav sklenil milijardne posle. Popularnost turških serij v Braziliji, Čilu, Argentini in drugih državah je tako velika, da poročajo o starših, ki so svoje otroke poimenovali po junakih iz turških nadaljevank. Kako se je kaj takega lahko zgodilo v trdnjavi »žajfnic« in zibelki rimokatolištva, se sprašujejo nekateri. Razlogov je več. Najprej, turška produkcija je tehnično naprednejša in ima na voljo več denarnih sredstev, ki jih porabi za izjemno scenografijo in kostume. Stroški za eno epizodo nanesejo kar 800 tisoč dolarjev, štirikrat več, kot je proračun južnoameriških tekmecev. A naslednji razlog je vsaj toliko pomemben. Kljub navidezni neskladnosti in domnevnemu kulturnemu prepadu pa imata katoliška in muslimanska mentaliteta v osnovi precej veliko skupnega. Ker turške serije ne prikazujejo nasilja, mamil in seksa, le sterilno romantiko, ter poudarjajo družinske vrednote in tradicionalni zakon, to zelo sovpada z nekaterimi konservativnimi pogledi Južnoameričanov, ki so siti seksa in nasilja na ameriški televiziji. Poleg tega pa v Južni Ameriki pravijo, da so jim turške serije prirasle k srcu tudi zato, ker naj bi bili zapleti v njih manj privlečeni za lase in bolj realistični, scenariji pa se dotikajo tudi družbenih sprememb. Serije predstavljajo preplet modernega in konservativnega, in ne zgolj odtujenega življenja razvajenih bogatašev.
Ne zaustavi jih niti politika
Če se nekateri na zahodu turških nadaljevank bojijo, ker menijo, da gre za islamsko invazijo, zapakirano v telenovelo, se jih bojijo tudi nekateri na vzhodu, ker menijo, da so povsem protiislamske in nevarno liberalne, saj rušijo nekatere vrednote. Zaradi turških serij naj bi se vse več Arabk odločalo za ločitve od možev, saj naj jim ti ne bi nudili romantike in svobode, ki jo vidijo v turških »limonadah«. S cenzuro so poskušali tudi drugje, a so bili povsod po vrsti neuspešni. V Uzbekistanu so turške telenovele zabrisali s programa državne televizije, vendar so pristale na komercialnih televizijah in njihova gledanost je strmo narasla, v Grčiji je glas dvigoval pravoslavni škof Antimos, v Makedoniji pa so celo z zakonom poskušali omejiti predvajanje serij v priljubljenih terminih. Izjema je le Egipt, kjer so po državnem udaru leta 2013 turške serije nadomestili z indijskimi. Seveda ob vsem tem ne manjka teorij zarote, še posebej na zahodu, kjer nekateri najbolj radikalni misleci v vsem skupaj vidijo Erdoganov tajni načrt za islamizacijo Evrope. In čeprav njihove sume potrjuje dejstvo, da Turčija industriji telenovel na letni ravni nameni 40 milijonov dolarjev podpore, to še vedno ne zadostuje za tak uspeh, kot ga beležijo turške serije, ki jih spremlja že 400 milijonov prebivalcev planeta. Navsezadnje Tayyip Erdogan ne upravlja naših daljincev.
Morilski tempo
A v industriji medu in mleka ni vse tako, kot se zdi. Snemalni dnevi so izjemno naporni, saj so turške epizode dvakrat daljše od ameriških in trajajo tudi do dve uri in pol. To pomeni, da lahko snemanje ene epizode poteka šest dni, vsak dan 18 ur. Igralci so večkrat protestirali proti nečloveškim zahtevam produkcijskih ekip, a niso bili uspešni. Ravno nasprotno, tempo je zaradi velikih dobičkov, ekspanzije turške zabavne industrije in surove konkurence med turškimi produkcijskimi ekipami še večji.
